Ultimativno sproščanje visokega šolstva

Kakšni interesi stojijo za drobljenjem in širitvijo slovenskega visokošolskega sistema? Sta rast števila fakultet in univerz tlakovana z dobrimi nameni zviševanja ponudbe, kvalitete študija, privatizacije in “sproščanja” visokega šolstva, kot bi mu lahko rekli, če sproščenost ne bi vpričo poroga nasprotnikov postala povsem izumrli slogan aktualnih oblastnikov? Zdi se, da ne. Zgodovinar dr. Janko Prunk, sicer velik simpatizer aktualne oblasti, je bil več kot kritičen, ko je kot član Sveta za visoko šolstvo odstopil, ker je ocenil, da njegovi prijatelji, ki so prijatelji te oblasti, vodijo procese “tajkunizacije visokega šolstva”. Beseda je zabolela, ker je boj proti tajkunom trenutno najbolj vroča demagoška politična igra Janeza Janše. “Zgrožen sem nad divjo jago za ustanavljanje šol, ki prinaša pojav tajkunizacije visokošolskega prostora,” je dejal.

Kako razložiti fenomen s čudno etimologijo, o katerem je spregovoril? Poskusimo s tem, kar zadnje tedne obseda lep del slovenske politike in gospodarstva, ki se ukvarjata s “pragmatičnim” problemom – ja, pragmatičnost je tu le evfemizem – glede tega, ali priznati samostojnost Kosova, saj bi s tem izgubili dobre ekonomske vezi v Srbiji. Torej s staro ideološko bajko, ki jo režim rad servira, tisto o nacionalnem interesu. V navidezni dilemi, ali ohraniti ekonomske koristi ali biti načelen in vsaj za trenutek pozabiti nanje, se večina ne znajde najbolje. Kot da se principialnost ne bi začela prav na točki, ko pozabiš na osebni interes. In kot da, mutatis mutandis, ne velja isto tudi za državo in “nacionalni interes” – kaj je principialnost in jasna podpora Kosovu, bi lahko za Slovence bila lažje rešljiva enigma že zaradi tega, ker smo ob našem lastnem osamosvajanju šli skozi enake dvome številnih držav in končno tudi skozi kratko vojno.

Da je ravnanje politikov in posameznikov v zadnjih letih postalo izrazito interesno, ne kaže postavljati v preizkušnjo našemu dvomu. In da je postalo izrazito nacionalnointeresno, tudi ne. Težava nastopi, ko uvidimo, da je nacionalni interes popularna ideološka floskula, ki jo arbitrarno napolnjujejo različni pomeni. Povsem pa se ta pojem sfiži, ko imamo opraviti z njim, a se za njim razkrije le zasebni. Privatizacija slovenskega šolstva je lep primerek tega. Ko je predsednik vlade novembra lani napovedal lov na tajkune, ki se je v bistvu izkazal za lov na čarovnice in predstavo za ljudstvo, verjetno ni računal, da bodo njegovi sodelavci čez leta pokazali tudi na njegove vrste in njega samega. V predvolilnih obljubah je predsednik vlade govoril o tem, da potrebujemo “sproščeno šolo, ki bo mlade učila in vzgajala za življenje”. Ideološka puhlica par excellence seveda predpostavlja, da je naša šola neživljenjska in nesproščenost je tu sinonim za takšno kvaliteto. Glede rešitev ni ostal brez idej in napovedal je”modernizacijo šolstva, ki mora čimprej iz zatohle Gabrove sence na evropsko sonce”.

Divja privatizacija visokega šolstva je kristalen primerek zlorabe nacionalnega interesa za svoje zasebne (in to pod evropskim soncem), če smo le sposobni dokazati, da ti drugi prevladujejo pred prvimi. Da bi lažje razumeli, koga ima odstopli član Sveta v mislih s tajkunom, bi morali slišati kakšno ime. A ga Prunk ni podal, čeprav se kandidat za to mesto ponuja kar sam. Ustanovitelji novih privatnih fakultet niso tako številni. Ideolog SDS Peter Jambrek, venomer na čelu nacionalnih programov Nove revije, ko jih je ta pisala za desne stranke in tudi za Janševo SDS, predsednik Zbora za republiko in v zadnjih letih tudi predsednik Sveta za visoko šolstvo, je ustanovil Fakulteto za podiplomske državne in upravne študije na Brdu pri Kranju. Potem pa je stal za še dvema: v Novi Gorici je nastala Fakulteta za uporabne družbene študije (FUDŠ) in Evropska pravna fakulteta. Ravno te tedne je prišla njegova pobuda, da se omenjene fakultete združijo v prvo zasebno univerzo v Sloveniji. In na točki pred odločanjem o tem je Prunk odstopil. Sicer je zanikal, da ima njegova ocena kaj skupnega z Jambrekom, a je nemogoče ubežati vtisu, da diagnoza s pomočjo zdaj razvpite sintagme velja tudi zanj.

Če je Janša novopečeni ideolog protitajkunstva, tj. proti tranzicijskim in privatizacijskim bogašem, ki so ustvarili premoženje zaradi napak sistema ali protizakonito, potem je Jambrek v svojih mnogoterih artikulacijah nesporno ideolog sproščenosti, ideologema, ki se je porodil v okolju Nove revije in so ga desne stranke prevzele za svoje programsko in politično geslo. Tako kot se je zadnji mandat začel z drugim sloganom, se končuje s prvim. Resnica sproščenega vladanja se je sprevrgla v šogunstvo. Beseda “tajkun” je namreč japonskega izvora in je nadimek šogunov, starih japonskih generalov. Poziv k odprtosti in svobodi, “prostosti”, ki jo skriva sproščenost, se je prelevil v nič manj kot bojno geslo. Toda s Prunkovim očitkom se je prvi obrnil proti drugemu, tajkunstva je nolens-volens obtožen prav ideolog sproščenosti. Res je, da pomeni nevarnost že pristanek na igro ideologij, v katere so nas vabili in zvabili. Boj proti tajkunom bi bil legitimen, kolikor bi tajkuni zares obstajali in kolikor bi enake vatle uporabili za vse med njimi. Toda tiste gospodarske bolj ali manj pretežno vodi njihov lasten interes, šolske in univerzitetne pa jasno vodi tudi oseben, vendar dodatno zakamufliran v nacionalnega. Če je bilo geslo sproščanja (visokega) šolstva prav v ideji privatizacije, je privatizacija podivjala in se znova razdelila na našo in vašo. Ko privatizirajo naši, je to dovoljeno. Kot privatizirajo vaši, pa ne. In tako kot smo sprva dobili sproščene in nesproščene državljane, institucije in sisteme, zdaj vse kaže na to, da bomo dobili prave in neprave tajkune in tajkunske sisteme. Ne le da smo priča bizarnim licitacijam, pobožnim željam in napovedanim vojnam, končna resnica takšnih ravnanj je nenačelnost. Benevolentna interpretacija sproščenosti bi navzlic konceptualni bizarnosti verjetno bila le mogoča, če bi jo avtorji jemali resno, karkoli že pomeni. Enako velja za protitajkunske ukrepe z vsemi spektakularnimi aretacijami vred. Toda oba pojma, skupaj z drugimi, klonita v trenutku, ko ju postavimo v kontekst mesta izjavljanja in pogledamo, kako resno z njimi mislijo izjavljalci. Zato je Prunku treba dati priznanje, da je zmogel pogum in postavil besedo na pravo mesto.