Medijska konstrukcija resničnosti

V letniku Dialogov, ki ga zaključuje ta številka, smo se kar nekajkrat posvetili medijem. Zasluga kolega Borisa Vezjaka je, da je v poletni številki odprl veliko temo o medijski cenzuri v Sloveniji. To je bilo v času, ko so slovenski mediji o cenzuri in novinarskih težavah molčali in tako je tudi izid tematske številke Dialogov ostal v večini medijev zamolčan. To, kar se je nekoč imenovalo cenzura, se danes dogaja znotraj “demokratičnega” novinarskega in uredniškega odločanja, o čem se bo sploh poročalo in o čem ne. In če se o nekem dogodku ali osebi v medijih ne piše, govori, potem v medijski družbi tega dogodka ali osebe preprosto ni, ne obstaja.

Problem poročanja ali neporočanja o nečem zmeraj močneje zadeva tudi slovensko kulturo. Določeni segmenti kulture v medije ne prodrejo ali pa zelo težko. Medtem ko se gledališču še kar dobro godi, na primer velik del zanimive in kvalitetne knjižne produkcije praktično nikjer ne doživi svojega odmeva. Na poročanje o kulturi močno vpliva tudi komercializacija medijev, ki zahteva pisanje o atraktivnih dogodkih za večje število bralcev, gledalcev, poslušalcev. Komercialni mediji so poročanje o kulturi zreducirali na t.i. sceno. Če se torej tam poroča o kakšni gledališki predstavi, se to ne zgodi s strokovno kritiko, pač pa z družabno kroniko po končanem dogodku. Te vrste poročanj o kulturi hkrati zmeraj bolj prodirajo tudi na strani t.i. resnih časnikov. Tako se lahko zgodi, da na isti dan isti časnik na različnih straneh o istem kulturnem dogodku poroča popolnoma drugače. Po premieri baletne predstave lahko npr. na strani lokalne kronike opazimo fotografije teh in onih lokalnih pomembnežev v družbi teh in onih mičnih dam, s kozarci v rokah ipd. Novinar, ki o tem poroča, potem zmore še enostavčno oznako predstave v slogu “bilo je očarljivo”. Na kulturni strani pa uveljavljeni kritik to predstavo argumentirano sesuje. V istem časniku se torej bralec sooči z dvema povsem različnima vrednotenjima dogodka: eno poročanje mu sporoča, da se je zgodil očarljiv gledališki dogodek, ki se ga je udeležila družabna smetana in je zato pomemben, drugi pa, da je bila predstava slaba. Ve se, katera stran ima več bralcev. Nekateri kulturni ustvarjalci pri nas so že zdavnaj ugotovili, da je takšno pojavljanje na “sceni” zanje odlična reklama. Tako zanje zve več ljudi, njihove ime je široko poznano, bolje jih pozna tudi politika oz. državna ter lokalna oblast, ki financira kulturne projekte, bolj prepoznavni so za morebitne sponzorje. Če imaš torej sebi naklonjene novinarje in urednike, je to odlična investicija.

Pa se omejimo na konkretno lokalno sceno. Mariborski Večer kot osrednji lokalni tiskani medij ima pri poročanju o kulturi nekaj stalnic, ki si po presoji njihovega uredništva zaslužijo posebno pozornost zunaj kulturnih strani. To so prireditve, ki imajo že dovolj dolgo tradicijo in na katerih se zbira družbena elita (Borštnikovo srečanje) ali pa so namenjene širokim ljudskim množicam in so širše od same kulture (festival Lent). Tu je še nekaj stalnih tem, kot npr. nesmrtna nostalgija po Založbi Obzorja, v zadnjem času pa seveda evropska kulturna prestolnica. Večer pa ima tudi svoje priljubljene kulturne osebnosti. Prvo mesto bi na takšni lestvici zagotovo zasedel Tomaž Pandur. V svojem zlatem obdobju v mariborski Drami v prvi polovici devetdesetih let je bil ljubljenec lokalnih medijev. Medijsko navdušenje je bilo ogromno, kritični glasovi so ostali večinoma zunaj medijev, torej jih ni bilo. Ob koncu vodenja mariborske Drame se je sicer s kulturnih in družabnih strani preselil v črno kroniko, po odhodu v tujino pa je v Večeru le tu in tam bila objavljena o njem kakšna novička. Izvlečkov iz kritik njegovih predstav v tujini Večer ni objavljal in debate o umetniški vrednosti njegovih projektov ni bilo. Strokovna kritika ugotavlja: “Tako je Tomaž Pandur po svojem neslavnem odhodu iz mariborskega gledališča leta 1996 ostal v zavesti po eni strani kot “oporečniški” heroj novega časa, po drugi strani pa, kot že rečeno, navaden finančni prevarant; definiciji njegove prave podobe in vpliva se slovenska gledališka in kulturna javnost še močno izogiba.” (Blaž Lukan: Tihožitja in grimase. 2007, str. 161). In v ravno tak nedefiniran prostor se je Pandur letošnjo pomlad vrnil s pomočjo – medija. Zdaj že bivši direktor Večera Milan Predan je neobičajno medijsko pokroviteljstvo svoje hiše gostovanju skupine Pandur.Theaters s predstavo Teasla Electric Company v SNG Maribor argumentiral prav s tem, da je potrebno fenomen Pandur postaviti na svoje mesto. Ne pomnim, da bi kdaj slovenski medij izpeljal akcijo, s katero bi neko osebo oz. njen projekt finančno podprl in promoviral s točno določenim ciljem. Cilj pa je bil Pandurjeva vključitev v projekt Maribora – evropske kulturne prestolnice 2012. Večerova konstrukcija realnosti je bila popolna: od številnih napovedi, tiskovne konference, do velikega intervjuja, žrebanja brezplačnih vstopnic za bralce in razkošnega gledališkega lista kot brezplačne priloge časnika.

Tukaj se ne bomo ukvarjali s kritiškimi argumenti za ali proti Pandurjevem gledališču. Sprašujemo se, kaj je tisto, kar določen socialni sloj pri njegovem teatru tako privlači in kako ta teater v družbi funkcionira.

Ko se je leta 1990 s Faustom začelo Pandurjevo obdobje v mariborski Drami, se je v foyerje in dvorane mariborskega SNG-ja pričela zgrinjati nova publika (medtem ko so nekateri tja nehali zahajati), ki smo jo v mladostnem slengu naše generacije označili s šminkerji, snobi in hohštaplerji, v novi socialno razslojeni družbi pa se prekriva s pojavom t. i. nouveaux riches. Pandur je svoje sanjske predstave režiral v času, ko se je Maribor gospodarsko sesuval in njegovo delavstvo marginaliziralo. V tem siromašnem mestnem okolju si je tanek sloj novih bogatašev želel bleščave, bogastva in prostora zase. Mariborska gledališka hiša je, odkar je bila obnovljena in dozidana, tako rekoč edini prostor v mestu, v katerem se lahko mariborski (malo)meščan pokaže v svoji najboljši toaleti in kjer zanesljivo ne bo srečal revnih, zaskrbljenih obrazov, ki sicer hodijo po ulicah njegovega mesta. Gledališki prostori so tako bleščeči in reprezentativni, da vanje radi zahajajo tudi politični veljaki iz prestolnice, posebej v predvolilnem času se frekvenca teh obiskov močno poviša.

Pandurjevo gledališče seveda ni politično po vsebini, ampak ima svoj imanentni umetniški svet, ki se kaže v bogatih, razkošnih vizualnih podobah, ki so pa kot gledališke metafore pogosto nerazberljive v vsebinskem kontekstu, še posebej v povezavi s patetično govorjenim, svobodno zmontiranim besedilom. To gledališče si pogosto izbira za snov veličastne, znane, brezčasne teme in osebnosti (Faust, Hamlet, Carmen, Božanska komedija, Tesla …). V tem osnovnem principu ostaja Pandurjevo gledališče ves čas enako in to tudi danes, ko je slovensko gledališče po dolgem obdobju samoreflektiranja s predstavami režiserja Sebastjana Horvata doživelo prvi preboj v novo provokativno, politično angažirano smer. Horvatova provokativnost zagrabi publiko v svoj ris, jo spravi v nelagodnost ali pa v čustveno evforijo, vsekakor pa jo prisili v razmišljanje o sedanjem družbenem trenutku. Publiki v Pandurjevem gledališču se to ne more zgoditi, saj se njegovo gledališče ne ukvarja s sočasno družbeno problematiko. Ves čas ostaja publika, ki se zaveda, da sedi na predstavi, ki ji nudi predvsem čisti estetski užitek, jo z njim šarmira in pričakuje občudovanje. Takšno umetnost je mogoče pokazati komurkoli, češ, tudi mi lahko proizvajamo razkošje in glamur. In takšna umetnost je reprezentativno uporabna tudi za politiko.

Evropska kulturna prestolnica kot politični projekt EU je za posamezna mesta pogosto obliž na njihove rane. Če je sosednji Gradec leta 2003 svoj kompleks inferiornosti v primerjavi z dominantnim Dunajem zdravil s sloganom “Kdo bi si bil misli – Gradec!”, se po medijsko podprti vrnitvi Tomaža Pandurja v Maribor zdi, da bo slednji svoj kompleks revnega mesta z negotovimi perspektivami zdravil z vključitvijo pandurjevskega spektakla v program EPK.

Ali je zdravilo pravo, bomo imeli priložnost razsojati v prihodnosti …