Sejem ni več živ

Spet se bom ukvarjala z mestom, ki naj bi bilo čez štiri leta evropska kulturna prestolnica. V evforičnem navdušenju lokalnih medijev nad tem obetom so spregledane številne aktualne težave domače kulture. Tega, da je to pomlad enotedenska tradicionalna prireditev, ki se imenuje Slovenski dnevi knjige, v Mariboru doživela svoj popoln fiasko, ni opazil praktično nihče. (Razen urednice kulture v Večeru Petre Vidali, ki pa ne šteje kot pravi indikator, saj je praktično edina novinarka v mestu, ki se poklicno ukvarja s knjigami.) Toda knjižni sejem na prostem, ki je srce teh prireditev, je svoj labodji spev dejansko doživel že ob lanski 10. ponovitvi.

Založba Aristej, ki jo vodim in bo letošnjo jesen praznovala petnajsto obletnico obstoja in vztrajanja v tem mestu, se je sejma udeleževala od vsega začetka. In v začetku je sejem bil živ. V prijetnem ambientu Grajskega trga so se številne slovenske založbe trudile s promocijo svojih knjig. Celo največja med njimi je postavila več stojnic. Sicer se je zdelo, da se zaradi pesnikov, ki so na odrčku med stojnicami brali svojo poezijo, ustavi le malokdo od mimoidočih meščanov in jim prisluhne, a smo vsi rekli: “Bo že, samo vztrajati moramo, počasi bo šlo navzgor.” A je vsako leto počasi šlo navzdol. Nenavadni dogodki so se kar vrstili. Tako je nekdo od odgovornih na občini dovolil, da so nekega večera na sredo sejma postavili modno pisto: zašklepetale so visoke pete, dvignili so se oblaki parfuma in prišla je množica radovednežev, ki so prodajalcem knjig pokazali hrbte. Tudi Nigradove lesene stojnice so bile vsako leto bolj vegave in brez polic za odlaganje knjig. Največja založba je tistih nekaj kmalu zamenjala za eno samo svoje najbližje knjigarne, dokler ni tudi ta izginila. Iz prestolnice je vsako leto na sejem prišla katera od založb, ki izdaja znanstveno in strokovno literaturo, poskusit s prodajo v drugem univerzitetnem mestu v državi. Nobena se naslednje leto ni več vrnila.

Aristeju je kar šlo. Ob naši stojnici so se ustavljale mamice in očki, babice in dedki in kupovali knjige za svoje malčke – največ tiste starejše izdaje, najbolj znižane, ki so stale za dve ali tri kepice sladoleda. Sicer smo opažali, da vsako leto malo bolj oklevajo s svojo odločitvijo za nakup (ob sladoledu te dileme niso imeli), a se nam je izšlo. Pokrili smo stroške najema stojnice in prodajalcev. S tem smo bili zadovoljni, saj je vendar šlo predvsem za promocijo.

Pred desetimi leti smo v Aristeju začeli izdajati znanstveno humanistiko in družboslovje. Ustanovili smo prvo tovrstno knjižno zbirko v mestu. Vsako leto smo prodali samo par izvodov te literature, toda rekli smo: “Saj bo, ustvariti je treba univerzitetno tradicijo,” in smo bili zadovoljni s prodajo knjig za otroke. Medtem je mesto dobilo celo filozofsko fakulteto, univerzitetnih profesorjev in študentov pa na sejem po nakup cenejše strokovne literature še zmeraj ni bilo. In kar je najhuje: na lanski sejem naenkrat tudi babic in dedkov ni bilo več. Veselo so hiteli po sveže sadje in zelenjavo na bližnjo “bio” tržnico, po stojnicah s knjigami se še ozrli niso. Prvič smo imeli izgubo. Za neprofitno založbo je vsaka izguba denarja katastrofa, toda še hujši je občutek ponižanja ob doživeti ignoranci. Odločitev je bila nepreklicna in letos se sejma nismo več udeležili. Izkazala se je kot pravilna. Pesnika na odru ni poslušal nihče več, svoje knjige pa je poleg nekaj lokalnih profesionalcev in amaterjev ponujala še peščica najbolj komercialnih založb, oba mestna antikvariata in jata ptic, ki oznanjajo krizo: verske založbe od katoliških do new agea. Ponudba knjig se je izenačila z vso drugo kramarsko ponudbo, ki se z dovoljenjem mestnih oblasti vse leto bohoti na prostoru med Grajskim trgom in Trgom svobode: od plastičnih torbic do poceni nogavic. Knjižni sejem, ki je bil nekoč svetla zvezda dogajanja v srcu mesta, se je pod pezo ponudbe in povpraševanja potopil v sivino povprečja.

Ta grenka zgodbica nam razkriva dve vrsti težav s kulturo v mestu. Prva je revščina oz. nizka kupna moč potencialnega občinstva. Druga je odsotnost univerzitetnega življa iz mestne kulture: mariborska univerza je dala iz vrst svojih profesorjev komaj peščico javnih intelektualcev, študentov ni v kulturi opaziti skoraj nikjer. Zapisana ugotovitev ni samo posledica subjektivnega opazovanja študentske populacije. Da se na mariborsko univerzo vpisujejo po večini manj ambiciozni in vedoželjni mladi, dokazujejo tudi povsem empiričnimi podatki o zahtevanem številu doseženih točk za vpis. Ta populacija, ki prihaja iz okoliških ruralnih pokrajin, se vsak vikend vrača domov na vaške veselice in lokalne nogometne tekme in se nikoli ne vključi v urbano kulturo mesta, v katerem študira.

Zgoraj omenjena Petra Vidali je v svojem komentarju organizatorjem Dnevov knjig poočitala, da je zaradi rekordnega števila šestdesetih prireditev v enem tednu tudi tiste z najbolj eminentnimi gosti obiskalo sramotno majhno število občinstva. Ker je vstop na tovrstne prireditve prost, lahko težavo s kupno močjo v tem primeru odmislimo in se odredotočimo samo na pasivnost in premajhno kritično maso izobražene publike v mestu, na drugi strani pa na kulturne ustvarjalce in organizatorje z enormno produkcijo. Megalomanija je tipična znanilka nerazvitosti in mariborsko kulturo že dolgo spremlja. Moj spomin seže vsaj do Gombačevega Borštnikovega srečanja, njegov populistični naslednik je danes Festival Lent, pod vpliv te tradicije so padli tudi prireditelji Dnevov knjige. In očitno se megalomaniji niso uspeli izogniti niti snovalci kandidature za evropsko kulturno prestolnico 2012, saj so pred bruseljsko komisijo dobili popravni izpit prav zaradi nje. Megalomanija ima funkcijo prekrivalke realnosti. Kot da hočejo prireditelji za vsako ceno pokazati, kako aktivni, vseprisotni in nepogrešljivi so, hkrati pa si zatiskajo oči pred dejansko odmevnostjo, učinki in rezultati svojih akcij. Podobni so tistim novim pokrovom za kanalizacijo z napisom “Maribor – univerzitetno mesto”, ki so se pred kratkim pojavili v mestnem središču. Pokrovi so sicer lepi, toda napis na njih je absurdno megalomanski. Prikriva, da univerza v resnici ne daje tempa in barve mestnemu življenju. Če bi mu, bi radovednost, vedoželjnost in dinamiko čutili na vsakem koraku, in nobeni napisi, da smo v univerzitetnem mestu, ne bi bili potrebni. Če bi Mariborčani čutili potrebo, da si na vsakoletnem knjižnem sejmu ceneje nakupijo potrebnih in želenih knjig, bi ta cvetel. Tako pa je postal sestavni del ponudbe v mestnem središču, kjer se pod z evropskimi in domačimi javnimi sredstvi obnovljenimi mogočnimi oboki gradu kopičita kič in kramarija. Nasprotje, ki ga bo potrebno temeljito premisliti.