Stiska slovenskih novinarjev

Združenji Mednarodni inštitut za tisk (International Press Institute) in Novinarji brez meja (Reporters without borders) sta zaskrbljeni nad stanjem v slovenskih medijih. V septembru in oktobru 2007 sta naslovili na slovensko vlado in g. Janeza Janšo dramatično prošnjo, da ustanovi posebno komisijo, ki bo raziskala glasove o političnih pritiskih. Zgodilo se je nekaj nepričakovanega: premier se ni odzval. Kar so v inštitutu predvideli in zato v novem pismu napovedali, da bodo v primeru ignorance v začetku 2008, ko bo Slovenija predsedovala Evropski uniji, poslali svoje poročevalce. S tem se obeta prvovrstna blamaža tudi zanjo.

Za zahtevo mednarodnih organizacij ve zelo malo državljanov. V slovenskih medijih je bila namreč pretežno zamolčana, kar se ujema s splošnimi očitki o politično nadzorovanih medijih in cenzuri, o čemer smo na 140 straneh pisali v temi ene izmed preteklih številk Dialogov. Zgodbe o cenzuri so torej cenzurirane. A tista o omejevenju medijske svobode ni nekaj novega, vleče se že najmanj dve leti. Nanjo, na primere delovnih suspenzov, političnih zahtev do urednikov, provladne nekritične zapise, izsiljevanje novinarjev in kršitve zakonodaje venomer opozarjata nacionalni cehovski instituciji, novinarska in sindikalna, kot tudi številni medijski strokovnjaki. Zadnji dve leti se je nekajkrat zaradi nedopustnih sprememb v medijski zakonodaji in številnih pritiskov na novinarje protestno oglasila tudi Mednarodna zveza novinarjev (International Federation of Journalists). Novinar Večera Blaž Zgaga je avgusta pozval evropske voditelje in državnike, da pomagajo ustaviti pritiske g. Janše. Skupaj z novinarskih kolegom Matejem Šurcem pa je v septembru 2007 začel še z zbiranjem podpisov pod novinarsko peticijo z istim očitkom, češ vlada politično pritiska in cenzurira medije. Ob koncu jo je podpisalo 571 novinarjev, kar je približno ena četrtina vseh aktivnih med njimi. Ogromna številka, ki pa ni dosegla, da bi se g. premier soočil z novinarji in jim v mikrofon povedal svoje mnenje. In to navzlic temu, da je o tej peticiji, poslani tudi v tujino, doslej poročalo že okoli 120 različnih evropskih medijev in da je bila deležna številnih pisem solidarnosti iz evropskih nacionalnih novinarskih združenj.

Četudi so pričevanja novinarjev jasna in zgodbe transparentne, pa žal niso povsem prepričala najširše javnosti. Enega izmed razlogov smo že navedli – provladni mediji pač ne bodo poročali o nadutosti medijskega obvladovanja tistih, s pomočjo katerih so bili nastavljeni sami. S tem so javnost kakopak prikrajšali za pomembne informacije, s pomočjo katerih bi si lahko zgradila svojo vednost o razmerah. Spomnimo, da so po pisanju Mednarodne zveze novinarjev režimski mediji naslednji: Radiotelevizija Slovenija, Primorske novice, Delo in Večer. Takšna sta gotovo tudi tednika Mag in Demokracija. V razrezu medijskih vplivov imajo našteti prepričljivo dominantno vlogo v državi.

Naslednji razlog za pasivnost državljanov korenini v strategijah nevtralizacije očitkov o pritiskih. Eden izmed njih, sprožen med samimi novinarji, je bil ta, da je peticija politično motivirana, kar je debela laž. Vladi naklonjeni novinarji so zato spisali protipeticijo in zbrali 30 podpisov. Zanje se ni potegnilo nobeno mednarodno strokovno združenje in v tujini o njej ni poročal nihče. Kaj drugega tudi ni bilo mogoče pričakovati ob tem slepilnem manevru. Zanimivo interpretativno stališče se ponuja skozi razlago vladajočih politikov in režimskih novinarjev glede politične motiviranosti tistih, ki menda neupravičeno tožijo nad pritiski in cenzuro. Ob tem se namreč pretežno sploh ne sklicujejo na domnevne povezave s politiki opozicijske opcije, temveč predvsem na “novinarsko historično levičarstvo”. Ko je l. 2004 na oblast prišla stranka g. Janše, smo namreč prvič v zgodovini Slovenije dobili večletno oblast desnih strank. Zato so za njene predstavnike, ki sicer tvorijo vladajočo koalicijo, praktično vsi “ne-njihovi” novinarji levičarji, kar je seveda izmišljen očitek, kot je izmišljena delitev na “naše” in “vaše”. Vlada se je zaradi take ideološke predpostavke celo lotila spreminjanja medijskih zakonov z idejo, da je potrebno uvesti nekakšno “uravnoteženje” in medije pluralizirati. Po njenem so namreč ti preveč nagnjeni v levo, zaradi česar je začela finančno podpirati tiste sebi lojalne. A to še ni najhuje, po svoje se je odločila uvesti tudi nove kriterije resnice. Logika uravnoteženja resnice je tale: kdor trdi, da je resnica “A”, je povedal zgolj del resnice, kajti vselej je mogoče reči tudi “ne-A”. Vedno je mogoče najti tudi kakšno partikularno protiresnico, zaradi česar moramo potem na neki ravni sprejeti, da sta obe enako veljavni in obe podpreti z denarjem. To naj bi bilo znamenje medijske demokracije po uravnoteženi in pluralni meri. Verjetno je povsem odveč pojasnjevati, kako bizarno neumen je takšen razmislek in v kakšen vrednostni in epistemološki kaos vodi.

Pasivnost med državljani, ki se tolažijo z dejstvom, da “še ni tako hudo”, pa ima še tretji razlog, zaradi katerega sicer akutna situacija še ni prepričala najširših množic. Četudi so namreč pozivi tujih institucij frapantni in številka 571 protestirajočih novinarjev fascinantno velika, se marsikdo iz ceha vendarle ni odločil za podporo peticiji. Provladni novinarji imajo za nepodpis dobre razloge. Toda kakšne imajo preostali? Verjetno se pretežno bojijo za svoja delovna mesta in svoje družine, zato raje molčijo. Nekateri med njimi si obetajo napredovanja, spet drugi počasi verjamejo, da je resnica relativna na prej opisan način. Nekateri so sebe uspeli prepričati, da nikoli niso bili režimski, da so zgolj dobri novinarji, ki morajo dati priložnost vsaki vladi in ne smejo biti pretirano kritični. Dalje: slovenski trg je majhen in izgubiti službo zdaj že pomeni oditi iz novinarskega v neki drug poklic. To pa je izjemno težko. In spet tretji se tolažijo, da bo bolje, ko bo in če bo Janša izgubil volitve leta 2008. Vsakega med temi odzivi je mogoče človeško razumeti, ni ga pa mogoče opravičiti.

Novice o stanju v slovenskih medijih torej niso vzpodbudne. V tem smislu se ni motil komunikološki prerok Marshall McLuhan, ko je ugotavljal, da je prava novica le slaba novica. Zgornja je prava in slaba, zadeva pa usodo novinarjev samih.