Splet proti demokraciji

Odraščamo: minila so že štiri leta, odkar je nemščina v svoj bogati besednjak, vsebovan v šestindvajseti izdaji uglednega Dudnovega slovarja, sprejela angleško besedo shitstorm. In čeprav se izraz med govorci drugih jezikov še ni povsod prijel, je v praksi prav tako priljubljen kot v liberalnih javnih okoljih. Shitstorm pomeni, da skupina ljudi brez potrebe po usklajevanju žali ali kako drugače odklanja nekega medijskega uporabnika, javno osebo ali podjetje zaradi nečesa, kar je tisti storil ali izjavil na družabnih omrežjih ali kjer koli drugje. Klasičen primer je odziv na intervju, ki ga je španska igralka Paula Echevarría imela za Zeleb, digitalno platformo, namenjeno kulturi slavnih: plaz opravljivih čivkov jo je zalil, ker naj bi premalo odločno zagovarjala feminizem. Naj omenimo še nekoliko manj izstopajoč primer: nemška tovarna pralnih sredstev Pril je povabila potrošnike k sodelovanju na natečaju za oblikovanje omejene serije enega njihovih izdelkov in sprožila bes sodelujočih, ko je zavrnila predlog, za katerega je glasovalo največ udeležencev natečaja – Okusnejši je, če ima okus po piščancu! –, češ da je ton sporočila posmehljiv. V tovarni so, osupli zaradi odziva potrošnikov, izdelali sto enajst steklenic s sliko pobesnele pošasti in dobitnike izžrebali na Facebooku. Bolje smejati se, kot jokati.

En sam primer seveda ne predstavlja celotnega družbenega pojava, razen takrat, kadar to ne velja. Shitstorm je izraz za vse, kar je na videz šlo narobe pri digitalizaciji javne sfere. Je simptom obsežnejšega poteka dogodkov, ki nam zastavlja vznemirljivo vprašanje: Ali svetovni splet lahko uniči demokracijo? Obtožbo lahko pomagajo podkrepiti druge oblike istega osnovnega problema: dizintermediacija, “lažne novice”, postresničnost, kriza tradicionalnih medijev, sentimentalizacija. Pot je podobna kot pri drugih komunikacijskih tehnologijah – od telegrafa do telefona –, ki so jih sprva sprejeli kot nekaj koristnega za demokracijo in kot znanilke trajnega miru. Bistveno je prepričanje, da lažja komunikacija pelje k boljšemu razumevanju. Zato je razumljivo, da so tisti, ki so se osvobajajoče moči novih medijev najbolj veselili, huje razočarani nad trenutnim stanjem. John Keane je odkrito spregovoril o “medijski dekadenci”, kruti in negostoljubni stvarnosti, v kateri se mediji povsod posvečajo spodbujanju nestrpnosti do različnih mnenj, preprečevanju javnega nadzora nad oblastmi in gojenju slepega sprejemanja mnenja, da “tako pač je”. Nasprotno se tistim, ki niso nikoli verjeli, da bo digitalizacija izboljšala demokracijo, položaj ne zdi tako obupen. Med drugim tudi zato ne, ker vseh slabosti današnjega časa ne moremo pripisati vplivu digitalizacije. Smo prepričani, da je Trump zmagal, ker je dejaven na Twitterju? Da generacijskega prepada, ki ga je razkril Brexit, brez Facebooka ne bi bilo? Ali da so bila pred leti v državah z demokratično ureditvijo bolj odločilna dejstva kot čustva? Tudi populizem, ki ga nedvomno krepi neposredna povezava karizmatičnih voditeljev z njihovimi privrženci, ni nov pojav. Enako lahko trdimo za neliberalne težnje, neoavtoritarnost ali migrantsko krizo. Naj so podnebne spremembe še taka novost, nič ne kaže, da bi bile povezane s Snapchatom. Svetovni splet torej ni kriv za vse, kar se dogaja v demokratičnih družbah.

Drugi razlog za previdnost je dejstvo, da ne bi smeli zamenjevati celote z njenim delom, torej digitalizacije z družabnimi omrežji. Vpliv svetovnega spleta na demokracijo se ne konča pri oblikah javne debate. Pozorni moramo biti tudi na nižanje stroškov sodelovanja, zaradi česar je veliko lažje ustvariti organizacijo, se pridružiti gibanju ali sodelovati v javni kampanji. To je povzročilo porast sodelovanja v politiki, čeprav je včasih videti zelo površinsko, pa tudi vključevanje skupin, ki so se temu prej upirale (na primer mladih ali pripadnikov etničnih manjšin). Tudi informacije so dostopnejše, vključno s tistimi, ki jih zagotavlja vsakokratna oblast. Za politično aktivne posameznike je povsod vse lažje.

Razumevanje digitalnih razlik

Če upoštevamo vse to, preoblikovanje javne sfere, ki ga je povzročila digitalizacija, ni razlog za zaskrbljenost, čeprav njenih posledic za demokracijo ne smemo zanemariti, ker ima ključen vpliv na javno mnenje. Pokojni Giovanni Sartori je menil, da mora javno mnenje v parlamentarnem sistemu zapolniti praznino, ki nastane, ko državljani izvolijo svoje zastopnike. Suvereno ljudstvo s pomočjo javnega mnenja nekaj pove ter tako vpliva na vlado. Nobena liberalna demokracija ne more obstajati brez javnega mnenja, pa tudi javnega mnenja ni brez liberalne demokracije, kajti ta ustvarja možnosti, da se javno mnenje sploh izoblikuje. Toda čeprav regulacijski ideal javnega mnenja – ki ga je v veliki meri definiral nemški filozof Jürgen Habermas – napeljuje na misel, da gre za prepričljivo izmenjavo argumentov med razumnimi državljani, v resnici ne moremo pričakovati, da bo javna debata pretirano intelektualna. Ne govorimo brez razloga o mnenju in ne o znanju: za večino državljanov je politika nekaj obrobnega in o njej se le redko natančneje pozanimajo. Poleg tega se je izkazalo, da na naše zaznave in odločitve čustva vplivajo bolj, kot bi pričakovali.

Zato imamo parlamentarne demokracije namesto neposrednih: jav­no mnenje vpliva na vlado, vendar ne odloča namesto nje. Kljub temu obstaja jasna povezava med kakovostjo javnega mnenja in kakovostjo demokracije. To nas ne bi smelo presenetiti, kajti način, kako govorimo o skupnih problemih, je tudi del načina, na kakršnega jih urejamo. Iz tega lahko sklepamo, da je digitalna prekinitev javne razprave za demokracijo izjemnega pomena.

Kaj se je torej zgodilo? Kakšna je vsebina pojava, ki ga je Russell Neuman poimenoval “digitalna razlika”? Kaj se je spremenilo, da se danes skoraj vse spreminja? Za začetek naj povem, da sta svetovni splet in pametni telefon vsakega posameznika spremenila v porabnika in ustvarjalca spletnih vsebin hkrati, nekakšnega “protrošnika”. Kot se je spretno izrazil Manuel Castells, smo od množične komunikacije prešli k množični samokomunikaciji, od navpične strukture k vodoravni. Ali če sledimo Neumanovi metafori, od strukture, odvisne od pritiska od zgoraj, k strukturi, v kateri sporočila dobivamo od spodaj. Uporabniki sporočajo iz številnih smeri: pišejo na družabnih omrežjih, ustvarjajo bloge, sodelujejo na digitalnih forumih (od TripAdvisorja do debatnih strani o avtomobilih), komentirajo novice na spletnih straneh klasičnih medijev, sodelujejo pri neštetih projektih, ki nastajajo vse od prihoda novih medijev (od desničarske spletne strani Breitbart do Vicea, ki je na­ menjen mladim, vmes so tudi senzacionalistične novičarske strani, kot je španska OK Diario, da ne omenjam množice spletnih strani, posvečenih filmom, stripom, žuželkam, lovu na veliko divjad idr.), ter delijo različne vsebine z drugimi prek klepetalnic in družabnih omrežij.

Če je bilo nekoč smiselno govoriti o dialogu med klasičnimi mediji in njihovimi uporabniki, smo danes soočeni s “polilogom”, v katerem se pogovori križajo in prekrivajo, lahko pa tudi tečejo vzporedno, ne da bi se kdaj približali drug drugemu. Zato so se nekateri ozrli v preteklost, k razsvetljenskim salonom, in poskusili pojasniti spremembo, ki je nasta­la v javni sferi, ter ugotovili, da smo se morda vrnili v preteklost, ko je prevladovala drobitev ali fragmentacija. Neurejena debata! Nikoli tudi ni obstajala le ena javna sfera, vedno jih je bilo več. Tim Wu je pojasnil, da se je sedanje stanje razpršenosti prvič pojavilo ob prihodu kabelske tele­vizije, ki je prva oblikovala tematske kanale, da so tekmovali za pozornost državljanov, medtem ko so hkrati krčili obseg sveta, namenjenega vsem. Približno takrat, leta 1971, je ekonomist Herbert Simon napovedal nekaj, kar se je že v celoti uresničilo, namreč da “bogastvo informacij ustvarja revščino pozornosti”. Čim bolj se bogastvo informacij širi, tem bolj krvoločna je tekma za pozornost, kot dokazuje širjenje senzacionalizma v naslovih, in to celo v najresnejših časopisih.

Vseeno ne bi smeli pretiravati. Kdor koli je že občutil razliko med ogledom filma na sporedu ene osrednjih televizijskih postaj in izbiro de­ vedeja s svoje police, ve, da nam sočasna narava sodobnih medijev omogoča čustveni pribitek. To zelo jasno vidimo v parazitski naravi družabnih omrežij, katerih uporabniki porabijo veliko časa za komentiranje nekega pripetljaja ali medijskega dogodka zunaj spleta. Ubogi reveži so tisti, ki niso videli najnovejše produkcije na HBO-­ju! Digitalizacija ni le preobli­kovala načina informiranja ali našega sodelovanja v javnih debatah, spre­menila je tudi naš pogled na stvarnost. Roger Silverstone je zapisal, da živimo v “mediapolisu”, kraju, kjer mediji vdirajo v način, kako gledamo na svet, obstajamo in ravnamo, ne da bi popolnoma nadomestili resnične izkušnje. Ne živimo z mediji, je dodal Mark Deuze, temveč v medijih. In resnično kot odvisniki čakamo nanje: s sočasno navzočnostjo ustvarjajo stanje negotovosti, ki nas sili, da ostanemo v stiku z digitalnim tokom. Kako naj se umaknemo pred to plimo?

Tako neposredno sodelovanje izkrivlja tudi naš občutek, kaj pomeni biti informiran, ker smo vsi brez izjeme prepričani, da smo informirani. Vendar moramo biti previdni pri rabi zaimka “mi”. Demografska podoba zahodnih družb v naravnem procesu povzroča razkol med povezanimi in nepovezanimi. Ali manj povezanimi: pogovor z vnukinjo ali vnukom po Skypu ni tisto, kar počneta na Twitterju. Med zadnjimi ameriškimi volitvami, na primer, je bila televizija še vedno medij, s pomočjo katerega so ljudje najpogosteje pridobivali informacije (24 odstotkov v primerjavi s 14 odstotki tistih, ki so jih pridobivali na družabnih omrežjih). Nasprot­ no pa so za volivce, zavezane njihovemu etičnemu plemenu, družabna omrežja postala običajno orodje za politično udejstvovanje, poleg tega jim omogočajo tudi neposreden stik z izbranim političnim voditeljem. Cornel Sandvoss trdi, da ta odnos vedno bolj spominja na oboževanje: na podlagi poistovetenja nastane čustvena zveza, ki krepi plebiscitarno naravo sodobne politike, najjasnejši dokaz tega pa so različne oblike populizma. Pojavi se “politični oboževalec”, kar potrjuje, da politika dobiva novo vlogo: postaja sredstvo množične zabave. Obstaja pa še ena možnost razlage tega pojava, iz katere izvira pojem “javne sreče”, kakršno po trditvah Hannah Arendt doživljajo tisti, ki se zavežejo kakršni koli skupinski akciji. Seveda obe stvarnosti obstajata vzporedno, kajti digitalizacija ne ustvarja homogenih izidov, temveč celo množico posledic.

Senčne plati digitalizacije

Mediatizacija ali medijska logika naših družb krepi podrejanje demo­kracije zakonu številčnosti. V digitalizirani javni sferi poteka vojna proti pomenom in tisti, ki vsilijo svojega – najsi gre za definiranje patriarhata, ocenjevanje prehoda v demokracijo v Španiji ali razlaganje ekonomske krize –, pridobijo politični kapital, ki ga je mogoče pretopiti v glasove volivcev ali vpliv. Percepcija je kraljica. Možni negativni vpliv družabnih omrežij na javno debato je pomemben, ker je tako obsežen: če deset sosedov verjame lažni novici, to ne pomeni ničesar; če ji verjame deset milijonov ljudi, pa je to nekaj popolnoma drugega. Učinki so na splošno naslednji:

1. 1. Balkanizacija: težnja po sprejemanju novic, oblikovanih v skladu z vna­ prejšnjimi političnimi preferencami. Državljani živijo v spoznavnih balonih, v katerih uporabljajo informacije in se povezujejo z ljudmi, katerih orientacija se ujema z njihovo. Taka komunikacijska struktura bo posledič­ no okrepila naravno stremljenje posameznikov k etični plemenski ureditvi ali nepretehtani pripadnosti njihovi skupini.
   2. Postresničnost: nagnjenje k temu, da dejstva izgubijo prepričljivost v primerjavi s čustvi in prepričanji, vpliv teh pa nato prevlada pri politič­ nih odločitvah posameznikov. Algoritmi, ki jih uporabljajo večji zbiralci podatkov, od Googla do Facebooka, so zato okrepili ta vpliv tako, da dajejo prednost naši izpostavljenosti informacijam medijev ali drugih uporab­nikov, katerih okus se ujema z našim. Spodbujena pristranskost, zaradi katere se dobro počutimo, kadar beremo nekaj, s čimer se že vnaprej strinjamo, je najučinkovitejša.
   3. Lažne novice – “ustvarjanje zarot”: vodoravna digitalna komunikaci­ ja lajša kroženje lažnih novic in teorij zarote, ki se širijo – ne da bi bile potrebne kakršne koli pisne ali vrednostne preverbe – med povezanimi posamezniki ali skupinami enakega prepričanja ali političnih nagnjenj.
   4. Postcenzura: nenadzorovano omejevanje svobode izražanja zaradi napadalnosti številnih uporabnikov na družbenih omrežjih in posledično potlačitev mnenj, s katerimi se ti ne strinjajo. Byung-­Chul Han je to poime­noval “demokracija rojev”. Čeprav ne gre za cenzuro v ožjem pomenu besede, kajti to smejo izvajati le oblastniške strukture, pomanjkanje olike dejansko omejuje svobodo govora in družabne medije spreminja v kralje­stvo divjakov.
   5. Dizintermediacija: zaton ustanov, ki so nekoč nadzirale ali precejale informacije, ki so prišle do državljanov na vodoravni ravni množične komunikacije, od političnih strank do prehranskih ocenjevalcev. Območje delovanja klasičnih mediatorjev oziroma posrednikov se krči zaradi nove oblike odnosov med državljani in političnimi voditelji, kot vidimo pri Trumpu, ali med državljani in sodržavljani (bodisi zvezdniki Twitterja, blo­gerji ali komentatorji, ki svoja mnenja širijo na posebnih platformah). Tako dizintermediacijo opazimo tudi v kritikah, ki nastajajo s predstavniškimi mehanizmi in z njimi povezanimi pozivi k neposrednejšemu sodelovanju v parlamentarnih ali plebiscitarnih postopkih.
   6. Volilna personifikacija: kot bi v postopku, nasprotnemu Mojemu digitalnemu dnevniku Nicholasa Negroponteja, vsakemu bralcu omogočili, da bi poosebil svojo dnevno dozo informacij, vplivni strategi uporablja­ jo množične podatke in digitalno komunikacijo za poosebitev sporočil, namenjenih določenim družbenim skupinam (materam samohranilkam, brezposelnim ločenkam, mestnim hipsterjem). To poudarja razdroblje­nost družbene strukture, ki je očitno zaščitni znak demokracije v digital­nem obdobju.

Zato se lahko strinjamo, da – kot je ugotovil Oxfordski spletni inštitut – družabna omrežja niso le viri informacij, temveč ustvarjajo novo struktu­ro za politične debate. Tehnologije teh omrežij spodbujajo naše plemen­ ske nagone, krčijo raznolikost mnenj na tista, ki jih na njih srečujemo, in lajšajo “selektivno izpostavljenost” informacijam in stališčem, ki se prilegajo našim. Svetovni splet bi s tega zornega kota lahko ogrožal li­beralno demokracijo s svojo sposobnostjo izkrivljanja javnega mnenja, katerega trdnost mora biti temelj vsakega parlamentarnega sistema, zlasti takrat, ko je poslabšanje položaja združeno s spodkopavanjem legitimnosti posredniških institucij in nezaupanjem v reprezentativne mehanizme.

Video ni poslabšal položaja radia

Kljub vsemu naštetemu je za vdajanje črnogledosti prezgodaj. Lažne novice in teorije zarot obstajajo že od nekdaj; številne od njih prihajajo iz neznanih virov; svoje dni so sicer krožile počasneje, vendar so bile enako vplivne. Če pomislimo na količino naključnih srečanj z informa­cijami ali mnenji, s katerimi se ne strinjamo in jih svetovni splet omogoča, prav tako ni jasno, ali je digitalni potrošnik novic bolj izoliran kot klasični potrošnik. Čeprav strukturo digitalne komunikacije krepi agre­sivna polarizacija, bi bila slednja lahko tudi posledica potrebe političnih strank, da se med seboj razlikujejo, čeprav se vse vedno bolj približujejo političnemu centru. Tudi poosebljene propagande ne bi smeli pretirano poudarjati: kot so zapisali v reviji The Economist, se vsakdo, ki ga je po spletu preganjal duh pralnega stroja, kupljenega teden prej, zaveda, da Velikega brata še dolgo ne bo med nami.

Photo: Adrian Betteridge. Source: Flickr

Je torej demokracija na splošno v krizi, ki jo je sprožila digitalna revolucija, ali pa to velja le za posamične oblike demokracije, povezane s klasičnim modelom javnega mnenja? Z drugimi besedami, ali je javno mnenje podobno grški agori, ki smo jo idealizirali, ali prej hrupnemu, neubranemu javnemu trgu? David Panagio pravi, da ima hiperracionalnost, ob kateri pomislimo na Habermasa, kaj malo opraviti z resnično demo­ kracijo, ki je že po naravi glasna, čustvena in konfliktna. Digitalizacija je morda le opozorila na razliko med demokratičnim idealom in stvarnost­jo, ki je seveda tudi razlika med idealnim in resničnim državljanom, pa tudi na razliko, ki jo zaznavamo med razumnim razmislekom o javnem dobrem in človekovo komunikacijo, ki že po naravi obsega identitete in koristi različnih družbenih skupin. Kakšno razočaranje!

To pa še ne pomeni, da je liberalna demokracija ogrožena ali da jo bo kmalu kaj nadomestilo. Nasprotno, trenutno preoblikovanje bo prej potrdilo njeno veljavnost, vsaj na teoretični ravni: ni primernejšega političnega sistema za boj proti različnemu dojemanju, kaj je dobro, za spopad med čustveno obremenjenimi identitetami ali boj proti nara­ščajoči dezorganiziranosti javnih debat. Le odprta in fleksibilna družba, ki lahko podvomi o vsem, se lahko prilagodi novim pojavom, čeprav privajanje nekaj časa traja. Sledimo torej zgledu tovarne Pril, ki se je na svoj shitstorm odzvala – s humorjem.