"Resnica o Sloveniji, drugi del"

Leta 1997 so “pomladniki” iz kroga intelektualne desnice, povečini blizu Novi reviji, podpisali apel “Ura evropske resnice za Slovenijo” in bistveno kasneje še pobudo “Nekaj je treba storiti”. Njihove dolgoletne politične želje in pričakovanja so se izpolnili leta 2004, na oblast je prvič prišel prvak desnice Janez Janša, simbol slovenske osamosvojitve in nesporen voditelj tistih, ki so za največje zlo v državi proglašali komunizem in njegove politične naslednike. Vmes je Slovenija stopila v Evropsko unijo in evroatlantske povezave, postala je integralni del in enakopravna članica velike družine evropskih držav. Za intelektualno desnico, ki sicer ni imela neposrednih zaslug za vstop v EU in zvezo NATO, saj nas je tja pripeljala prejšnja oblast liberalne demokracije, je to verjetno pomenilo neskončno olajšanje. Za vse druge pa, spet verjetno, normalen korak v procesu približevanja.

Toda izkazalo se je, da vstopanje v evropske integracije ni le “wishful thinking”, pobožna želja, temveč da se je treba v skladu z njenimi standardi tudi obnašati. Ko je Janez Janša kot predsednik vlade prevzel polletno vodenje Evropske unije v prvi polovici tega leta, se je zazdelo, da je Slovenija deležna največjih možnih časti, da tako rekoč diktira in vodi “evropsko resnico” in da je g. Janša njen začasni urar. Vendar se je začetek predsedovanja ujel z novinarsko peticijo, ki jo je proti njemu podpisalo 571 novinarjev, četrtina vseh aktivnih. Doma se ni zgodilo nič, razen satanizacije pobudnikov apela, vladajoča politika se je z vsemi možnimi diskreditacijami lotila novinarjev, ki so zgolj povedali – resnico. Ob začetku predsedovanja Slovenije je v svet odšlo taisto sporočilo v duhu “slovenske resnice za Evropo”, češ g. Janša izvaja politične pritiske na novinarje in medijsko cenzuro, in po svoji odmevnosti je malodane zasenčilo samo novico o slovenskem predsedovanju. Jeseni 2008, dober mesec po predsedovanju, smo na tem, da v svetovnih medijih prebiramo zgodbo o razkritju finskega novinarja, ki je g. Janšo obtožil jemanja podkupnine pri slovenskem nakupu finskih oklepnikov Patria. Medijski zapisi v tujini se vrstijo. Dva edina zares odmevna dogodka, če kvantitativno prelistamo zapise o Sloveniji v evropskih medijih zadnjega leta, sta torej povezana osebno s slovenskim predsednikom vlade in oba imata obliko obtožbe: g. Janša ustrahuje medije in prejema podkupnino.

Ni bilo presenečenje, ko so se zaradi bližajočih se državnozborskih volitev pojavile številne hipoteze o tem, da gre za načrtno teorijo zarote tako v prvem kot drugem primeru. Če je moral v primeru obtožb iz peticije predsednik vlade opraviti z domačimi novinarji, je zdaj na tem, da opravi s tujimi. Dokumentarec finskega novinarja je nosil naslov “Resnica o Patrii” in slovenska vlada v Evropo in svet pošilja depeše, ki sporočajo neko partikularno resnico – nekakšen popravek vlade, namenjen za objavo na finski javni televiziji, se imenuje “Resnica o Patrii, drugi del”. Drugi del? Vlada se je tako rekoč zapletla v metafizične zgodbe, resnica se je fragmentirala in razcepila, postala je števna in predmet poljubnega nadaljevanja v nizu. In kar bi nas res moralo skrbeti, je natanko ta poljubnost fragmentacije, ki se skriva v razkoraku med evropskim in domačim pogledom – finski novinar je postal neverodostojen, njegova nacionalna televizija tudi. Iskali so botre in prave avtorje oddaje in v vladajoči stranki so jih našli povsod; podtaknjene razlage tega, kdo je pravi scenarist dokumentarca o podkupovanju, so se vrstile in imele so skupen imenovalec: za nastanek oddaje so krivi vsi drugi, le finski novinar ne. In čeprav je bil obtožen predsednik vlade osebno, so nas hiteli prepričevati, da trpi ugled Slovenije in njenih državljanov.

Sleherni diskurz o resnici, če prihaja od politike, je kajpak patetičen; razlogov za to je lahko več. Pred leti je preminuli predsednik vlade in kasneje države dr. Janez Drnovšek eno svojih prvih knjig naslovil z “Moja resnica”. Takšne naslove bi še razumeli, če bi šlo za izpoved krivo obtoženega, v običajnih okoliščinah pa zveni bedasto, pravzaprav nakazuje nekakšen občutek ogroženosti izjavljalca in bitko za interpretacijo za oči Drugega, ki mu pripisujemo arbitražno vlogo in na neki točki zaupamo. Prav to so z Evropo imeli v mislih najprej pomladniki, potem podpisniki novinarske peticije in končno zdaj še vlada, vsi so nas nekako svarili pred “slovensko resnico za Evropo”, s tem pa pripoznali razkorak, ki obstaja med obema. Kaj je torej “evropska resnica” in kaj “slovenska resnica” – seveda ob pripoznanju dejstva, da si je slednjo prilastila slovenska oblast in je nujno ne podpisujejo vsi državljani? In kakšna je tenzija med obema? Morala zgodba je naslednja: prizadevanje za prepričevanje Drugega, ki naj uvidi “pravo” resnico, je že napačen korak. Pravzaprav je korak, v katerem se že razodeva resnica na način, kot je to ugotovil Hegel: pot do resnice je resnica sama. Način, na katerega si prizadevajo za uveljavitev svoje, je dobil vsebinske konture: slovenska vlada je hitela poučevati finske medije, njihove politike in preiskovalne organe, kaj je res in kaj ne, kaj je profesionalno in kaj demokratično. Vselej je prejela oster odgovor in vselej je dobila lekcijo, zaradi katere so ji tuji časniki, denimo berlinski die tageszeitung, očitali, da še vedno reagira v starojugoslovanski tradiciji in naj se enkrat vendarle zbudi. V nemškem časopisu so nas poučili: “Zdaj vendarle živimo v EU, Slovenija!”

“Ura evropske resnice za Slovenijo” je torej doživela svojo prizemljitev v obliki svarila o naši nezrelosti, ker ne razumemo avtonomije medijev, ker ne sodelujemo s finskimi preiskovalci in ker po otročje zaostrujemo politične odnose. Nacionalna metafizika, v katere razpravo so se zapletli v vladi, nekakšno užaljeno posiljevanje s svojo resnico, ker so menda deležni komplota svetovnih dimenzij in ker jih nihče ne razume, je zato povsem odveč. Če je Spomenka Hribar nekoč dejala, da je orožarska afera izpred petnajstih let mati vseh afer, se utegne zgoditi, da je afera Patria njihov oče. Ne le zaradi metaforičnosti, saj latinska beseda “patria” po naše pomeni očetnjava. Temveč bolj zato, ker je dete isto.