Vzhod nikoli ne gre iz tebe

Po dvanajstih letih življenja v Združenih državah sem pred kratkim zaprosila za ameriško državljanstvo. Šlo je za odločitev o pripadnosti. Madžarsko državljanstvo sem obdržala, vendar sem se po tem, ko sem postala profesorica, se tukaj poročila, predvsem pa rodila ameriškega državljana, končno odločila, da mora ta »ameriška naveza« postati uradna. (Seveda, naveličala sem se tudi tega, da sem, edina v družini z madžarskim potnim listom, čakala v neskončnih vrstah za imigrante na ameriških letališčih.)

Del prošnje je zaobjemal tudi »biometrični pregled« v New Yorku. Vzamejo tvoje prstne odtise in posnamejo najbolj neprivlačno fotografijo, to je pa tudi vse. Stavba, ki je sicer del obsežnega birokratskega kompleksa, je polna izjemno prijaznih uslužbencev. Vsi so bili tam zato, da bi mi nudili pomoč in ustvarjali občutek zaželenosti. Morala sem pretrpeti pretirano veliki podobi predsednika Trumpa in podpredsednika Penca ter ogromen transparent, ki je sporočal, da varujemo svoje meje, vendar je bilo to tudi vse, kar je nakazovalo spremembo politike. Uradniki so se nasmihali, se rokovali z menoj in klepetali. A sem bila vseeno polna strahu. Moja običajna sorazmerno visoka samozavest je izginila, nisem se mogla nasmehniti, moji premiki so bili nenavadno leseni. Bala sem se vsake interakcije, preveč vneto sem se trudila slediti vsem pravilom in komaj sem čakala trenutek, da bo ta, sicer banalni postopek za mano. Moje nelagodje je v nekem trenutku verjetno postalo opazno, saj so me uradniki začeli spraševati o počutju. Ponujali so mi pomoč, se šalili in mi podajali vodo. Fotograf mi je rekel, da se lahko nasmehnem. Poskušala sem.

Nisem mogla razumeti, zakaj sem se tako obnašala. Za razliko od mnogih še nisem imela slabih izkušenj z ameriškimi organi pregona. Kot belka nisem nikoli utrpela sistematične izključitve. »Samo« opazovala sem jo. Pravzaprav sem sanjska priseljenka vsakega republikanca: sem samorastniška v svoji akademski karieri, iz postkomunistične države, nikoli nisem prejemala državne podpore, s seboj pa nisem nameravala pripeljati nobenega družinskega člana. Zakaj sem torej tako prestrašena sredi New Yorka, v okolju, kjer se vsi na vso moč trudijo, da bi se počutila dobrodošlo?

***

Vzhod nikoli ne gre iz tebe, sem pomislila, ko sem zapuščala urad za priseljevanje. Trideset let po padcu Berlinskega zidu sem se na Manhattnu počutila globoko in popolnoma »vzhodno«. Kaj to pomeni za osebo, ki je bila leta 1989 stara le deset let in se komunizma večinoma spominja po kipu na Trgu Géllert v Budimpešti, na katerega je najraje plezala? Enostavno povedano, pomeni fizični občutek nerazložlji-
vega strahu na meji. Moje globoko ukoreninjeno nelagodje ob obmejnih policistih in organih pregona se je vrnilo, in to v državi, v kateri sem se odločila živeti in kjer se, ne glede na vse težave, s katerimi se ZDA trenutno soočajo, resnično počutim doma. V tem oziru te »vzhodna« identiteta nikoli ne zapusti, sem pomislila, celo po treh desetletjih ne.

Ko sem vstopala v ameriški urad za priseljence, me je zapeljalo nazaj v mali trabant mojih staršev, v osemdeseta, ko smo z njima in bratoma prečkali mejo med »vzhodno« Madžarsko in »zahodno« Avstrijo. Na zadnjem sedežu sem bila stisnjena med veliko starejša brata (kako smo se sploh uspeli stlačiti vanj?), v trebuhu me je tiščalo. Oče je nekaj minut pred mejo ustavil avto in nam razložil pravila. Glavno pravilo je zadevalo »tišino«. Z obmejnimi policisti ne klepetaš. Z njimi ne deliš te ali one podrobnosti, ne glede na to, kako prijazni se zdijo. Na poti nazaj pa ne omenjaš walkmana in drugih »zahodnih zakladov«, ki jih prinašaš domov. Razmišljala sem, če se lahko pohvalim z žvečilkami iz čudovitih avtomatov, ki so stali na vogalu vsake avstrijske ulice. Obrneš železno ročko in pojavi se žvečilka v obliki krogle, če imaš nekaj več denarja, pa plastična krogla z igračko. Vendar nisem vprašala. Bodi tiho in obdrži žvečilko! Starša sta bila izjemno pazljiva, vendar pa se v resnici ne spomnim nobenega incidenta z obmejnimi policisti. Mogoče se je zgodil, a spomina nanj nimam. Šlo je za samocenzuro. Upoštevanje pravil. Podreditev.

Desetletja kasneje, v Združenih državah, sem opazila, da se starejši Madžari, ki so me obiskovali na Manhattnu, bojijo vratarjev. Starejše madžarske intelektualce je skrbelo, da jih bo vratar ustavil ali jih spravil v kakšno drugo zadrego v javnosti. Čeprav sem jim razložila, da sem vratarjem povedala imena vseh gostov, da je njihovo delo le odpiranje vrat, dostavljanje pošiljk in pozdravljanje s širokim nasmeškom, so moji gostje ostajali v dvomih. Tem madžarskim prijateljem je bilo ljubše, če sem prišla k vhodu in jih pospremila v stavbo. Ko smo vstopili v dvigalo, so si vidno oddahnili. Včasih sem se spomnila na našega dragega portoriškega vratarja in se nasmejala njihovim prošnjam, vendar pa sem globoko v sebi pomislila: no, kot kaže, gre za različne stopnje vzhodnosti. Občutek »vzhoda« je v njihovih telesih močnejši kot pri meni.

***

Trideset let po 1989 je nekdanja ločnica mojega otroštva med Vzhodom in Zahodom v veliki meri izginila. V knjigi z naslovom Zgodbe brez meja (Határok nélkül v madžarščini) o padcu Berlinskega zidu, ki sem jo nedavno napisala, sem poglavje začela s trditvijo, da sta »Vzhodna Nemčija in Sovjetska zveza izginili s svetovnega zemljevida, sodobna družba se spopada z novimi globalnimi konflikti, Berlinski zid pa obstaja le še v naših spominih.« V poglavju sem se ukvarjala s spomeniki, posvečenimi padcu Berlinskega zidu, in tem, kako se skrbniki spomina obupno trudijo, da bi v globalnem imaginariju ohranili ta dogodek prek performansov, razstav, protestov in komemoracij. Opisala sem njihov strasten boj proti mogočnim silam družbene pozabe, ki so hkrati nevarne in dobrodejne.

Dogodki zahtevajo znaten pripovedovalski napor, če jih želimo ohraniti pri življenju. Večina jih preprosto potone v morju pozabe. In čeprav je spomin na 1989 v veliki meri zbledel, je občutek »vzhodnosti« ostal v mnogih izmed nas. Je v naših mislih, premikih, bojaznih in željah. Je v naših izbirah partnerja, v pesmih, ki jih prepevamo svojim otrokom, in v našem obnašanju na delovnem mestu. Je v našem mesu in krvi. Nekaterih izmed teh izkušenj se ne da razložiti mlajšim generacijam, ker so povezane s čisto določenimi kraji, na primer s komunističnim spomenikom ali osebnostjo šolskega ravnatelja.

Vendar pa večino občutkov »vzhodnosti« z lahkoto razložimo mlajšim generacijam (to lahko trdim vsaj iz svojih izkušenj s poučevanjem). Ko svojim dodiplomskim študentom na New School for Social Research v New Yorku ali na Univerzi v Michiganu v Ann Arborju omenim »Berlinski zid«, najprej naletim na tišino in zbeganost. Nekaterih izmed študentov so že slišali zanj, ampak ne vedo, kateri državi je razdeljeval. Ostalim se še sanja ne, da je kdaj obstajal. Nekateri, premožnejši študenti, ki veliko potujejo, kar žarijo od ponosa, ker so ga videli na nedavnem potovanju. Vendar imajo čisto vsi velike težave pri navezovanju nanj. Preprosto ne vedo, kam bi ga dali – je del neke zamegljene predstave, ki jo imajo o hladni vojni, zmedene, nekdanje in v veliki meri nepomembne zgodovine, o kateri so se morali učiti, a je ne čutijo v svojih kosteh. Dokler ne začnem govoriti o zidovih in ogradah po svetu. Ali o moči delitev, ki oblikujejo življenja generacij. Ko govorim o fizičnih ali navideznih delitvah in o trajni bolečini, ki jih povzročajo, me moji študentje popolnoma razumejo.

Kaj nam vse to pove o Vzhodu in Zahodu po 1989? Pove nam nekaj o moči generacij. Dogodek, ki je za eno generacijo ikoničen, za drugo morda ni nič več kot zaprašen predmet. Razklanost med Vzhodom in Zahodom, ki jo je doživela ena generacija, je za drugo nerazumljiva delitev. Vzhod in Zahod v pomenu, ki sta ga pojma imela v času hladne vojne, pri mojih študentih ne igrata nobene vloge. A če ta pojma uporabimo v širšem, bolj metaforičnem smislu, se življenja mojih študentov vrtijo okoli delitev. Ko zaključijo študij, so v ogromnih dolgovih in morajo uspeti v izjemno tekmovalnem globalnem delovnem okolju. Ti študentje simbolično moč zidov morda razumejo bolje od katerekoli prejšnje generacije. Bili so priča predsedniški kampanji leta 2016, ko je bila gradnja zidu na meji priljubljeni slogan zmagovitega kandidata, ne nekaj, česar bi se morali sramovati. Živijo v svetu, v katerem je več ograd, kot jih je bilo leta 1989, doživeli so dva vala mrzličnih gradenj zidov: prvega po napadih 11. septembra, drugega po begunski krizi leta 2015. Vedo vse, kar lahko nekdo ve o tem, da »je« in »se počuti« vzhodno. Nekateri od njih imajo podobno reakcijo na meje kot jaz. Morda nismo povezani prek zgodovinske zgodbe o Berlinskem zidu, vendar pa nas druži globoko razumevanje delitev, ločevanja in neenakopravnosti.

***

Ko sem prispela v Združene države, sem si resnično želela pustiti svojo »vzhodnost« popolnoma za sabo. Dolgo me je jezil moj madžarski naglas. Imela sem ga za doživljenjsko stigmo, trajno znamenje, da sem »tujka«. (Zdelo se mi je, da so ameriška pravila za priseljence, zaradi katerih so me najprej poimenovali »tujka nerezidentka«, nato pa »tujka rezidentka«, precej točna.) V svoji prvi knjigi se nisem ukvarjala z Madžarsko, bila sem kar užaljena, ko so mi mentorji omenili, da bi bilo morda dobro, če bi več pisala o svoji »domovini«. Hotela sem tekmovati pod enakimi pogoji, ne kot »mednarodna študentka«, ki piše o »svoji državi porekla«. Šele v zadnjih letih sem se, v sorazmerno varnem akademskem položaju na poti do redne profesure, počasi začela pomirjati s tem, da sem vzhodnjakinja. Občasno celo pišem o tej delitvi in o Madžarski, čeprav sem se kar nekaj časa odločala, če res hočem ponovno premisliti »Vzhod in Zahod trideset let po 1989«. Zdelo se je kot izjemno težavna terapija, samoanaliza na steroidih. Vendar pa se tej samoanalizi ni mogoče izogniti, ne glede na to, kako se trudiš.
Materinstvo me je, bolj kot karkoli drugega, napeljalo k napornim in zapletenim vsakodnevnim razmislekom o tem, kaj pomeni biti »vzhoden« ali »zahoden«. Kaj pomeni vzgoja dvojezičnega, madžarsko-ameriškega otroka v New Yorku v 21. stoletju? Bo v njem kaj »vzhodnega«, ko bo po svetu prenašal svoja potna lista, ameriškega in madžarskega? Šolo bo obiskoval v Združenih državah, zato ne dvomim, da bo v veliki meri Američan, globoko zahoden glede na moje nekdanje predstave (četudi se zelo trudim, da bi ga naučila madžarščine in ga podučila o madžarski kulturi). Vendar, ali bo razumel čudno, begajočo vzhodno preteklost svoje mamice? Bo kdaj razmišljal o »Vzhodu in Zahodu«, ko se bo sprehajal po ulicah Budimpešte? Bo kdaj v skrbeh, ko bo prečkal kakšno evropsko mejo? Ne vem. In na nek način mi je verjetno tudi vseeno – dokler je srečen.