Sedem smrtnih grehov novinarstva

Kriza je redko posamična. V tem je problem. Mednarodna skupnost bi lahko v zadnjih tridesetih letih brez težav obvladala globalno segrevanje. Tako se je zagotovo zdelo na Svetovni konferenci o spreminjanju ozračja leta 1988 v Torontu. Doseženo je bilo soglasje – med znanstveniki in politiki. Soglasje o tem, da se Zemljino podnebje segreva in da smo vzrok za to ljudje. In soglasje, da je treba kolikor mogoče hitro kaj storiti. Poročilo s konference jasno “poziva vlade k takojšnjim ukrepom” za omejitev emisij CO2. Kot vemo, se od takrat ni zgodilo nič takega. Emisije CO2 po vsem svetu še vedno naraščajo.

To zgodovino politične neuspešnosti spremlja neuspešnost medijev. Politika se ni odzvala na podnebne spremembe in tudi časopisi, radijske ali televizijske postaje se niso. Vse od Toronta vsem medijem skupaj ni uspelo ustrezno opisati globalnega segrevanja, predlagati potrebnih ukrepov in jih zahtevati od politikov. Podnebna kriza je eno. Toda do današnjih razsežnosti je lahko narasla samo zaradi hkratne krize v komunikaciji, ki je vrhunec dosegla v lažnih novicah in dezinformacijah. Krizo v komunikaciji označujemo kot poslabšanje javne razprave. Vzrokov za ta proces je veliko. Nepopoln seznam bi vključeval globalno deregulacijo medijskega sektorja v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja; zmagoslavje komercialne televizije, v Ameriki tudi konservativnih radijskih pogovornih oddaj; naraščajoči pritisk ciljev gledanosti; spremenjeno strukturo medijev in krizo časopisnega sektorja ter pojav dezinformacij, ki pogosto še zdaleč ne prihajajo iz Rusije. Če hočemo razumeti podnebno krizo, moramo nujno opredeliti krizo v komunikaciji.

Toda v medijski obravnavi podnebnih sprememb je tudi vgrajena napaka, ki presega strukturne spremembe. Ta napaka korenini v “sedmih smrtnih grehih novinarstva”. Ti pripomorejo k situaciji, v kateri pomembni argumenti in znanstvena dejstva težko pritegnejo pozornost, kaj šele, da bi zmogli prepričati ali ustvariti politični pritisk.

Sedem smrtnih grehov novinarstva igra svojo vlogo v vsem, kar je z obravnavo podnebnih sprememb narobe. Najhuje je, kadar se novinarstvo vendarle loti podnebne krize, pa se pri tem izgublja v nepovezanih podrobnostih. Na primer, pri vprašanju energije ne gre samo za delovna mesta, ampak za politični sistem, v katerem želimo živeti v prihodnosti. V nadaljevanju bomo pokazali, da je podnebna kriza povezana s krizo demokracije. Tako podnebje kot demokracija visita na nitki.

Nekaj je gotovo: kdor koli se še prepušča sedmim smrtnim grehom novinarstva, pospešuje nastop katastrofe, ki bo naredila družbi in naravi škodo, kot je ni še nobena. Znanstveni dokazi so na voljo že dolgo in opozorila niso nič novega. Nihče ne bo mogel nekoč v prihodnosti reči, da nismo mogli vedeti za globalno segrevanje in katastrofo, ki jo bo povzročilo. Če bi to storil, bi v bistvu zagrešil prvi smrtni greh.

Prvi greh: vztrajanje pri napačnih razpravah o podnebnih spremembah

Med znanstveniki, ki se ukvarjajo s podnebjem, je zmeraj vladalo večje soglasje, kot so bili mediji pripravljeni priznati. Seveda ne bi smelo biti samo po sebi jasno, da mediji vsakokrat, ko znanstveniki sporočijo, da so nekaj odkrili, samo spoštljivo prikimajo. Kritičen, skeptičen tisk, ki preizprašuje domneve in sooča bralce z različnimi stališči, je osnova demokracije. Vendar so glede podnebnih sprememb mediji krepko prestopili okvir svojih dolžnosti. Mnogi so še leta po dosegu znanstvenega konsenza o povezavi med nastajanjem CO2 in globalnim segrevanjem vzbujali vtis, da so si mnenja še vedno nasprotujoča, da je še vedno veliko negotovosti o temeljnih vprašanjih in da ni natančnega znanja o podnebnih spremembah.

Neskladje med obstoječim znanjem in tistim, kar poročajo mediji, je temeljito dokumentirala zgodovinarka znanosti Naomi Oreskes. Iskala je besedno zvezo “globalne podnebne spremembe” in v 928 člankih, objavljenih v strokovnih revijah med letoma 1993 in 2003, ni našla niti enega primera, ki bi oporekal trditvi, da je za globalno segrevanje kriv človek. V časopisih in na televiziji pa se je v istem obdobju v vsakem drugem prispevku pojavilo zanikanje. Razlog je bil delno v tem, da novinarstvo šteje za svojo dolžnost stvari uravnoteženo komentirati. Toda rezultat je statistični nesmisel. V Nemčiji je na primer 97 odstotkov znanstvenikov prepričanih, da igra človek v globalnem segrevanju pomembno vlogo, vendar sta v edini nemški pogovorni oddaji leta 2017, v kateri so razpravljali o podnebnih spremembah, nastopila en podnebni znanstvenik in en skeptik glede podnebnih sprememb. Če bi televizija hotela doseči pravo ravnovesje, bi morala vsakemu skeptiku postaviti nasproti ne enega znanstvenika, prepričanega o antropogenih spremembah podnebja, ampak dvaintrideset ali triintrideset. Ali pa bi morala predvajati še na ducate pogovornih oddaj o podnebnih spremembah brez udeležbe skeptikov.

Obstaja pa še en, verjetno resnejši razlog za množično pretirano izpostavljanje obrobnih znanstvenih stališč, ki je povezan z načinom, kako mediji delujejo. Gre za splošno sprejeto prepričanje novičarskega žurnalizma, da je učinek pomembnejši od skupka osnovnih okoliščin, da je posameznik vznemirljivejši od skupine, da je nasprotovanje zanimivejše od soglasja in da je o kakem dejstvu vredno poročati ne zgolj zato, ker nekaj pojasnjuje, ampak tudi zato, ker nekaj doda zgodbi ali spodbudi debato. Nič čudnega, da so mediji tako željno pograbili za lase privlečene razlage podnebnih sprememb in jih vzeli za svoje, naj so bile še tako bedaste. Odtlej se debata vrti v krogih do onemoglosti.

Šele v zadnjih dveh ali treh letih je nekaj večjih medijskih hiš začelo opravljati svojo osnovno dolžnost: informirati. Leta 2018 je BBC priznal, da je poročanje o podnebnih spremembah prepogosto zgrešeno, in objavil interne smernice zanj. V njih so opozorila pred vzpostavljanjem zlaganega ravnotežja: “Za dosego nepristranskosti BBC-jevim poročevalcem ni treba navajati odkritega zanikanja podnebnih sprememb, tako kot ne bi navajali izjave, da Manchester United prejšnjo soboto ni zmagal z 2 proti 0. Sodnik je odločil.”

Deloma kot posledica tega zanikanje podnebnih sprememb zdaj živi v temnih kotih družbenih omrežij in na ruskih propagandnih kanalih. Vendar ni razloga za samozadovoljstvo. Novinarstvo še vedno dela smrtni greh, ko nadaljuje zgrešeno razpravo, le v drugačni obliki. Zdaj ni več vprašanje, ali podnebne spremembe obstajajo, in če obstajajo, ali smo za to odgovorni ljudje; zdaj gre za razprave, kakršna je na primer debata o tem, ali električni avtomobili prispevajo k razogljičenju ali so tudi oni uničevalci podnebja. Tudi o teh vprašanjih obstaja znanstveni konsenz, ki ga mediji prav tako ne prepoznavajo. Še vedno imajo raje nasprotovanje, pogosto v kombinaciji s prešibko željo po soglasju, ki ogroža okosteneli poslovni model. Naj ponovimo: znanstveniki so prepričani, da lahko elektromobilnost veliko prispeva k omejevanju globalnega segrevanja, seveda pod pogojem, da elektrika, uporabljena za proizvodnjo takih vozil, izhaja iz obnovljivih virov in da se tudi za polnjenje njihovih baterij uporablja obnovljiva energija. Prav zato vse resne znanstvene strategije za zaščito podnebja vključujejo ob energetski tranziciji tudi razvoj elektromobilnosti. Pozitivni učinek električnega avtomobila je izničen, ko se – presenečenje! – za proizvodnjo in upravljanje tega avtomobila uporablja elektrika, proizvedena iz premoga in nafte. Skeptiki z nenehnim ponavljanjem tega neargumenta proti električnim avtomobilom in sklicevanjem na študije vzbujajo vtis, da je elektromobilnost vprašljiva in znanstveno sporna.

Drugi greh: prepuščanje podnebnih sprememb naravoslovju

Drugi greh novinarstva je preprosto to, da prepušča tematiko podnebnih sprememb naravoslovju. Poročil o vedno natančnejših znanstvenih predvidevanjih je veliko. Redno se objavljajo kalkulacije o tem, kako visoko in kako hitro bodo narasle temperature in koliko se bo dvignila gladina morja. Vrhunec vsega tega je cirkus okoli podnebnih konferenc Združenih narodov, kjer podnebni znanstveniki resno pozivajo k ukrepanju in kjer že sama navzočnost politikov vzbuja vtis, da zadevo jemljejo resno. Kot je pokazal sociolog Michael Brüggemann, je tako celo v primeru, ko podnebni znanstveniki menijo, da je dogodek katastrofalna polomija – z drugimi besedami, v vseh primerih razen Pariza 2015.

Bodimo jasni: pomembno je, da se o znanstvenih ugotovitvah poroča. V jeziku filozofske logike: poročanje o podnebni znanosti je nujen pogoj za razumno razpravo o podnebju. Ni pa zadosten pogoj. Novinarstvo mora namreč poleg znanstvenih vidikov podnebne krize natančno pojasniti tudi druge njene posledice, bodisi družbene, kulturne, geostrateške, ekonomske, zgodovinske, psihološke bodisi, tako kot tukaj, medijskoteoretične. Doslej nobena od njih ni bila deležna velike pozornosti. Ker je bilo globalno segrevanje doslej obravnavano izključno kot vprašanje znanosti, je še vedno le nekaj novinarjev z drugih področij dovolj samozavestnih, da poberejo ta vroči krompir. Posledično se iste sestavine znova in znova reciklirajo, zaradi česar se zdi podnebno novinarstvo vedno bolj plehko.

Podnebne spremembe niso samo stvar strokovnjakov, ampak prej “v celoti družbeno dejstvo” (Marcel Mauss). Toliko bi bilo treba napisati, posneti in povedati o podnebnih spremembah! Kakšna je njihova intelektualna zgodovina? Kje so začetki “hidrokarbonskega človeka” (Daniel Yergin)? Kaj pomeni podnebna kriza za književnost in likovno umetnost? Kakšne oblike izobraževanja potrebujemo zdaj? In kakšne konvencionalne oblike izobraževanja je treba zdaj opustiti? Kaj je z vedno bolj živčnimi izvozniki nafte? Rusiji na primer grozi, da bo zaradi energetske tranzicije izgubila velik del dohodka iz tujine. Bo moral Zahod reševati Rusijo? In če, kako? Kakšne bodo posledice za Bližnji vzhod, če od leta 2050 naprej ne bo več emisij CO2, saj drugače ni mogoče doseči ciljev pariške podnebne konference? Kakšna je resnična cena energetske tranzicije v primerjavi s ceno fosilnih goriv, ki so povsod po svetu deležna veliko višjih subvencij kot obnovljivi viri in katerih okoljski vpliv je tudi treba vključiti v enačbo?

V osrednjih medijih redko naletimo na taka vprašanja. Podnebne spremembe so največji izziv, s katerim se je človeštvo kdaj soočilo, pa vendar so v medijih le obrobna tema, prepuščena peščici usposobljenih novinarjev, večinoma z naravoslovnim znanjem.

Tretji greh: obravnavanje podnebnih sprememb kot zelene teme

Podnebnih sprememb kot “v celoti družbenega dejstva” ni mogoče stlačiti v strankarskopolitični steznik. Vendar se novinarji vsakič znova ujamejo v past obravnavanja podnebnih sprememb kot zelene teme. To je nekaj takega, kot bi na demokratsko politiko gledali kot na levičarsko, ker so se v 19. stoletju za demokracijo borili večinoma levičarski politiki, medtem ko so na konservativni strani še prevladovale monarhične ideje. Dejstvo je, da mnogi pomembni politiki, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami, niso levičarji, med njimi je na primer ameriški republikanec George Shultz.

V bistvu lahko vsaka stranka najde filozofske reference za ambiciozno podnebno politiko, bodisi v ohranjanju božjega stvarstva (konservativci), svobode v odgovornosti (liberalci), racionalne organizacije metabolizma med družbo in naravo (socialisti) bodisi ideje, da smo si Zemljo samo sposodili od svojih otrok (zeleni). Brez dvoma bodo tudi skrajno desni pograbili priložnost za odkritje obnovljive energije. Navsezadnje je nacionalistom težko razložiti, zakaj sistem države poganja tuja energija, pa naj bo to “teroristična nafta” z Bližnjega vzhoda ali nafta ruskih oligarhov.

Liberalcem je podnebna politika še bliže. Kaj bi lahko bilo liberalnejše od svobodnega ukrepanja proti naraščajočim temperaturam, preden jih v to prisili izbruh katastrofe? Kako je mogoče uskladiti liberalno zagovarjanje fosilnih goriv z dejstvom, da so ta po vsem svetu visoko subvencionirana, čeprav vetrni in sončni viri marsikje že proizvajajo cenejšo energijo? Mar naj ne bi načela prostega trga že davno usmerila liberalcev k obnovljivim virom, ki danes veljajo za inovativne?

Zavezanost boju proti podnebnim spremembam seveda ne sodi v kategorijo levice ali desnice. Globalno segrevanje ogroža vse življenje na našem planetu. Energetska tranzicija je priložnost za vse stranke, ne glede na to, ali so njihovi programi modernistični, nacionalistični, socialni, antikapitalistični ali konservativni. Velika napaka medijev je, da ne vidijo teh povezav.

Ali bolje: da so jih izgubili izpred oči. Ko se je v 80. letih prejšnjega stoletja podnebna katastrofa prvič pojavila kot dejanska grožnja, je tako v politiki kot v medijih obstajalo mednarodno soglasje, da je treba ukrepati hitro. Ustanovljen je bil Medvladni forum za podnebne spremembe s podporo Reaganove administracije – danes je to telo Združenih narodov za mnoge republikance sovražnik številka ena. Elite na področju fosilnih goriv imajo za seboj dolgo zgodovino politiziranja in polariziranja vprašanj podnebnih sprememb, posebno v obdobju med letoma 1990 in 2010. Njihovi propagandni napori so dobro znani; tu je treba poudariti, da so mediji opravili svoje delo po najboljših zmožnostih. Pri poročanju o podnebnih spremembah mediji še vedno delujejo po logiki proporcionalnosti, čeprav bi morali izpostavljati primere, ko stranke spregledajo bistvena vprašanja ali se ne soočajo z lastnimi problemi. Če je podnebna politika obravnavana izključno kot zelena tema, iz tega sledi, da o njej ni mogoče preveč pisati in govoriti, ker bi sicer ves čas izpostavljali zelene. In posledice tega so pogubne.

Četrti greh: mišljenje, da razogljičenje pomeni izgubo

Podnebna politika v medijih ni samo zelena – pomeni tudi opuščanje priljubljenih navad in shajanje brez materialnih ugodnosti. Kar naprej nam ponavljajo, da nas bo razogljičenje drago stalo. Pa nas ni strah zaradi podnebnih sprememb in izgube življenjskih dobrin, ki jo bodo prinesle, ampak zaradi vsega, kar bomo izgubili, če jih bomo skušali ustaviti.

To izkrivljanje dejstev pogosto spremlja težnja po individualizaciji problema. Posamezniki ne bodo samo nosili bremena podnebne politike – morali se bodo manj voziti, jesti manj mesa, manj potovati z letali in zaradi vrtoglavo rastočih cen energije plačevati več za vse –, ampak bodo tudi v prvih vrstah v boju proti podnebnim spremembam. Kot da se je razprava o privatizaciji iz 80. in 90. let s trditvami, da je vsak posameznik odgovoren za svojo usodo in da družba ne obstaja, preslikala v podnebno vprašanje, ki ga bo mogoče rešiti samo, če bo vsak posameznik opravil svojo nalogo. Beremo brez konca poročil, komentarjev in osebnih pričevanj o tem, kako daleč lahko gre posameznik, da bi še malo znižal emisije CO2 v vsakdanjem življenju. Take napore potem slavijo kot izjemna prizadevanja v boju proti podnebnim spremembam.

Toda vsak novinar, ki danes pripisuje odgovornost posameznikom ali govori o podnebni politiki kot o viru izgub, je bodisi plačanec industrije fosilnih goriv ali pa nezavedno deluje kot njen koristni idiot. Perspektivo je treba obrniti: ni posameznik tisti, ki lahko kaj stori, ampak politiki in skupnost. Očitno je, da je nujno in vredno ustvariti strukture in okoliščine s kolikor mogoče nizkimi emisijami CO2. Nizkoogljični življenjski slog bi lahko spodbujali z davki na ogljik in preusmerjanjem subvencij s fosilnih goriv k obnovljivim virom energije. Pa ni tako šele v zadnjem času z napredkom pri vetrni in sončni energiji ter pri novih tehnologijah shranjevanja. Že leta 1995 je v poročilu Rimskega kluba z naslovom Faktor 4 pisalo, da bi bilo napredek mogoče podvojiti z uporabo samo polovice količine naravnih virov, ki jo izkoriščamo danes.

Vse odtlej bi lahko mediji sporočali, da podnebna politika in energetska tranzicija prinašata vsesplošno ekonomsko korist in da se bo vsak evro, vložen v razogljičenje, večkrat povrnil. Izračune je že leta 2006 naredil Nicholas Stern, nekdanji glavni ekonomist Svetovne banke, in so se pozneje že večkrat izkazali za pravilne. Če ne bomo izpeljali energetske tranzicije, si bomo nakopali izgube kot družbe in kot posamezniki. Rezultat bo slabši razvoj, manj delovnih mest, manj življenjskih ugodnosti, manjša biodiverziteta, slabše zdravje, še bolj neenakomerna delitev bogastva in slabša udeležba v politiki, ki se bo pod vladavino fosilne industrije in pritiskom podnebnega prilagajanja še zmanjšala, saj bodo vlade postale avtoritarnejše in bolj oligarhične.

Peti greh: generalizacija odgovornosti za podnebne spremembe

Nasprotje imperativu individualizacije – moraš spremeniti svoje življenje! – je neke vrste generalizacija, ki pravi, da vsakdo nosi krivdo in da mora vsakdo nekaj storiti. Človeško bitje – kolektivna ednina! – je prometejska figura. Rado se igra z ognjem, že od nekdaj. Zato se planet pregreva. Ta generalizacija je pogubna, saj z zabrisovanjem odgovornosti in alternativnih smeri delovanja pripelje do teorije kolektivne krivde. Zaradi nje nam ni več jasno, kdo natančno spodbuja podnebne spremembe, kdo ima od njih korist in kdo slabi in upočasnjuje okoljsko delovanje. Po drugi strani tudi zakriva, kdo so tisti, ki zahtevajo podnebne ukrepe in razvijajo potrebne postopke in strategije. In nazadnje izgubi izpred oči jedro družbe: zakaj ta gleda stran in ostaja apatična ter tako učinkovito podpira proizvajalce in uporabnike fosilnih goriv, katerih interesi spodbujajo podnebne spremembe.

Politična znanstvenika Patrizia Nanz in Manuel Rivera v članku o “pripovedih o trajnostnem razvoju”1 analizirata ta problem in skleneta, da se razprava o podnebju in trajnostnosti “strukturno izogne imenovanju političnih nasprotnikov in teži k nepopolnim konstelacijam sodelujočih, kar pomeni, da v razpravi sploh ni navedeno, kdo vse je vpleten. Vendar generalizacija ne zavira samo političnega delovanja. Nanz in Rivera prepoznavata še eno pomanjkljivost: “Rezultat je slabo pripovedovanje zgodb, občutno pomanjkanje narativnosti.” Z drugimi besedami: posplošitve o podnebnih spremembah so dolgočasne. Čeprav se za to komaj kdo zmeni, je tovrstno novinarstvo še vedno smrtni greh. Ker zgodovino ustvarjajo ljudje. Zato je nujno posebej izpostaviti tiste, ki so dejavni pri podnebnih spremembah (vključeni smo prav vsi – tu je generalizacija ustrezna, saj tudi ne delati nič pomeni nekaj delati) in različnih motivacijah zanje.

Krivdo za podnebne spremembe nosijo v največji meri velike naftne korporacije, podjetja, kot je Exxon, ki so že v davnih 80. letih prejšnjega stoletja poznala nevarnosti globalnega segrevanja. Ko je ob koncu desetletja globalna skupnost nakazala odločenost, da se postavi po robu podnebnim spremembam, je naftna industrija začela močno dezinformacijsko in lobistično kampanjo, da bi zavarovala svoj poslovni model. Velik del krivde nosijo tudi politiki – v ZDA predvsem republikanci, v Evropi pa mnoge vodilne stranke, vključno z levičarskimi in liberalnimi –, ki so zaradi povezanosti z industrijami fosilnih goriv ali z državami izvoznicami nafte, kot je bila Rusija, za trideset let blokirali ali zavrli novo energetsko politiko. Delež odgovornosti za podnebne spremembe morajo prevzeti tudi novinarji, ki so zagrešili generalizacijo, da bi se izognili tej temi. Ti so pisali predvsem za konservativne medije, a v zadnjih tridesetih letih so tudi liberalno-levičarski časopisi članke na prvih straneh vse premalokrat posvečali podnebnim spremembam.

Šesti greh: nezmožnost videti celotno sliko

Mediji obravnavajo podnebne spremembe kot eno izmed mnogih tem. V strukturnem smislu poročilo o orkanu ni dosti drugačno od poročila o nogometni tekmi. Predstavljen je rezultat (zmaga, neodločen izid, poraz/število žrtev, materialna škoda), opisano dogajanje (potek tekme/viharja) in ponujena ocena ( je imel vihar kakšno zvezo s podnebnimi spremembami ali je šlo za običajen vremenski pojav/si je Real Madrid zaslužil zmago ali ne?). V športnih novicah so posamezni rezultati razvrščeni v tabelo. To je bistveno, saj pritegne pozornost gledalcev. V podnebnem novinarstvu ni nobene tabele, prepuščeni smo neurejenemu kupu razsutih podatkov. Celotna slika je bolj zabrisana, nepopolna in nerazumljiva kot pri skoraj kateri koli drugi tematiki v medijih.

To je v sami naravi stvari. Podnebne spremembe so “hipertema” (Timothy Morton): množični pojav, ki se razteza skozi prostor in čas. Konvencionalno novinarstvo se tu brezupno slabo znajde. Nenehni dotok novic – tu podnebna konferenca, tam napoved dviga morske gladine, tu prepir v premogovništvu – vzbuja v bralcih občutek naveličanosti in preobremenjenosti. Ahhh, podnebne spremembe. Nihče ne ve zares, kaj se dogaja!

Sprotno poročanje je od nekdaj problematično. Ko govorimo o podnebnih spremembah, pa to res doseže mejo. V splošnem potrebujemo bolj relacijsko novinarstvo, v posameznih primerih pa bolj kuratorsko, ki se lahko ukvarja s posebnostmi. Relacijski pristop priznava, da podnebne spremembe vplivajo na skoraj vsa področja družbenega in političnega življenja. To bi pomenilo, da mediji vzpostavijo zvezo med različnimi področji znanja in pokažejo pomembne povezave z individualnim in družbenim življenjem. Sam izraz “podnebno novinarstvo” bi postal nepotreben; enako nepotreben kot izraz “demokracijsko novinarstvo”. Tematika podnebnih sprememb mora imeti možnost za to, da se naravno pretaka v novice o migracijah, skrajno desnem populizmu, višinah pokojnin, zdravstvenem sistemu, književnosti in tako naprej.

“Kuratorsko novinarstvo” pa je tisto, kar predlaga komunikacijski strokovnjak Seth Abramson za pomembna kompleksna vprašanja. Tovrstno novinarstvo izluščuje povezave iz posameznih poročil, napisanih v daljšem obdobju, ki so zdaj dostopna v nepredstavljivih množinah. Njegov cilj je ustvariti razumljivo in zanesljivo pripoved, temelječo na verodostojnih virih, ki bo lahko na dostopen način pojasnila, kako smo prišli do tod, kjer smo zdaj. “Če bo vse to zbiranje, povezovanje in združevanje dobro opravljeno, rezultat ne bo le poglobljena zgodovina, ampak tudi produkcija novega znanja,” trdi Abramson.

Če se o dvigajočih se temperaturah in gladini morja poroča v povezavi z migracijami, naraščajočim desničarskim populizmom, zanikanjem podnebnih sprememb, velikanskim vplivom industrije fosilnih goriv in držav izvoznic energije na družbeni diskurz in politiko zahodnih demokracij ter agresivno geopolitiko mnogih od nafte odvisnih držav, postane jasno, da gre za veliko več kot za vprašanje, ali se bomo vozili v službo z električnimi avtomobili. Pri podnebnih spremembah gre in je zmerom šlo za prihodnost demokracije.

Sedmi greh: podcenjevanje podnebnih sprememb

Podnebne spremembe redko pridejo na prve strani ali v termine največje gledanosti oziroma poslušanosti. Redko so tema uvodnikov. Kot novinar nimaš prav dosti motivacije za pisanje o podnebnih spremembah. Profesionalno si priznan tudi, če nisi nikoli napisal niti besede o tem. Po razsežnosti in posledicah so podnebne spremembe največja zgodba vseh časov – toda v nasprotju s terorizmom, islamom ali skrajnim desničarskim populizmom niso nikoli postale osrednja tema v novinarstvu. To situacijo pogosto upravičujejo z navajanjem števila gledalcev in bralcev: podnebne spremembe so obrobna tema, ker publiko samo obrobno zanimajo. To je argument lenobe, ker podcenjuje moč določanja agende.

Neil Postman trdi, da se mediji zavzemajo za “posebno definicijo realnosti”. V knjigi The Reality of the Mass Media citira Niklasa Luhmanna: “Kar vemo o naši družbi, pravzaprav o svetu, v katerem živimo, vemo iz množičnih medijev.” Mediji ne narekujejo ljudem, kaj naj govorijo in mislijo. Zagotovo pa določajo, o čem razmišljajo in se pogovarjajo. Če podnebne spremembe ne bi bile odrinjene na stran, bi se našli tudi bralci in gledalci zanje. Zanimanje javnosti bi bilo mogoče vzbuditi kadar koli.

Če se bodo mediji izogibali sedmim smrtnim grehom; če bodo dajali več poudarka vsemu, kar je povezano s podnebnimi spremembami, in to pogosteje; če bodo odpirali prave razprave; če bodo poročali o številnih različnih družbenih in geopolitičnih vidikih te tematike, in to iz različnih perspektiv; če bodo njihove objave spodbujale politične stranke k tekmovalnosti pri razvijanju najboljših podnebnih politik; če bodo opozarjali na priložnosti, ki jih prinaša energetska tranzicija; če bodo kazali na lopove, junake in koristne idiote; če bodo sestavili prepričljivo pripoved, ki bo pojasnila, kaj se dogaja tukaj in zdaj – potem se bo javnost zgrinjala k njim. In ne samo to. Družba bo terjala novo politiko, ki bo delovala odločno.