Tesnobna Evropa

Za države, ki so v času evforije devetdesetih let nastale na pogorišču razpadle Jugoslavije, se je zdelo, da kvarijo dober vtis. Evropa se je pripravljala na praznovanje združitve, po Balkanu pa so se ljudje pobijali med sabo. Vladala je skušnjava, da bi ta del sveta odpravili kot neko tujo regijo, ki preprosto ni del iste zgodbe. Ko je Evropska unija državam srednje Evrope odprla svoja vrata, čeprav sprva brez velikega navdušenja, postjugoslovanske države vabila niso prejele.

V Jugoslaviji je bil tudi konec komunizma drugačen. Ni bilo splošnega ljudskega upora in množičnih protestov za demokracijo. Mehki avtoritarizem in pluralistična tekmovalnost v državi sta pomenila, da demokracija tu ni bila glavna zahteva. Ko pa je do protestov le prišlo, jim je šlo bolj za nacionalno kot državljansko samovlado. Ampak kako zares izjemna je v resnici bila ta jugoslovanska izjema? 

Bosanska komična skupina, znana kot Nadrealisti, je v zgodnjih devetdesetih letih vse to razumela nekoliko drugače. Bili so znani po svojem črnem humorju in tem, da so napovedali, kam bo zaneslo njihovo državo, in tako ustvarili skeč, v katerem evropski opazovalec kuka čez zid in opazuje konec stoletja jugoslovanskih vojn. Poslednji preživeli Jugoslovan je vabljen, da se pridruži »naši mali in prijazni skupnosti«. A med praznovanjem se Evropejci postopoma zapletejo v prepir. Medtem ko se spor vse bolj zaostruje, poslednji Jugoslovan, prenažrt razkošne hrane na proslavi, zbeži s praznovanja. V zadnjem prizoru vidimo jugoslovanskega opazovalca, ki kuka čez zid in opazuje Združeno Evropo, kako se vojskuje med sabo. Preden se odpravi na pivo, za vsak slučaj odstrani lestev, »da ne bi kakšen od tistih norcev mogel na drugo stran«. 

Nadrealistom, kakor mnogim drugim Jugoslovanom, se je leta 1990 zdel obet vojne prav tako absurden, kot bi bil mnogim Evropejcem danes. Vojna v Evropi je sicer še vedno nepredstavljiva, a evropske razpoke kažejo podobnosti z usodo Jugoslavije. Slovenski ekonomist Jože Mencinger je Evropsko unijo celo primerjal z Jugoslavijo in na tej podlagi trdil, da nobeni od obeh tvorb ni uspelo preseči razlik med svojimi članicami. Kljub temu so razlike med evropsko in jugoslovansko zgodbo očitne. Katerakoli država lahko zapusti EU – četudi Brexit seveda kaže, kako težko je to – medtem ko za jugoslovanske republike ni bilo jasne pravne poti za izstop. EU je demokratična zveza, ki je vzpostavila demokratično legitimne mehanizme odločanja. Jugoslaviji to ni nikoli uspelo. 

A kljub tovrstnim institucionalnim razlikam sta se oba projekta morala soočiti s podobnimi izzivi družbenega in političnega približevanja ter razhajanja. Oba sta nastala, da bi spodbujala blaginjo in preprečevala vojne med svojimi članicami, in oba sta promovirala idejo o skupnih vrednotah ter revnejšim regijam obljubljala, da bodo lahko dohitele bogatejše. V Jugoslaviji je ta projekt propadel, saj so bogatejše regije postajale še bogatejše, tiste najmanj razvite pa so še bolj zaostajale. V EU, po drugi strani, konvergenca še vedno deluje v prid držav srednje Evrope. Čisto vsaka država (razen Slovenije) se je po BDP-ju na prebivalca približala evropskemu povprečju (čeprav ga nobena ni dosegla): najbolj so se mu približali Čehi z 89 %. Več razhajanja je na evropskem jugu, saj so Portugalska, Španija, Italija, Ciper in zlasti Grčija svoj zaostanek povečale. Grški BDP na prebivalca je bil leta 2006 še blizu evropskemu (96 %), leta 2017 pa je predstavljal le še dve tretjini povprečja EU in bil na ravni Latvije. Tako se je sesula ideja o približevanju Severa in Juga. Ne le ekonomska kriza, tudi vse večje razhajanje med severozahodno in južno Evropo je prispevalo k vzponu levih populističnih strank, kot je recimo grška Syriza, in desničarskih strank, kot je recimo italijanska Liga.

Kljub temu pa približevanje pomeni več kot zgolj gospodarsko konvergenco. V zgodnjih letih preobrazbe so številni pričakovali, da se bo srednja Evropa zgledovala po zahodnem modelu. Nikjer drugje ni bil uvoz menedžerjev, univerzitetnih profesorjev, podjetij, medijev in političnih strank z Zahoda tako očiten kot v nekdanji Vzhodni Nemčiji, kjer je bila celo država uvožena z zahoda in je od prejšnjih struktur ostalo bore malo. Drugod je država sicer preživela, a njeni zakoni, stranke in gospodarstva so bili vseeno osnovani na zunanjih zgledih.

To je pripeljalo do paradoksa suverenosti. Večina gibanj iz obdobja 1989–1991 se je osredotočala na obnovo suverenosti, razumljene kot osvoboditev izpod Sovjetske zveze ter majhnih in nereprezentativnih vladajočih elit. A ko je do tega prišlo, se je začelo dozdevati, da številni izzivi tranzicije zahtevajo nekritično uvažanje zahodnih modelov. Evropeizacija je pomenila tudi, da je bilo treba zakonodajo in institucije prilagoditi zahtevam EU, ne da bi si vzeli čas za premislek, kako ustrezne in primerne so. Suverenost je bila torej omejena in za te države je bil edini način, kako znova vzpostaviti neodvisnost, včlanitev v EU, saj je to pomenilo odpravo omejitev, ki so jih zahtevali pogoji za priključitev EU. Takšna logika se kakšnemu podporniku Brexita morda zdi obrnjena na glavo, a iz perspektive srednjeevropskega državljana je bilo suverenost mogoče zaščititi zgolj znotraj EU. Zato si celo evroskeptični populisti in nacionalisti, kot sta Orbán ali Kaczyński, ne prizadevajo za izstop iz Unije. Seveda obstajajo tudi ekonomski razlogi, a vseeno strah pred izgubo suverenosti, kakor tudi tveganje, da bodo nanje pritisnile večje sile izven EU, ostaja.

Drugi paradoks je protislovje političnega uvoza. Uvažanje institucij in zakonodaje je bil preprost način, kako hitro vzpostaviti demokratične strukture, in je zagotavljalo dobro preizkušeno predlogo. Po drugi strani pa so se srednjeevropske družbe s takšnim uvozom izognile premisleku in eksperimentiranju, to pa je privedlo do demokratične mimikrije. Uvoz institucij je bil uspešen v državah, kjer neformalne in izredne prakse niso spodnašale ali spodkopavale njihove neodvisnosti, kot se je denimo zgodilo v jugovzhodni Evropi. A tudi tam so obstajali otočki institucionalne avtonomije, ki so podpirali vladavino prava. Tako sta bila zlasti romunska protikorupcijska agencija DNA in njen hrvaški ekvivalent USKOK v določenih vidikih precej uspešna.

Do demokratične mimikrije je prihajalo zlasti pri političnih strankah. Po letu 1991 je po vsej srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi prišlo do nastanka celega niza političnih strank, ki so bile videti pretežno kot njihovi zahodni ekvivalenti: nekatere so si nadele ime liberalne, druge socialdemokratske, tretje konservativne. Te stranke so našle podporo pri fundacijah nemških političnih strank in se pridružile nadnacionalnim evropskim zavezništvom. Ko so njihove države vstopile v EU, so postale del poslanskih skupin v evropskem parlamentu in tako na videz »postale evropske«. 

Vseeno pa je to kvečjemu prikrilo dejstvo, da je večina teh strank delovala na bistveno drugačen način kot njihovi zahodni ekvivalenti. Njihovi programi, ki so ponujali »reforme«, »Evropo« in podobno nejasne cilje, se niso kdove kako razlikovali med sabo. Glavna razlika je bila v ideoloških ločnicah, ki so izvirale iz zapuščine komunistične preteklosti in včasih tudi iz drugačnih družbenih vrednot. Strukturno gledano, so te stranke vodile elite, saj je množična politika zaudarjala po komunističnih časih, poleg tega pa sta bila članstvo v strankah in politični aktivizem na strankarski podlagi v upadu tudi na Zahodu. Zaradi tega jih je bilo le malo sposobnih artikulirati stališča državljanov in jih povezati v smiselno celoto. To ni bilo tako vidno ali pomembno v času »evropeizacije«, ko je večina institucij, zakonodaje in politik tako ali tako prihajala iz tujine, toda po vstopu teh držav v EU so stranke in njihove elite izkazale kaj malo kompetentnosti pri vladanju. V določenih primerih so delovale zgolj kot zaposlovalne agencije, zlasti v jugovzhodni Evropi, kjer je bilo članstvo v vladajoči stranki pogost način, kako priti do službe v javni upravi. To še vedno ostaja priljubljena zaposlitvena možnost za številne državljane regije, v kateri je v politične stranke včlanjenih 10 % prebivalcev. 

V drugih primerih so stranke postale projekt enega samega politika (ali, redkeje, političarke), ki se napaja iz popularnosti enega samega človeka in pogosto tudi njegovih ali njenih virov. Evropske družine strank so jih vse sprejele medse in doslej niso še nobene izključile. Madžarska stranka Fidesz kljub zavračanju liberalne demokracije, rušenju demokratičnega nadzora med vejami oblasti, manipulaciji z mediji in vodenju protipriseljenskih ter antisemitskih kampanj ostaja članica Evropske ljudske stranke.1 Podobno je romunska Socialdemokratska stranka (PSD), ki je skozi leta vzpostavila kleptokratski nadzor nad državnimi sredstvi, še vedno članica Stranke evropskih socialistov. Prav tako je tudi češka ANO 2011 – vodi jo Andrej Babiš, drugi najbogatejši Čeh, ki nadzira dva največja dnevnika v državi in ga je zaradi korupcije že preiskoval OLAF, Evropski urad za boj proti goljufijam – še vedno članica liberalne skupine ALDE. Te stranke zaradi članstva v evropskih strankarskih družinah niso postale odgovornejše ali bolj demokratične; ravno nasprotno, članstvo jim je omogočilo zaščito svojih položajev. Ta sindrom seveda ni značilen zgolj za srednjo in jugovzhodno Evropo, kot priča Berlusconijevo obvladovanje italijanske desne sredine v devetdesetih letih prejšnjega in prvem desetletju novega stoletja. Podoben primer je tudi desničarski populist Geert Wilders, ki predseduje nizozemski Stranki za svobodo, ta pa ima samo enega člana – in to je Wilders sam. Kljub temu pa gre v takšnih primerih na Zahodu za anomalije in ne za običajne značilnosti, ki definirajo politične stranke.

Igor Štiks, ugledni pisatelj in akademik iz postjugoslovanskega prostora, se je nedavno vprašal, če se ni morda Evropa balkanizirala, medtem ko je skušala evropeizirati Balkan (While »Europeanising« the Balkans, the EU »Balkanised« Itself; Al Jazeera, 13. avgust 2018). A vendar je treba izpodbijati idejo, da lahko zahodne institucije, vrednote in načine političnega delovanja preprosto prestavimo v srednjo, vzhodno in jugovzhodno Evropo. Protislovja glede suverenosti in uvoza sistemov kažejo, da transformacija v teh državah ni zgolj ustvarila kopij zahodnih modelov, temveč je transformirala te modele same.

Ko takšni transferji ne delujejo ali se bolj slabo obnesejo, seveda pride do zapletenejšega procesa pogajanja, prilagajanja in preoblikovanja idej, zakonov in norm. A kaj potem reči o »balkanizaciji Evrope«? S takšnimi formulacijami – oziroma formulacijami, kakršne so oblikovali bosanski nadrealisti pred dvema desetletjema, z opazovalci, ki kukajo čez zid, in subtilnimi idejnimi okužbami – moramo biti previdni. Obstaja namreč tveganje, da Balkan zvedemo na stereotipno regijo, ki se jo napačno dojema kot grožnjo, ki utegne preostanek Evrope okužiti z nestrpnostjo in sovraštvom. Takšen »balkanizem«, kot pravi vplivni avtor Robert Kaplan v svojem potopisu Balkan Ghosts (Duhovi Balkana), je nagnjen k projiciranju vseh slabih značilnosti Evrope na njene vzhodne oziroma jugovzhodne regije. Ne gre za to, da bi Balkan ali srednja Evropa grozila, da bosta okužila preostanek Evrope z virusom iliberalizma in nestrpnosti, temveč za to, da sta obe regiji nekatere od strukturnih vzrokov za tovrstne trende izkusili že prej in še intenzivneje kot ostala Evropa.

Srednja Evropa je postkomunistična, zahodni Balkan je postjugoslovanski, povojni in postsocialističen; a ni je besede, ki bi opisovala, kaj trenutno sta, kot da ostaja sedanjost zanju izmuzljiva. Določujoča značilnost teh srednjih, vzhodnih in jugovzhodnih predelov Evrope je v tem, da se nahajajo v prostoru, kjer ni besede za sedanjost. Na zahodnem Balkanu je, z nekaj manjšimi izjemami, »kriza« edina beseda za opis sedanjega časa. Tako se je zgodila posttitovska jugoslovanska kriza, kriza vojn, avtoritarizma in ekonomskega propada, na koncu pa nova vsestranska kriza vsled svetovnih finančnih kriz, begunske krize in kriz Evropske unije. Edino krajše nekrizno obdobje je bilo morda na začetku tisočletja, v času med koncem vojn in začetkom svetovne gospodarske krize. Zato ni nič čudnega, da se mnogim ljudem v takšnem stanju trajne krize kolca po preteklosti, ko sedanje krize še ni bilo ali pa jo je bilo mogoče odmisliti z zatekanjem v »bleščečo nacionalno preteklost«, ki bi jo bilo treba znova vzpostaviti, ali v »zlato dobo Jugoslavije«. Nostalgija je tako nepogrešljiv del vsakdanjika. 

Čeprav so se dežele srednje Evrope izognile vojni in nasilnemu propadu svojih držav, so bila zadnja desetletja zaznamovana s prehodom, preobrazbo in spremembo, za kar se je prijel izraz »zapoznela tranzicijska izčrpanost«. Ta izraz odraža razočaranje nad procesom, ki mu kar ni videti konca; razočaranje, ki daje vetra tako neliberalnim politikam, ki obljubljajo dokončanje neskončne tranzicije (denimo Fidesz na Madžarskem in stranka Zakon in pravičnost na Poljskem), kakor tudi splošnemu umiku iz politike. Vedeti je treba, da se je leta 2016 državnih volitev udeležilo manj kot 40 % Romunov, leta 2014 pa je na volitvah v evropski parlament glasovalo le 13 % Slovakov. Zadnja možnost je odhod, kot so storili milijoni državljanov, ki so odšli v Nemčijo, Avstrijo in na Irsko. V večini držav članic EU v regiji živi več kot desetina prebivalstva izven svoje domače države – to je približno še enkrat toliko, kot je povprečje v zahodnoevropskih državah.

Nostalgija ostaja močna sila, čeprav pretekli socialistični režimi ponujajo bolj malo razlogov zanjo, za razliko od veliko liberalnejše in bolj odprte Jugoslavije. Romunski državljani so se v javnomnenjski raziskavi iz leta 2014 razklali na dvoje: v tiste, ki komunistično obdobje dojemajo kot dobro, in tiste, ki ga imajo za slabega. Večina anketiranih je menila, da je Nicolae Ceaușescu odigral pretežno pozitivno vlogo. To hrepenenje po preteklosti, kot pravi Svetlana Boym, pove manj o preteklosti in veliko več o sedanjosti (The Future of Nostalgia, New York, 2001). Huda neenakost in revščina sicer delno pojasnita, zakaj je nostalgija tako močna, a tiste glavne sile, ki poganjajo nostalgijo in razočaranje nad sedanjostjo, so negotovosti neskončne preobrazbe in nenehne krize. 

Te negotovosti so ustvarile trajni občutek tesnobe, ki ima globoko razdiralen učinek na liberalnodemokratične politike, vedno pogostejša je tudi v južni Evropi, pri tem pa jo krepi oddaljevanje od evropskega povprečja glede BDP-ja na prebivalca. Vzpon populizma tudi v zahodni Evropi izvira iz politik tesnobnosti, skupaj z referendumom o Brexitu in v obliki skrajno desnih strank, kot sta Alternativa za Nemčijo (AfD) in avstrijska Svobodnjaška stranka. Postsocialističnim elitam v tem času ni uspelo zgraditi strank in držav, ki bi opravile z vsem, kar je »post«, in oblikovati družb, ki bi temeljile na čem drugem kot na neskončnem procesu puščanja nečesa za sabo, ne da bi kdarkoli prispeli na želeni cilj. To bi evropske elite morale razumeti kot opozorilni znak.

Krize, negotovost in grožnja neskončne tranzicije so razdiralne sile. Vzhod in Zahod v tem smislu nista razdeljena, niti ni Vzhod ali Jugovzhod »okužil« Zahoda. Tisto, kar je v tem času postalo vidnejše, je dejstvo, da za Evropo ne obstaja samo en model, temveč da se družbe in oblasti po celotni celini nenehno učijo druga od druge. A to pomeni tudi, da se bodo populisti iz vse Evrope lahko zgledovali po trenutnem uspehu Orbánovega populističnega režima, ki temelji na etničnem nacionalizmu. Sočasno, ko je Evropa postajala večsmerna, je postala tudi nevarnejša tržnica idej. 

Razkol med Vzhodom in Zahodom je zgolj ena od razpok v raznoliki strukturni ureditvi Evrope. Kljub temu pa obstoj številnih in divergentnih prelomnic še ne izključuje možnosti gradnje koalicij in nadnacionalne solidarnosti. Tveganja, ki so s tem povezana, se povečajo šele takrat, ko se te različne linije delitve medsebojno krepijo, ločujejo središče od obrobja, revne od bogatih in Vzhod od Zahoda. Zato lahko trdim, da tisto, kar ogroža Evropo, niso razlike, temveč širjenje politike tesnobe. Družbe v stalnem stanju krize in tranzicije se bodo pač otepale s stalnimi težavami. To je največji nauk zadnjih tridesetih let.