Z I R K A C

…a što ponatamu, ova pocna da se razvlekuva, se prašuva avtorot, kako i obicno somnitelen kon sopstvenata kuražnost da napiše podolga proza. Potrebno e da go planira tekstot, a koga ke pocne da misli na toa, stanuva nekako rasean i umoren. Se ispružuva na kaucot i veke dremliv, si veli:

– so Jana, prikaznata e prilicno bolešliva i obicna: kako gimnazijalka, ja izveduva na kafe, kolaci (vo “Palma”), ima iluzija deka ja uci, malku i ke ja ispipka (so griža na sovest), taa ke odi da studira vo Budimpešta, nešto ke muti da ja zapre, taa normalno ke si odi, toj i natamu ke fantazira

– doživuvanje na vojnata – taksistot, Tanuševci, so poluepizodi-ke napiše pismo do “Dnevnik”, namerno ke bulji vo zgodna Albanka od sosednata masa vo “Dal Met Fu”, vo avtobus ke sluša vesti i ke vidi na ulica dve spoeni kucinja koi ne možat da se oslobodat od ebenje. Mister Paul Dundroff.

– so koleškata Marika- ke ima seksualni zaebancii, ke ispadne sosem normalno.

– so majka i na Jana – ke se otkrie deka go imal prvoto seksualno iskustvo i prvata trauma (dobro kako završna epizoda?)… Interesno e kako vo opisot na erotskite situacii, duri i koga se stereotipni kako vo pisanijata na Zirkacot, tekstot dobiva na plasticnost i igrivost, što možebi e ednoto od najdobrite poeticki disidenstva što gi pravi erotikata vo odnos na “pristojnata” proza, pod uslov taa da se otrgne od onaa “moralisticka klaustrofobicnost na rodniot prostor” što gi obezlicuva tkn. erotski stranici osobeno vo pokonzervativnite (i pomalite) nacionalni literaturi …

…da, bi moželo taka, ili nekako slicno, si mrmori kažuvacot, a mislite mu natežnuvaat i se razvodnuvaat, se mešaat so drugi misli, dodeka pod dlankata mu se turka edna maceška glava želna za miluvanje, pa toj, može lesno da se pretpostavi, padja vo blažen son…

Go stavija na popolnokno dežurstvo. Cinicnoto predubeduvanje deka vo “vonredni uslovi” mažite ne treba da spijat (slicno na ona deka maškite deca ne treba da ucat balet), go ublažuva, zamislete, Marika, koja mu podgotvi dva sendvica, uredno spakuvani vo salfetki, i termos so kafe, da mu se najde toplo vo noknite, osameni casovi. Sodržinata na sendvicite ušte poveke go zasiluva gestot na Marika: i dvete polovini na mlecnata kifla se namackani so margarin i pavlaka, a medju niv se naredeni, eden vrz drug, list pileška salama, list kaškaval, rezne sveža piperka, i na kraj, krugcinja vareno jajce. Si polni kafe od termosot vo svojata plasticna caša, i socno griznuva od sendvicot. Dzvakajki, pocna da cuka po tastaturata:

Pocituvan urednice,
Ogorcen sum i deprimiran poradi nasilstvata što se slucuvaat vo našata zemja…

Gleda vo ekranot, ne e dobro, pomisluva, premnogu nadueno, stisnuva “Delete”, ostavajki go Pocituvan urednice, grize ušte eden zalak od sendvicot, zalevajki go so toplo kafe i zapišuva odnovo:

Razmisluvav kako da go zapocnam ova pismo i dali voopšto vredi da vi se javuvam ( ova e veke poprirodno). Nikogaš ne sum pomislil deka bi pišuval pismo do “Dnevnik”, vo dva po polnok, dodeka “stražaram” vo svojata kancelarija što sega, nasproti voobicaenata prepolnetost so ludje i kompjuteri se cini sosem isprazneta iako site kompjuteri se i natamu vo nea. No, eve, i toa se sluci…

“vaka e okej”, srknuva od kafeto i prodolžuva:

Se cuvstvuvam kako i site drugi – napnato, so predvidlivi reakcii što proizleguvaat od toa – nekoja izmešanost na strav, bes i nespokojstvo. Me zbunuva deka vo politickiot dnevnik se distribuiraat poimi kako demokratija, multietnicko zaedništvo itn., a vo golata i surova naša realnost se smeta za covekovo pravo da se zeme puška i da se puka vo drug…
…No koga vladee zakonot na oružjeto – primitivizmot e neizbežen. Balkanskite Zverstva nepobitno go presvrtea detskiot romanticarski Ce stav kon gerilata. Bez ogled dali se bradosani ili svežo izbriceni, teroristite se defakto opasna banda ladnokrvni terminatori. Ne se Talibanci samo onie što gi uništuvaat kipovite na Buda. Tie cucat i tuka, kraj nas, vo zaseda, zad karpa ili zad namestena nasmevka…
…Za žal, pocituvan urednice, ludjeto se nagonski suštestva, del od životinskiot svet. Pogledneto go ždrebeto sirak, ili mladiot pes, koga cicaat tudja majka, kobila so bel cvet na glava ili kucka so vlažen pogled, pa otkako ke se nahranat, i skokaat da ja zajavaat, iako prethodno bile prifateni i galeni kako da se nivni mladi. Nagonot ništi i r’ži i koga go hranat so suvo grozje, duri i ako mu go izvadat ednoto jajce, vtoroto preostanatoto, laci kako ludo. Vo što se razlikuva nagonot na covekot, osobeno na mladiot mažjak na takanareceniot homo sapiens od onoj na mladoto životno? Vo ništo, gospodine urednice, ve uveruvam – vo ništo! Edinstveno što kaj covekot, blagodarenie na polucijata na materijalnoto, nagonot stanuva ušte poopasen. Veke ne e fokusiran samo na seksot, što sepak e oblik na zadovolstvo za onie što ucestvuvaat vo nego, dodeka, sprotivno, vo grabežot na pari i mok, malcinstvoto go maltretira mnozinstvoto. Tie impotentni, ništožni dvonošci…

Poslednite bukvi gi cuka otsecno, go sepnuva butkanjeto na plasticnata caša, do cetvrt polna so kafeto od termosot na Marika, za što stanuva svesen duri otkako cašata padja (fala bože što ne se krši i što ne padna na podot) i crnata tecnost se razleva po površinata na masata. Isturenoto kafe dobiva nekoja svetla nijansa, možebi poradi zapaleniot ekran na kompjuterot, sepak izvesen broj sekundi bavno si ja zgolemuva damkata, dodeka ne mu tekne da ja podigne cašata. Uspeva da go izvlece poluizedeniot sendvic od salfetkata i so nea da ja poklopi damkata. Dodeka hartienoto šamice go vpiva kafeto, gleda vo dvaesetinata otcukani redovi, vidlivi na ekranot. Mu se dopadja sporedbata so nagonot na mladite životni. Rasposlanata, naduena salfetka, e kako sundjer so koj gi izmiva troškite od sendvicot.. Gi izbriša “impotentnite…”, potoa stanuva, ja frla zgužvanata, mokra salfetka vo korpa, se vraka do kompjuterot, “ništožnite” gi menuva so “umisleni”…Sega e recisi poluzadovolen, spremen da prodolži:

Tie umisleni dvonošci, tie takanareceni gazdi, navlezeni vo sekakvi valkani politicko-paricni zdelki, tie izmamnici na koi ne im e važno za ništo drugo osven za trupanje pari i mok vo sopstvenite dzepovi, ne se trujat samo sebe si, što veke ne e tolku strašno, tuku gi trujat i mladite. Najžalno e što se isprepletuvaat mafijaškite sredstva i deklarativnata politika – na primer, se argumentira so kategorijata obrazovanie, a možno li e da obrazuvaš i da vospituvaš (vo pocetokot na 21 vek!) eden talentiran pijanist da stane snajperist?! Cudni, nedodelkani ludje so vrameni umovi odlucuvaat za idninata na našata zemja…
…Ona što vo ovie meseci go frustrira i taka ekonomski potcinetiot žitel na Makedonija i go pravi smackosan ( posledniot zbor go zameni so mivka) e totalnata neizvesnost na najbliskata i podalecnata idnina – ne samo što toj se cuvstvuva kako marginalizirana žrtvuvana kuklicka vo NECII (so golemi bukvi!) svetski igri, tuku i trodimenzionalnata paranoja stanuva izvesna: 1. vo sopstvenata država – od nekogašnata “oaza na mirot” taa se preobrazuva vo opasno i nesigurno mesto, 2. vo sopstveniot grad – vo koj što sme prinudeni da cuvame nokna straža…(“ova sepak ne”, zapira, se odvojuva od tastaturata, se ceška po tilot).

Ispadja, gospodine urednice, deka moknoto ime (što i taka se negira) nema nikakva važnost vrz stabilnosta na krevkata ni državicka. Sepak, ni drugi državi (teritorii) so potentni iminja ne se baš denes tolku dignati – Lihtenštajn, Moldavija, Transilvanija…Sepak delata, junackite ili onie drugite, ja odbeležuvaat državata, pa i imeto što taa go nosi – delata na Johan Vtoriot (go najde negovoto ime popladnevo, vo Enciklopedijata na Leksikografskiot Zavod, pod “Lihtenštajn”), na vojvodata Vlad, na vojvodata Delcev, cija od školski citiranja izabena recenica za kulturniot natprevar medju narodite e verojatno, pocituvan urednice, edna od najblagorodnite i najumni izjavi vo modernata istorija…

Poglednuva vo casovnikot na kompjuterot. Veke e 3 casot i 27 minuti. Recisi dva casa i polovina go pišuva pismoto. Dolgo, možebi so lutina, no so vakva tema nema šega. Će dozvolime li da ni potone državata?

Će dozvolime li da ni potone državata? Što ke pravime bez nea? Zarem ne gledame kolku politicarite, onie što nie, gradjanite na Makedonija, gi izbravme da ne pretstavuvaat i vodat, sramno se izopštija od narodot, i toa poradi svojata kusogleda voobrazena alcnost? Kako što veke naglasiv, životinskoto otsekogaš postoi vo covekot, samo dajte mu prostor i toa ke go zajava kutriot takanarecen homo sapiens kako pastuv i ke go natera da zaviva, grize, sakati, koli bez najmala troška sovest. Što edinstveno može da go skroti životinskiot nagon i da go natera coveceto da bide dobro? Što, gospodine urednice? Samo zakonite i pravilata! Ne se ludjeto civilizirani zaradi svojata priroda, tuku pravnata država gi tera da bidat takvi.
Da završam so ona što veke go zacnav. So imeto. Kako što se imenuvaat državite, ludjeto, nastanite, se imenuva(le)aat, so povod, i bogovite. Na primer, može da se kaže deka staroacteckoto božestvo na zemjata, Ošomokoa, ima zvucno ime. Negovoto bukvalno znacenje e “mesto što im služi na nozete za patuvanje”. Ubeden sum, gospodine urednice, deka prikaznata za acteckiot Ošomokoa i za bukvalnoto i egzistencijalno znacenje na negovoto ime, što se slucila nekogaš, mnogu odamne i nekade, mnogu daleku, može da bide vredna i za nas, tuka i sega, koga našite misli i nervi gi povreduvaat coveckata glupost i grubost. Dali nie, gradjanite na Makedonija, slobodno ke patuvame kade što sakame po našata zemja (i po svetot) ili ke se zatvarame i ke ržeme kako zarobeni životni vo kafezi, toa najveke, kako i vo sekoja normalna država, zavisi od pocituvanjeto i cvrstinata na zakonite.

so najdlaboka pocit
eden zagrižen gradjanin

Ispadna dobro što vo pismoto do “Dnevnik” se potpiša so “eden zagrižen gradjanin”, a ne so svoeto ime i prezime. Poradi ponudata od gospodinot Pol Dandrof. Od mister Paul Dundroff, od WBIN.

Koga sekretarkata na direktorot go povikuva za da se zapoznae so g-inot Dandrof, toj izleguva od vc-to. Doma, koga mokri, sednuva na daskata. Na rabota, so parce klozet hartija ja podiga daskata, recisi sekogaš vlažna i požoltena od mockite na nevnimatelnite kolegi (koi pred i po vc-to se tolku fini i bezgrižni) i go nasocuva mlazot tocno vo dnoto na školkata, bez najmala opasnost da isprska okolu. Po nuždata, ubavo gi izmiva racete so svojot sapun što zadolžitelno go nosi so sebe. Ednaš, isprinta poraka od kompjuterot: Nemoj da mocaš na daska!!! Nekoj(a) treba da sedne po tebe!!!, ja zalepi so selotejp za šoljata, no veke sledniot den, taa e svedena na ebe!!! na preostanatoto ispokinato parce hartija.

Glasot na sekretarkata Goga go zateknuva, znaci, vo hodnikot, so izmieni, se ušte mokri race: – Pobrzaj kaj direktorot! Te cekaat!

(fragment od podolga proza)