Verjemite mi, lažem

Novinarska zgodba neznanega izvora je bila na lepem vsepovsod. Slasten informacijski grižljaj, ki ste ga morali deliti, posredovati naprej, o njem povedati prijateljem, ker je bil tako barvit, tako smešen in neustavljiv. Odprto vprašanje je, ali smo pred izvolitvijo Donalda Trumpa za 58. karsižebodi Združenih držav Amerike dejansko verjeli, da se vsi tviti, elektronska sporočila in povezave, ki smo jih prejemali in pošiljali naprej, ker so bili tako zabavni ali nenavadni, dejansko nanašajo na resnične dogodke. Pozneje so spominjali na znanilce kaosa, v katerega so nas na lepem pahnili. So bila groteskno smešna poročila nekaj čisto drugega, nekaj veliko resnejšega? Vstopnica v nove vrste nepoučenost in prezapletenost, v katerih nam ni bilo več treba in tudi nismo več mogli ločiti med resničnim in lažnim? So bili pomembni le še pogostnost, pospeševanje, posredovani tviti in elektronska sporočila, kliki in vedno novi kliki?

Oxfordski slovar angleškega jezika je za besedo leta 2016 izbral post-resnico, roman 1984 Georgea Orwella – Neznanje je moč! – pa je bil na vrhu lestvice uspešnic v ZDA. Družabna omrežja škodujejo demokraciji, je izjavil kanadski medijski sociolog Philip Howard, kajti avtomatizirani uporabniški računi, ki jih programirajo strokovnjaki, proizvajajo vsebine za razdrobljeno občinstvo in sistematično brišejo ločnico med novicami in teorijami zarote. To je bil le en primer: lažne novice so se v nekaj tednih razširile po medijih, celo v Švici. Leta 2017 je Švicarska fundacija za zgodovino avdiovizualnih medijev priredila konferenco z naslovom Lažne novice? Pa ne v švicarskem tisku. Sicer je spominjala na propagandno kampanjo za švicarske časopise, zapisali pa so, da švicarski časopisni uredniki analizirajo dnevno politiko, preverjajo vire in priskrbijo podatke iz ozadij zgodb. »Da lahko ločite laži od dejstev.« Švicarji so spet imeli srečo.

To nas pri novicah o lažnih novicah najbolj tolaži: uporabnikom zagotavljajo, da so odkrili pravi kanal, pravo spletno stran in pravi tiskani medij, ki jim bo posredoval resnico. Seveda pa tudi to, da dobra stara merila resnicoljubnosti še obstajajo. Tako kot je digitalizacija vsa starejša besedila, slike in filme spremenila v analogne medije, tako govorice o vznemirljivem novem pojavu lažnih novic za nazaj obujajo spomin na idealen svet: na čas, ko so bile novice še zanesljive, poročevalci resnicoljubni ter razlika med izmišljotinami in resničnostjo dokončna in nespremenljiva, kajti pri analognih medijih je resničnost nastajala za nazaj, lepo urejena in zlahka razumljiva.

Ta resničnost je zdaj za vedno izgubljena, a vsaj nekoč je obstajala. Ne želim podcenjevati tolažbe, ki jo ponuja taka žalostna ocena, preprosto zato ne, ker ima večina medijskih uporabnikov na voljo le malo drugega. Strah pred lažnimi novicami kot »napadom mnenjskih robotov«, kot to imenuje Howard, posnema včerajšnji udobni zaznavni biotop. V času, ko še niso bili vsi na Twitterju in Facebooku, temveč so počeli … kaj že?

1.

Ozrimo se v preteklost. Kdaj so bile novice res zanesljive? Ponarejeno pismo je očitno tako staro kot komunikacija. Že pisci pisem iz antike in pozne antike so uporabljali precej izpopolnjene tehnike, da so zavarovali pristnost pisem, na primer litterae formatae, za katere je bil potreben zapleten postopek šifriranja črk iz imena pošiljatelja, prejemnika in dostavljavca v listini, ki so jih ponovili na koncu pisma. Od 11. stoletja naprej so bila dokaz pristnosti pogosta skrita sporočila v besedilu, pa tudi tajne pisave. V srednjem veku so pisma dostavljali trgovci, romarji in duhovniki. Z veliko razširjenostjo pisnih dokumentov od 14. stoletja naprej so mesta in kneževine oblikovali svoje komunikacijske sisteme. V Firencah, Benetkah in drugih italijanskih mestih so hkrati uvedli posebne nabiralnike. Tako imenovani tamburi so bili namenjeni izključno anonimnim ovadbam: bili so priljubljena metoda za klevetanje someščanov, pa tudi za pritožbe nad podkupljenimi uradniki. V svetu, kjer so bili pravno veljavni le pisni dokazi, je pisati in pošiljati pomenilo ustvarjati resničnost in je bilo enakovredno resničnemu političnemu vplivu.

Nagel porast komunikacij – mestni arhivi severno od Alp so se med letoma 1400 in 1500 povečali za tridesetkrat – je tekel vzporedno z uvedbo uradnih glasnikov, ki jim zdaj pravimo diplomati. Bili so hkrati tudi exploratores, ki so na skrivaj zbirali informacije za svoje vlade (mi bi jim rekli vohuni). Težko je bilo nadzirati kanale, po katerih so pošiljali in sprejemali informacije. V razpoložljivi korespondenci iz 15. stoletja je vse polno namigov na nezanesljivost pošte, izgubljene in ponarejene informacije. V arhivih Nürnberga so še vedno spravljene tajne šifre, ki so jih uporabljali v zadnjih desetletjih 15. stoletja za izmenjavo informacij med cesarskim mestom in njegovimi odposlanci. Nujno pridobivanje novic so imenovali lovski pes, laž ali neresnico pa lisica. Diplomati so imeli posebno besedo za novico, ki so jo prikrojili, da so zavedli nasprotnika: opica.

Vedno bolj razširjena izmenjava pisnih sporočil ob koncu 15. in v začetku 16. stoletja je informacije spremenila v orodja, ki jih je bilo mogoče načrtno uporabljati za zavajanje, nekakšno orožje. Beneški kronist Marino Sanudo je sporočila negotovega izvora, ki jih je sam pisal kot obseden, pogosto po več deset na teden, imenoval mehurčki. Sanudovi sodobniki so imeli za ta nagli porast novic drugačno besedo: praktick. Srednjeveška latinska beseda practica je prvotno pomenila pravne in medicinske postopke; pratticare je v italijanščini pomenilo pogajati se ali barantati, praticha pa je bil postopek ali navodilo za uporabo. Ob koncu 15. in v začetku 16. stoletja je beseda v nemščini postala kletvica. V mestu Bern so leta 1507 tarnali nad francoskimi diplomati, ki so z veliko hitrostjo širili zavajajoče informacije (in geschwindigkeitpracticierent). V pamfletu, natisnjenem leta 1513 v Strasbourgu, so praktick opisovali kot italijansko, predvsem beneško in francosko umetnost goljufanja (mimogrede, v njej je bila vsebovana še ena nova beseda: vinantz ali špekulantski finančni posel). Tako kot podkupovanje in sodomija naj bi tudi to prišlo z juga, kjer »so bile take prakse vsakdanji pojav« (geprachticiert vir jar und tag). Ta pokvarjena in tuja goljufiva dejanja naj bi pomenila, da človek ni mogel več ločiti resničnega od lažnega. V tiskanih propagandnih pamfletih ob volitvah Karla V. leta 1519 so bralce svarili, da bi Francozi radi vplivali na volitve s svojimi »sleparskimi praksami« (geschwinden practicken). Reformisti, kot sta bila Martin Luter in Philipp Melanchton, so svarili pred prakticken katolikov, katerih namerno zavajajočim sporočilom človek nikoli ne more zaupati. »Na to pismo sem pritisnil svoj pečat,« je Erazem Rotterdamski potožil v besedilu leta 1535, »ker so določeni ljudje začeli tako spretno posnemati mojo pisavo, da skorajda ni mogoče ločiti izvirnika od ponaredka.«

Tako so torej sodobni komentatorji videli preobrazbo medijev ob začetku sodobne ere: naraščajoče število vedno hitreje zapisanih sporočil, vedno večje število vedno bolj aktualnih pamfletov. Martin Luter je leta 1527 poskušal naučiti vernike, kako naj ravnajo s pretiranim bremenom informacij. Obstajajo tri vrste novic, je pojasnil. Prva je prišla od angelov varuhov, druga od Boga. Žal pa so se te pomešale s tretjo vrsto, ki je prišla od hudiča, mojstra preoblek in posnemanja. Tu »se je vse skupaj obrnilo na glavo in človek ni več vedel, kaj bi« (es wurst durcheinander gehe und [man] nichts unterschiedlich erkenen kann). Kako ločiš dobra sporočila od hudičevih? Preprosto, je napisal Luter. Hudič se ne zanese na svoja znamenja, ker mu Bog vsakič znova prekriža načrte. Zato hudič komunicira in obljublja z uporabo tako ohlapnih besed, / da se nekaj lahko zgodi ali ne, / vendar on vseeno zahteva, da jih sprejmemo kot resnične« (solchen wankelnden worten heraus / das es, so geschehe oder nicht / er dennoch war habe). Izdaja ga njegova dvoumna govorica.

Novica je dobesedno stvar vere, in to ne le v 16. stoletju. Leta 1989 je poznavalec književnosti John Carey zapisal, da so novice izenačene z verskimi obredi predmoderne dobe v tem, da uporabnikom ponujajo začasen umik od njihovih vsakdanjih opravil. Ljudje dobijo vtis, da so se seznanili z dogodki, veliko večjimi, pristnejšimi in pomembnejšimi od tistih v njihovem življenju. Novice so tako kot verske razprave in pridige v preteklih stoletjih bralcem prinašale neprekinjen tok dramatičnih zgodb, ki so se odvijale nekje daleč za obzorjem, kamor oko običajno ni seglo. Novice so bile kot grozljive podobe predmoderne religije tolažilne ravno tedaj, ko so poročale o strašnih dogodkih. Zaradi groženj je postala bližina vsakdanjega življenja toliko oprijemljivejša in jo je bilo mogoče uporabiti za predstavljanje človekovih bližnjih v vlogi žrtev.

2.

Dvesto let pozneje, v začetku 19. stoletja, so nove tiskarske tehnike in cenejši papir povzročili novo medijsko revolucijo. Napočila je doba časopisov. Tudi tokrat niso bili vsi sodobniki navdušeni nad naglim porastom informacij. »Vsakdanja kritika na petdesetih različnih krajih,« je leta 1824 ostro pripomnil Johann Wolfgang von Goethe, »samo ustvarja nekakšno polkulturo množic«; za bolj nadarjene je to »nezdrava meglica, strup, ki pritiska k tlom«. Goethe je trdil, da so novi mediji »velociferozni« (v negativni teologiji je povezal hitrost in hudiča v škodljivo dinamiko): zaradi njihove hudičeve hitrosti ni več mogoče ločiti med resničnim in lažnim. Vendar to ni škodovalo uspehu časopisov: devetdeset let pozneje, ob izbruhu prve svetovne vojne, so jih že samo v nemškem imperiju tiskali več kot 10.700, naklada pa je bila okrog pet milijard izvodov na leto. V Angliji, Franciji in ZDA so bile naklade še višje. Je bilo vse, kar je bilo natisnjeno v teh časopisih, zanesljivo res?

Googlov Ngram Viewer obljublja, da bo uporabnikom s pomočjo tajnega algoritma posredoval podatke o pogostnosti katerega koli pojma v digitaliziranih angleških besedilih, objavljenih med letoma 1800 in 2000. Vtipkate »lažna novica« in dobite zanimivo krivuljo, ki se po nekaj nihanjih v letih 1810 (Goethejevi pomisleki), 1850 in 1900 ob začetku prve svetovne vojne strmo vzpne. Okrog leta 1920 se malce spusti, v začetku tridesetih let pa se dramatično dvigne in leta 1939 doseže najvišjo točko, kmalu potem pa spet naglo pade. Med letoma 1950 in 1960 je bil ta pojem v uporabi približno enako pogosto kot ob začetku prve svetovne vojne. Po letu 1990 se je krivulja počasi vzpenjala, ni pa dosegla več kot tretjine najvišje vrednosti z začetka druge svetovne vojne.

Leta 1938, kmalu pred najvišjo točko Googlove krivulje »lažnih novic«, je bil objavljen roman Evelyna Waugha Senzacionalna novica (Scoop). Malce sanjavega pesnika po pomoti zamenjajo za njegovega daljnega pisateljskega sorodnika z enakim imenom in pomemben britanski časnik ga kot vojnega dopisnika pošlje v eksotično državo Izmajlijo (Ishmaelia). Pesnik med potjo posluša pripoved o delu svojega kolega Wenlocka Jakesa:

»Dobi po tisoč dolarjev na teden. Ko se prikaže na cilju, lahko staviš glavo, da bo ves čas, ko bo tam, kraj svetovno središče novic.

No, nekoč je Jakes šel pokrivat revolucijo v eni balkanskih prestolnic. Na vlaku je zaspal in tako zamudil postajo, na kateri bi moral izstopiti, se zbudil na napačni postaji, ni dojel, da je kaj narobe, izstopil je, šel naravnost v hotel in telegrafiral tisoč besed dolgo novinarsko zgodbo o barikadah na ulicah, gorečih cerkvah, brzostrelskem ognju, ki odgovarja na drdranje njegovega pisalnega stroja, mrtvem otroku, ki spominja na razbito lutko, razkrečeno na zapuščeni cesti pod njegovim oknom – saj veš, kako to gre.

No, v uredništvu so bili zelo presenečeni, ko so prejeli tako zgodbo iz napačne države, vendar so Jakesu zaupali in jo objavili v šestih časnikih po vsej državi. Tistega dne so vse posebne izdaje dobile navodilo, naj pohitijo na kraj nove revolucije. Množice so se zgrinjale tja. Vse je bilo še kar mirno, toda če je bilo poročevalcem kaj do tega, da obdržijo službo, tega niso smeli napisati, ker je Jakes vsak dan pošiljal po tisoč besed o prelivanju krvi in bobnenju orožja. Zato so mu pritegnili še oni. Vladne delnice so padle, v financah je zavladala panika, razglasili so izredno stanje, mobilizirali vojsko, zavladala je lakota, začeli so se upori in prej kot v tednu dni se je razvnela čisto zaresna revolucija, tako kot je rekel Jakes. Taka je moč tiska […]«

Vojne v 20. stoletju so bile novičarske vojne. Sodobniki razcveta množice tiskanih medijev med prvo in drugo svetovno vojno so upravičeno razmišljali o lažnih novicah. Nemški posebni stroj za industrijsko predelavo konjskih trupel z bojišč prve svetovne vojne je britanske vojaške poročevalce navdihnil, da so leta 1917 poročali, kako sovražnik iz trupel padlih vojakov izdeluje milo in glicerin. Britanska vlada je šele leta 1925 priznala, da je bila vest izmišljena. Zgodba morda zveni znano, toda od kod? Ko se je spomladi 1942. z operacijo Reinhardt na Poljskem začelo tajno pobijanje Židov, so že krožile govorice, da pobijajo ljudi, preseljene na Vzhod, in jih predelujejo v milo. V prvih poročilih o holokavstu, ki so tisto jesen prišla v ZDA, so omenjali židovske otroke, češ da jih predelujejo v milo, lepilo in gnojila. »Del zgodovine sprejemanja legende o milu,« izdelanem iz Judenfett (sala iz Judov) je leta 2005 zapisal Joachim Neander v svoji študiji o sodobnem mitu o milu, »je prispeval k temu,  da so se zavezniki s holokavstom prvič seznanili šele, ko je bilo že prepozno za ukrepanje.« Zavezniki so navsezadnje poznali ta motiv iz propagande med prvo svetovno vojno.

Proti koncu leta 1942 si nihče na drugi strani Atlantskega oceana ne bi mogel predstavljati, da bi bila zgodba o predelovanju človeških trupel v milo popačen odmev veliko strašnejšega, a resničnega industrijskega uničevanja, poskus ubesedenja nepopisnega nasilja v znani pripovedni obliki. Po koncu vojne se je mit o milu, izdelanem iz mrtvakov, še bolj razširil. »Iz trupel izdelujejo milo,« pravi pripovedovalec v filmu Alaina Resnaisa Noč in megla (Nuit et brouillard) iz leta 1955, ki govori o koncentracijskih taboriščih, »iz kože …« Glas tu obmolkne. Einheitsseife (pralno milo), ki so ga izdelovali v nemški vojski leta 1945 in ga žigosali s kratico RIF za »Ministrstvo za industrijsko mast«, je doživljalo zapozneli razcvet v muzejih in spominskih obeležjih o holokavstu, kjer so ga do začetka tega stoletja zgroženim obiskovalcem razkazovali kot »mast, izdelano iz judovske tolšče«.

3.

Zverinski dnevnik (The Daily Beast), kot se je imenoval tabloid v Waughovem romanu, v ZDA zdaj resnično obstaja kot spletna novičarska platforma. Zaradi vedno hitrejšega širjenja informacij vsekakor kaže, da je zgodovina novic vedno dokazovala neizvedljivost ločevanja med resničnim in ponarejenim, glavno vlogo pa je igral hudič, mojster potvarjanja, obračanja in pretvarjanja, ki je vse od Lutra do Goetheja (in Evelyna Waugha) naprej vedno nastopal v razmišljanjih o medijih in resnici. Zgodovinar in poznavalec srednjega veka morda sumi, da je zaklinjanje na hudiča navzoče v novejših razpravah o tehničnih zmožnostih medijev. Klaus Honnef je leta 1987 v prispevku za katalog razstave z naslovom Povečava (Blow Up) izrazil prepričanost, da je razlika med resničnostjo in fikcijo končno izginila. Trdil je, da sodobna poplava slik, zlasti v propagandnih sporočilih, manipulira, goljufa in preplavlja gledalca.

Novica kot časopisni proizvod je že od samega začetka imela uspešnega dvojnika v obliki propagande, ne le plačanih oglasov, ki so jih tako tudi tržili, temveč tudi reklam (réclame) pod krinko novic. Pariški karikaturist Grandville je v barvnem lesorezu iz leta 1844 satirično predstavil odnos med množičnim tiskom in prikritim trženjem kot nespodoben, toda donosen zakon. Časopis je bil na karikaturi raca: to poimenovanje lažnih vesti se je ohranilo še dolgo v 20. stoletje. Izvira iz enega najstarejših ohranjenih simbolov novega propagandnega medija: Liftaßsäule ali oglaševalska kolumna. Prvotno so bile take kolumne okrašene izključno s tiskanimi oglasi brez slik; slednje so se jim pridružile šele štirideset let pozneje, z novimi reprodukcijskimi tehnologijami.

Oglaševanje je podzavest medijev, njihov občutljivi trebuh, nespodobna zadnja stran kovanca, ki namiguje na finančno odvisnost. Lažne novice? Pa ne v švicarskem tisku. Vendar je bilo tisto, kar sta Neue Zürcher Zeitung in züriški Tages-Anzeiger aprila 2017 objavila kot novico, propagandno sporočilo, umeščeno med napovednike za kulturo in kabaret, da ne omenjam malih oglasov, ki seveda ne poročajo o drugem kot o resnici: »Vroče seanse z latinskima lepoticama Lily (18) in Kim (25)« in »Zasebno in ekskluzivno: švicarska dama razvaja gospode«.

Reklame vedno govorijo resnico, čeprav manj o izdelkih, ki jih ponujajo, več povedo o kanalih, ki jih uporabljajo. V 19. stoletju so se mediji zaradi dohodkov od oglaševanja pocenili in jih je bilo zato mogoče množično prodajati: uporabniku spleta v 21. stoletju je to dejstvo nenavadno znano. Sklep je lahko preprost: zanesljive informacije imajo svojo ceno. Če so zelo poceni ali brezplačne, jih je nekdo neopazno že plačal. Govor o hudičevi moči manipuliranja, pretvarjanja in goljufanja, ki so menda neločljivo povezani z medijem, je morda le način, da se izognemo vprašanju denarja.

4.

Toda zakaj je laganje nekaj tako slabega? Immanuel Kant je v svoji Antropologiji iz pragmatičnega zornega kota napisal: »Narava je v človeka modro vsadila stremljenje k temu, da se pusti goljufati.« Filozof nato suhoparno nadaljuje: »Dobra, častna spodobnost je le zunanji videz, in enako velja za vse, kar imenujemo dostojnost,« s čimer je mislil na pretvarjanje, laganje. Filozof David Nyberg je dvesto let pozneje, leta 1996, to povedal malce bolj pohvalno. Trdil je, da je zavestno manipuliranje ena človekovih ključnih spretnosti za organiziranje sveta, usklajevanje z drugače mislečimi in spopadanje z nevarnostjo in bolečino. Nedavno tega je v Zürichu živeči pedagog Roland Reichenbach potrdil, da celotni izobraževalni sektor počiva na vzajemnem goljufanju in sistematični nepoštenosti, kar je koristno za učitelje in učence.

Zabavni mediji so še zlasti ponosni na svoje »posebne efekte«, torej sposobnost, da uporabnike prepričajo, da verjamejo v fikcijo. To ne velja le za književnost, film in televizijo. Ben Bagdikian je leta 1983 v svoji knjigi Medijski monopol (The Media Monopoly) razkril, da petdeset podjetij nadzira celotno zahodno medijsko industrijo. Ko je knjiga doživela četrto izdajo, jih je bilo le še dvajset. Danes jih lahko preštejemo na prste ene roke. Posledica so zaprti krogi in križno trženje, tematsko krčenje in neskončno ponavljanje tistega, kar občinstvo že pozna, kar zagotavlja zanesljivo visoko število ogledov in stalen oglaševalski dohodek. Filmski režiser Peter Watkins je to v svoji knjigi iz leta 2003 z naslovom Medijska kriza (Media Crisis) imenoval »monoforma« (kombinacija prostorskega drobljenja, ponavljajočih se ritmov, nenehno premikajoče se kamere, ostrih in hitrih montažnih rezov, zgoščenega zvočnega bombardiranja in odsotnosti tišine ali časa za razmišljanje). Tisto, kar daje vtis novice, mora tudi spodbujati znane strahove: zato je v filmih vse polno barab, morilskih zgodb in grozljivih napovedi prihodnosti, s čimer vsak novičarski kanal dokazuje svoj pomen. Hkrati je vse to namenjeno izganjanju popolnoma drugačnega, neizrekljivega ennuija, gledalčeve naveličanosti vsakdanjega življenja in njegovega telesa.

Seveda pomaga, da preverjate svoj račun na Facebooku. Pametni telefon kot komunikacijsko sredstvo, ki bi ga uporabnik neprekinjeno nosil s seboj, bi zadostil vsem željam medijske industrije. Gumb za izklapljanje so končno odstranili: vsi so vedno in povsod priklopljeni. Polovica časa, ki ga preživimo na spletu, je zapravljenega. Hudo je, ker ne vemo, katera polovica. Ta navedek je seveda malce zavajajoč: prvotno je David Ogilvy leta 1963 to izjavil o oglaševanju.

Toda splet je oglaševanje – in v zadnjih dvajsetih letih verjetno najnazornejši primer zmožnosti oglaševanja, da prodre v vsak nov javni prostor in ga oblikuje. Obljublja, da bo odpravil vse stroške dostopa do informacij: potrebuješ le pravi stroj in primerno platformo. Če prav pogledamo, so družabna omrežja neprekinjeno obnavljajoča se zanka želja. Tisto, kar obljubljajo – da bomo povezani z vsemi, toda vedno na varnem v svoji skupini; da bomo na zunaj vplivni in neskončno ponavljajoči se, vendar vedno doma – je tako prilagodljivo, nejasno in mnogolično, da tega nikoli ni mogoče ponarediti. Čeprav je rahlo lažnivo.

5.

Družabni mediji kljub svojim čudovitim lastnostim ustvarjajo željo po pozornosti, ki si jo delimo z množico ljudi. Posamezniki so zato bolje obveščeni, ne zmanjšuje pa hipnotičnega vpliva, ki ga ima uspešno motenje pozornosti na skupnost gledalcev oziroma uporabnikov. Kot pri čarovniških trikih se tudi tu glavno dogajanje ne odvija za odrom, temveč vsem na očeh, samo da mi ne gledamo. Ne gre za to, da bi bili nevidni (to bi bilo že samo po sebi jasno sporočilo, namreč črna tema, ni signala, »ničesar ne vidiš«), temveč za odvračanje pozornosti, motnje in oglaševanje. Neznanske količine oglaševanja. Uspešen poklicni propagandist je leta 2012 ocenil, da vsaj 40 % informacij, ki krožijo po blogih in družabnih omrežjih, ne širijo posamezniki, temveč podjetja. Naslov njegove knjige je Zaupaj mi, lažem: Izpovedi medijskega manipulatorja (Trust Me, I’m Lying: Confessions of a Media Manipulator).

Mogoče je vse vznemirjenje zaradi »lažnih novic« pravzaprav dobra novica. Po spletnih sanjah iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so medsebojno povezovanje in neprekinjeno povezanost pozdravili kot pot k politični osvoboditvi, samoorganiziranju in oblikovanju družbe, nas trenutni preplah zaradi grozečega vpliva pretvarjanja opominja, da ima skupinska obramba tudi slabe plati. Še zlasti, kadar je zastonj.

In tako smo spet v Švici. 26. aprila 2017 se je veliko ljudi odločilo, da ne bodo verjeli časopisnim založnikom, ki so trdili, da so novice v dobrih rokah. Ničesar tudi niso želeli brezplačno. Nasprotno, v 12 urah so vplačali milijon švicarskih frankov, da so ustanovili spletno revijo brez oglasov, njeni pobudniki pa skoraj niso poznali drugega kot ime revije. Seveda je prišlo iz preteklosti. Najbrž ste ga uganili: Republik.

Naslednjo nedeljo so pri Neue Zürcher Zeitung, kjer so vneto iskali resnico, primerjali pobudnike projekta s podporniki Donalda Trumpa. In že je spet tu hudič, veliki manipulator. Že dolgo ga nismo tako zelo potrebovali.

Njegov članek je del osrednje razprave Dezinformacije in demokracija na spletni strani www.eurozine.com. Nemški izvirnik je objavljen v avstrijski reviji Wespennest št. 173.