Preveduvanjeto kako metafora na našeto vreme-Postkolnijalizam, granici i identitet

Studiite za preveduvanje vo svoite rani denovi poimot na preveduvanjeto go ogranicuvaa na mnogu tesno pole, pole na ona što se narekuva model “sredba na dva jazika” svedeni na odnosi pomedju tekstovi vo interlingvistickiot proces na prenesuvanje. Ednostavno, so poednostaveni zborovi kažano, takvi procesi pretpostavuvale edinstvo i na izvorniot i celniot jazik, ogranicuvajki ja pri toa aktivnosta na preveduvanjeto na baranje na takvi ravenstva koi bi bile najpogoden nacin za prenesuvanje na prezentiranoto znacenje od eden jazik vo drug. Na krajot preveduvacot bi bil samo tolkuvac smesten na mnogu tesno pole na deluvanje i bez bilo kakva avtonomija. Slobodno može da se rece deka modelot koj go opišav ne e ništo poveke od karikatura za momentalna sostojba na studiite za preveduvanje. Zapravo, ovie studii dosledno ja proširuvaa svojata epistemološka ambiciju daleku od preteranoto poednostavuvanje na ovoj model. Ova podrazbira, deka pokraj drugte posledici, i pomeruvanjeto od oskata na primeneta lingvistika vo oska na kulturni studii i, vo soglasnost so toa, nivno defitivno vospostavuvanje vo vid na interdisciplina.

Vo poslednite dve decenii, prašanjeto za defenicijata na preveduvanjeto stana posloženo. Posebno suštestven mig na ovoj proces se naodja vo postavuvanjeto na znak prašalnik na unevirzialniot poim za preveduvanjeto i negovoto redefiniranje vo kontekstualna tocka na gledanje. Sprema Marija Tomoczko, pristapot na Gideon Toury od pocetokot na na 80-tite beše odlucuvacki po ova prašanje: prevedeuvanjeto po Toutyjevaata defenicija e ” sekoj tekst na celniot jazik koj e pretstaven i smetan kako takov vnatre vo samiot celen sistem po bilo koja osnova” (Touyri, 1982,27) Taka e, kako naglasuva Tymoczko (2003), otvoren pat za decentraliziranje na studiite za preveduvanje i, vsušnost, kon voveduvanje na eurocentricni perspektivi, bidejki definicijata koja ja predlaga Touty, e primenliva po a posteriori: prevod e ona što funkcionira kako takvo vo sostav na dadeniot kontekst, a ne ona što se priklonuva na nadminuvanjeto na predodredeniot i krajno preskriptivniot model.

Pluralizirajki go modelot koj e prilog na Touryievata definicija, beše smesten vo granicite na tekstualnata paradigma., Medjutoa vo po novo vreme, poimot na preveduvanje e redefiniran vo sklop na kulturnite studii na nacin koj ja nadminuva taa paradigma i vodi kon daleku poširoko pole na upotreva. Samo po sebe se podrazbira deka širenjeto na ramkite neizostavno go cini poimot se poveke difuzen i polisemicen. I taka, da parafraziram, eden od mnogute aforrizmi za jazikot, od avstriskiot pisatel Karl Kraus, vistina e deka, ovie denovi, što poblisku go opservirame zborot preveduvanje, tolku poveke e rastojanieto od koe toa ni go vozvratuva pogledot. Se pogolemi teškotii pri definiranjeto na preveduvanjeto se neposredno priznavaat, na pr. od strana na Suzan Bassnett (2001), koja okolu ova ni najmalku se voznemiruva. Vsušnost, trans-disciplinarna teoriska produktivnost na poimot preveduvanje poširoko e neprašalna; toa sega zazema se po važna pozicija, ne samo vo sklop na kulturnite studii, tuku i vo opštestvenite i humanistickite nauki voopšto. Zaradi toa so preveduvanjeto, kako predmet na analiza, poveke ne moežeme da se zanimavame od disciplinarna tocka na gledanje, tuku veke e potreben eden multidisciplinaren pristap.

Ako vo sekoja epoha postojat poimi koi vo odredeno vreme postignuvaat taka široka raspostranetost, taka da se cini deka se sposobni sami da gi imenuvaat glavnite odrednici na epohata, togaš denes eden takov poim e i poimot na preveduvanjeto. Vsušnost može da se rece deka preveduvanjeto stana centralna metafora, eden od klucnite zborovi na našeto vreme. So malku pretpazlivost ,vo potencijalna smisla, sekoja situacija vo koja se obiduvame da se odnesuvame seriozno sprema razlikite može da se opiše kako situacija na preveduvanje. Vo ovaa smisla preveduvanjeto pokažuva kako razlicni jazici, na razlicni kulturi, vo razlicni politicki konteksti možat da se soedinat taka da oviozmožat vzaemno razbiranje, bez pri toa da se žrtvuvaat razlikite vo polza na slepata asimilacija. So ova isto se objasnuva zošto etikata i politikata na preveduvanjeto stanuvaat se po itni prašanja na našeto vreme.

Sigurno bi moželo da se dokažuva deka vo erata na globalizacijata, preveduvanjeto se poveke stanuva nepotrebno i deka potrebata za preveduvanje e se pomala. Koga angliskiot jazik se polzuva kako lingua franca, kako što e toa slucaj na mnogu medjunarodni sredbi vo svetot, toa , navistina, može da oznacuva , ne poveke od sozdavanje na “neutralen” prostor za komunikacija, služenje na instrumentirana cel uslovena so opštoto mesto na angliskiot jazik kako esperanto na našeto vreme. No, angliskiot e lingua franca na globalizacijata zatoa što toa e jazikot na imperijata, edinstvena imperija koja što može da opstane vo sovremeniot svet. A logika na imperijata, seopfatniot centar voden so cel za totalna asimilacija, e suštinski monolingvalna i monologicna. Vo takva unificirana perspektiva vo koja razlikite ne se priznavaat ili kaj tie ednostavno ne postojat, preveduvanjeto e, vsušnost , irelevantno. Proizleguva deka edinstvena možna definicija na globalizacijata e, deka e toa globalizacija bez preveduvanje, koja, na nekoe drugo nivo, odgovora na procesot na patot po koj nekoja hegemonisticka zemja se stava vo pozicija da gi promovira svoite lokalizmi vo forma na univerzalnoto ili globalnoto.

Medjutoa, pri seto ova treba da se zeme predvid, kako toa vo poveke navrati go nalaga teorijata na globalizacijata, deka slikata na homogenosta, na mnogu nacini e izmama. Novite tehnologii i virtuelno beskrajnite možnosti na manipulacija so informaciite koi tie gi dostavuvaat, dozvoluvaat prisposobuvanje na globalnite kulturni proizvodi na lokalnata logika. A, vo vrska so toa, ovozmožuvaat se pogolemi možnosti na aktivna interrvencija od strana na primatelot, gradejki sfera kaj što tolkuvanjeto na globalnoto i lokalnoto e deka možat da se oddelat na povekeslojni i ne sekogaš predvidlivi nacini. Od ovaa perspektiva procesite na globalizacijata se heterogeni i fragmentirani (Apaudari, 006:32; Santos, 2002a); “globalizacija ” i na poleto na kulturata definira proces koj ne e identicen, tuku interno složen, kontradiktoren i poln so sudiri. So drugi zborovi, granicite, i se što se odnesuva na niv, potocno kulturnuite granici ne isceznuvaat, tuku se množat i premestuvaat. Poradi toa iliuzijata na homogenosta e fikcija niz koja hegemonistickata globalizacija gi cini nevidlivi onie razliki, na neednakvost i kontradikcija koi protu- hegemonistickite globalizacii se trudat da gi stavat na videlina. Na ovoj nacin, ako hegemonistickata globalizacija ja zamislime kako globalizacija bez prevod, samata ideja na protuhegemonisticka globalizacija e vo potpolnost zavisna od poimot za preveduvanje bidejki po svojata defenicija toa mora da ima kriticki stav nasproti bilo kakov transendentalen princip, tuku mora da napreduva preku davanje na sredstva za artikulacija na kulturata i na interkulturnite razmeni. Ova neizostavno ne doveduva do prašanjeto na identitetot.

Po Stjuart Hail (1992), identitet ne e tolku prašanje na tradicijata kolku e prašanje na preveduvanjeto, bidejki za poimot identitet ne može da se razmisluva kako za nekoe suštinsko jadro , tuku samo kako pozicija vo sostav na nekoja mreža na relacii. Toa vsušnost e ednostavna edinstvenost na kulturata i identitetot – ” kultura kako identitet”, kako toa go kažuva Terri Eagleton (2000) – koja vo nieden slucaj ne e primenliva. Takva edinstvenost se temeli na definicijata na kulturata kako krajna so vonistoriska suštinska sodržina, opravdana so zbir na tradicijata i determinirana kako nekoj vid vnatrešna teritorija. Naprotiv, ne potsetuva Bakhtin:

Oblasta na kulturata ne treba da se zamisluva kako nekoja prostorna celina, odredena so granici, tuku kako nešto što raspolaga so svoja sopstvena teritorija. Vo oblasta na kulturata nema vnatrešna teritorija: taa e smestena vo potpolnost na granicite, a granicite pominuvaat nasekade, niz sekoj od nejzinite sostavni delovi. Sekoj kulturen cin vo suština se slucuva na granicite (Bakhtin, 1979:111)

Kulturata postoi tamu kade se odvivaat interakcija i reakcija so razliki, vo smisla na ona što Bakhtin go odreduva kako “ucesnicka avtonomija” na sekoj kulturen cin. (ibid:111) Odnosno poimite na kulturata i granicite se pretpostavuvaat eden na drug, no, na nacin koj e dinamicen, a ne staticen i heterogen, a ne homogen. Od druga strana, da se razmisluva za heterogenosta na kulturata znaci da se razbere preveduvanjeto ne samo vo smisla na interkulturni, tuku i vo smisla na intrakulturni odnosi.

Neizbežno e na ova mesto da se spomene ptašanjeto za multikulturnosta. Vsušnost, postoi , paradoksalna, verzija na multikulturnosta koja isto taka go oddeluva preveduvanjeto i vo taa smisla e opacina na imperijalniot stav. Ako multikulturnosta ja zamisluvate kako cist soživot na kulturite , koi sami na sebe si se dovolni i ne moraat da vleguvaat vo interakcija so drugite – cesta slika koja Suzan Friedman (1998) opravdano ja kritikuvaše ovaa slika na mozaikot cii delovi imaat jasni definirani samostojni granici i ednostavno se postaveni eden do drug. Ako multikulturata ja zamisluvate na ovoj nacin togaš navistina nema potreba od preveduvanje. Politickite posledici od vakvoto mislenje se poznati: tie vodat , vo estremen slucaj, kon desnicarska verzija na multikulturnosta, koja dobro ja pretstavuva diskursot na eden populisticki politicar kako La Pen vo Francija. No, na krajot, ova verzija e osnova i na dobro poznatiot polemicen model “sudir na civilizaciite” koj go predlaga Samuel Huntington. Ovoj model se temeli na pretpostavkata na suštinska neprevedlivost na kulturata.Poradi toa , za mene, toj go pretstavuva i krajniot oblik na ludiloto na identitetot, kako go narece Thomas Meyer (1997), ludilo zasnovano na vizija na kulturata kako nekakov monoliten blok cij edinstven možen odnos so drugite kulturi, koi po analogija isto taka se smetaat za monolitni, e, vo najdobar slucaj, cista koegzistencija, a vo najloš slucaj, vojna na civilizaciiite. Kako toa Huntington go rece: “Nie znaeme koi sme duri togaš koga znaeme koi ne sme i najcesto duri togaš koga znaeme protiv koj sme.” (1996:21) Nikakva teorija na preveduvanjeto ne može da se bazira na takvo stajalište na medjusebna isklucivost, nitu pak na definicija na granicite, kako crti na razdvojuvanje, a ne kako prostor za sredbi i artikulacija.

Ako, pak, go delime ubeduvanjeto deka sekoja kultura samo po sebe e nužno nepotpolna i deka ne postoi samostojna, homogena kultura, togaš samata definicija na bilo koja kultura mora da sodrži nešto što jas bi go narekol inter- prevodlivost Odnosno postoenje -vo- preveduvanje što e suštinska odrednica na samiot poim na kulturata. So pretpostavkata deka, kako toa go veli Wolfang Iser, prevodlivosta “podrazbira preveduvanje na drug bez negovo podveduvanj pod predodredeno razbiranje”. So drugi zborovi, povtorno da go citiram Iser, vo cinot na preveduvanje ” drugata kultura ne se podveduva pod sopstvenata referentna ramka; na mesto toa, zapravo taa ramka se izložuva na promeni kako bi se prilagodila na onoj što ne se vklopuva vo nea” (Iser, 1994).

No, ako pri sekoj cin na preveduvanje samata ramka mora da se stavi pod znak prašanje i se redifinira, togaš i odnosot na mokta , isto taka mora da se stavi pod znak prašanje i se redefinira. Cinot na podveduvanje, asimilacijata, odgovara, kako insistiraše Adorno, na upotreba na mok vo konceptualnata oblast. Anibal Qiljano i Walter Mignolo pomedju ostanatite, go predložija poimot colonialided ili kolonijalnost, koj bi trebalo da gi odreduva rabotite kako podveduvanje na potcinetiot (Quljano, 1997; Mignolo, 2000). Vo svojata studija pod naziv Skandali na preveduvanjeto i so programaticen podnaslov Kon etika na razlikite (Venuti, 1998) Lawrence Venuti dava nekoi mnogu otvoreni primeri na nacin na koj se traga za providnosta, za sovršenata asimilacija vo nekoj celen kontekst koj se izrazuva niz nacini na zapoznavanje po patot na procesite na elizija i forsirana transformacija koja odgovara na nametnuvanje na ideologija ili vrednosti na centri ili šemi , koi po poslednata analiza, se od kolonijalen tip. Eden od šokantnite primeri koi gi iznesuva Venuti se odnesuva na istorijata na narodite na Meksiko, objaveni vo bilingvalna verzija, na angliski i na španski jazik, vo publikacijata Courier of UNESCO. Vo angliskata verzija “antiquous mexicanos” (“stari meksikanci“) e prevedeno kako “Indians” (“Indijanci“) “sabios” (“mudraci” kako “Diviners” (“Vracari“; “testimonias” (“svedocanstvo“) kako “Written records” (“pišuvani dokumenti“), što ukažuva na prezirot sprema znaenjeto na prenesuvanjeto na tradiciite usmeno (Venuti, 2). Ova se efektni primeri na nacin na koj eurocentricniot racionalizam ne go priznava protivnickoto znaenje i poradi toa ne može da go vrednuva vo cinot na preveduvanjeto, tuku, namesto toa, ednostavno go oblikuva sprema šemata na zapadnata moderna, za koja implicintno smeta deka e edinstvena validna.

Etikata na razlikite, prema Veneti, bi morala da ja vklucuva kritikata na tolku zlouotrebuvaniot zbor dijalog. Navistina, ne e dovolno ovoj zbor da se polzuva kako nekoe volšebno rešenie. Ona što e klucno e, kako poimite na dijalog se definiraat. Kako što lesno može da se vidi od postkolonijalniot konteks, ponudata da se stapi vo dijalog, ako ne e prosledena so podgotvenost da se stavat pod prašanje dominantnite referentni ramki, cesto se sveduva na samo ušte edno delo na mokta – taka što ne e ni cudno što kolonijaniziranite ili potcinetite ludje cesto ne se podgotveni da prifatat takov nacin na dijalog, (što na kraj sosema zacuduvacki i neopravdano!!!) ja iznenaduva stranata koja go nudi dijalogot. Sigurno e deka so takva praktika na preveduvanje na umot – veke pronajden vo klasicnata analiza na Edward Said vo Orientalizmot, kniga koja vo golema merka , ako ne i posebno , se zanimava so preveduvanjeto. Michael Ditton, vo svojot izvonreden esej, koj vo 2002 godina e objaven vo spisanieto “Nepantia”, Mislenje od jug, dade naslov “Ne vodete ne vo preveduvanje” Od perspektiva na postkolijalni Aziski studii i potpirajki se na Saidovata teza Dutton vo svojot eseju razviva vtemelena kritika na model na prevedeuvanje so koe figurata na Drugiot e tradicionalno potcenuvana od strana na zapadniot naucen diskurs. Ova beše model koj nacelno se odnesuvaše na potpiranje na sopstvenite pretpostavki i poradi toa beše podložen na obezvrednuvanje, ignoriranje i zamolcuvanje na se kaj onoj Drugiot što bi moželo da se definira i kako heterogeno ili kako razlicno od tie implicintni pretpostavki.

Statijata na Machael Dutton ja sledi nasokata na mnogu drugi studii koi se zanimavaa so kritikata na postkolinalna epistemologija. Ovaa epistemologija deluva sistematicno po pat na izgradba na topografija na svetot zasnivana na retorika na unuiverzalnoto koe vo isto vreme e i retorika na preveduvanjeto sfateno vo smisla na podreduvanje na drugiot na ednakov. Poimot preveduvanje, koj proizleguva ex negativo od kritikata na taa epistimologija, poim , koj se poklopuva so širokata definicija na koja aludiram niz celiot ovoj esej, mora da se oddeli od ednostavnoto poimanje na dijalogot pomedju dve kulturi.Poradi toa što neminovno pretpostavuva nadminuvanje na razlikite, preveduvanjeto se zanimava so nešto drugo za razlika od dijalogot, što isto taka pretpostavuva deka toa ja odbiva hermeneutickata pozicija zasnivana na Gademarskata “fuzija na vidicite”. Vistina e , kako što potsetuva John Frow, deka figurata na Drugiot e nezaobikolen proizvod na kulturnata konstrukcija koja proizleguva od imanentnata logika na sekoja poedinecna kulturna konfiguracija:

[…] ne može da bide nikakov ednostaven kontrast pomedju “nivnata” kulturna ramka i “našata” bidejki e ovoj prv proizveden kako osoznaen objekt od “našata” kulturna ramka. Podelba na “nas” i na “niven” dejstvuva kako odraz vo ogledalo – inverzija koja ni zboruva samo za onaa što nie sakame da go znaeme za sebe samite. (Frow, 1996:3)

Vo smisla na analogija, kulturna semiotika na Jurij Lotman razviava poim na granici kako osnoven sostaven del na sekoja kulturna praktika, kako oblik na svetskata organizacija koja konstruira “ja” vo proces na definiranje na “drugiot”, kako nadvorešen i stran (Belobratow, 1998). Sakam da kažam, deka ova znaci isto što i toa deka poimot na razlikite sekogaš e nerazdelen od procesot na preveduvanjeto koi dozvoluvaat odnos so taa razlika. Suštinsko prašanje e popravo modus na preveduvanje, prašanje dali tie procesi odat samo kon asimilacija i redukcija na identicnoto, ili, sprotivno, vo sostojba se da davaat , ne- identicno, što e možno samo vo slucaj na održuvanje na odnosi na medjusebni tenzii i medjusebni razliki.

Po moe mislenje, vo vrska so ovaa prašanje , poimot na granicite se razviva vo svojata polna produktivnost. Preveduvacki rezon e kosmopolitski rezon., no ne samo vo smisla da gi pominuvaat granicite; ona što e odlucuvacko e negovata sposobnost da se smesti na granicata da gi zazede prostorite za artikulacija i trajno da gi nadmine uslovite na taa artikulacija. So drugi zborovi: kosmopitski rezon, koj e i rezon na preveduvacot, da ja upotrebi sugestivnata formula na Toblast Doringa, ne e vo funkcija na “po -srednik” tuku funkcija “središnik”, nekoj koj namesto samo da odnesuva i donesuva, bukvalno stapuva vo sredinata i deluva. (Doring, 1995)

Koga zboruvame za preveduvanje na zborovi koi jas gi koristam, nie zapravo zboruvame za “tretiot prostor”. Morame da bideme svesni na rizikot za ovoj poim koj vo prv red e svrzan za upotrebata na prostorna metafora. Nie, sigurno,vo ovoj kontekst ne zboruvame za “prostorot” vo negoviot bukvalen smisol. Isto taka ne zboruvam ni za nekoj trancedetalna edinica nitu pak za nekoj nadzoren princip, tuku ednolstavno za onaa “vleguvanje vo sredinata” koja što ja spomenav.”Tretiot prostor” na preveduvanjeto ja odreduva tockata na kontaktot pomedju istiot i drugiot- granicata – i ukažuva na celosnost na odnosite na tenziite pomedju dvete a referentni ramki.Taka da sekoja sinteza ili asimilacija koja bi pretpostavuvala cista kanibalizacija može da bide izbegnata, a celata skala na interrakcijata može da trgne.Rezultatot na takviot granicen odnos možeme da go naslovite so razlicni iminja. Doris Bachmann – Medick, pomedju ostanatite, gi imenuva kako hibridni tekstovi na tragot. Homija Blabhae (Bachman – Medick), (1996): Lawrens Venuti (1998) go koristat poimot sporedna kniževnost koi što go razvija Deleuze i Guatteri da bi napomenale deka zadaca na preveduvacite e da proizveduvaat “sporedni” tekstovi, t.e. tekstovi koi se sprotivstvavuvaat na transparetnata komunikacija i koi ja vospostavuvaat gustinata na jazikot na razlicniot so dominantni diskursni kodovi na celniot kontekst.

Vo sekoj slucaj osnovna pretpostavka za odbivanje na retorikata na avtenticnosta – preveduvacot da e predavnik, e potpolno prifatliva vo pozitivna smisla, kako odrednica na onaa “vleguvanje vo sredinata” koe e nerazdelno od negavata zadaca. I sigurno, aktuelnoto mislenje deka vo procesot na preveduvanjeto nešto neizostavno ke bide izgubeno gubi vo težinata vo sporedba so sfakanjeto deka so toa dosta i ke se dobie.

Faktot deka granicita po definicija ja odreduva sostojbata na nesigurnost i nestabilnost e nešto što ne treba posebno da se naglasuva. Edna od posledicite so prifakanje na ovaa medjuprostorna, medjuvremena sostojba e da prifatenite toposi , se bukvalno opšto prifateni pojavi dadeni na kulturata, i poveke ne važat kako sostavni delovi, tuku sami sozdavaat predmet na prepirki i karanici -koi treba da se nadminat. Ova go naglasuva Boaventura de Sousa Santos vo tekst koj silno svedoci za relevantnosta koja što preveduvanjeto kako poim ja prezema vo sovrementa teorija i, posebno, vo sovremenata opštestvena teorija. Zboruvam za statijata naslovena kako “Para uma sociologia das ausencias e uma sociologia das emergencias” (“Kon sociologijata na odsustvo i sociologijata na pojavuvanje”). Zamislata na koja se bazira argumentacijata na ovoj tekst, koj e na trag na prethodnite prilozi na ovoj portugalski sociolog, e poimot na diatopicni hermeneutiki gi definirana kako epistemološka pozicija koja, koga se sudira so razlicni kulturi, ja prepoznava nivnata medjusebna nepotpolnost, odbiva da vospostavi hierarhija medju niv i, namesto toa, se opredeluva selektivno da go vrednuva ona što vo dvete kulturi može da pridonese vo golema mera da se intenzivira nivniot dijalog na odnosite. Korelativno , preveduvanjeto se defenira kako ” postapka koja na bilo koja grupa na soznanija ne im pripišuva ni status na iskluciv totalitet, nitu status na homogen del” (Santos, 2002:262)

Poimot na preveduvanjeto ima centralen status vo Santosoviot esej, se smeta za jadro na poimot na opštestvenite promeni, budejki niz preveduvanjeto “širi pole na iskustvo” taka da može “podobro da se proceni koi alternativi denes se možni i dostapni” (ibid 274) Na toj nacin postokolijalnoto razbiranje na prevoduvanjeto dozvoluva otvaranje na prostor za znaenje i pole za deluvanje koi premnogu dolgo bea izolirani poradi medjusebnata iskluciva dihotomija. Eden od nekolkute primeri koi gi dava Santos se odnesuva na prašanjeto na t.n, protivnicki znaenja, zasnivani na griža za bio – razliticnosti, postkolonijalnata reformulacija na odnosite pomedju biomedicinata i biotehnologijta na razvienite vo centralnite zemji i tradicionalnoto medicinsko znaenje od Jugot koi doveduvaa do sozdavawe na medjusebni razbiranja i do povtorno valoriziranje na tie znaenja koi porano bea žrtva na kolonijalniot ili imperijalniot epistemicid. A ovoj proces , sigurno , može da se smeta i kako proces na preveduvanje.

Vo poseben del na ovoj tekst, koj što se zanimava so “uslovite i postapkite na preveduvanjeto”, jasno proizleguva deka Boaventura de Sousa Santos – ponekogaš decidno, kako koga go koristi poimot “kontakt na zonata” pozajmen od Mary Louise Pratt, a ponekogaš implicintno – vleguva vo dijalog so centralnite razbiranja na sovremenite studii za preveduvanjeto , identicni razbiranja koi jas se obidov da gi obrabotam vo svojot tekst. Zboruvam za temite okolu problematizacijata na poimot original i prednostite na originalot; poimot na preveduvanjeto kako nacin za nadminuvanje na razlikite i osoznavanje na istite, preveduvanjeto, ne samo kako interkulturen tuku i kako intrakulturen fenomen; preveduvanjeto, kako sostojba na samo refleksivnost na kulturite. Prisatnosta na ovie temi, nabroeni vo tekstot bez nekoja sistematicna namera, svedoci za centralnoto znacenje na poimot preveduvanje kako klucno stajalište vo mometalnata sostojba na znaenjeto vo humanistickite i opštestvenite nauki. Sigurno deka postoi širok raspon na možni konfiguracii za edno takvo stajalište: da se istražat vo nivnite specifici konteksti razni nacini na preveduvanjeto na poimot preveduvanje – a sigurno egzistiraat i mnogu drugi pomalku vozbudlivi zadaci.

Bibliografija:
Appadurai, Arjun (1996), Modernity at Large. Cultural Dimensions of Globalization. Minneapolis/London: University of Minnesota Press.
Bachmann-Medick, Doris (1996), “Cultural Misunderstanding in Translation: Multicultural Coexistence and Multicultural Conceptions of World Literature“, Erfurt Electronic Studies in English, 7 (http://webdoc.gwdg.de/edoc/ia/eese/artic96/bachmann/7_96.html).

Bakhtin, M. M. (1979), “Das Problem von Inhalt, Material und Form im Wortkunstschaffen“, in M. M. Bakhtine, Die Ästhetik des Wortes (ed. Rainer Grübel). Frankfurt am Main: Suhrkamp, 95-153.

Bassnett, Susan (2001), “The Fuzzy Boundaries of Translation“, in Roberto di Napoli et al. (eds.), Fuzzy Boundaries? Reflections on Modern Languages and the Humanities. London: Centre for Information on Language Teaching and Research, 67-77.

Belobratow, Alexandr W. (1998), “Die Kultur der Übergänge: Konfliktfelder interkultureller Prozesse“, Trans. Internet- Zeitschrift für Kulturwissenschaften, 5 (www.adis.at/arlt/institut/trans/5Nr/belobra2.htm).

Döring, Tobias (1995), “Translating Cultures? Towards a Rhetoric of Cross-Cultural Communication“, Erfurt Electronic Studies in English, 1 (http://webdoc.gwdg.de/edoc/ia/eese/eese.html ).

Dutton, Michael (2002), “Lead Us Not into Translation. Notes toward a Theoretical Foundation for Asian Studies“, Nepantla: Views from the South, 3(3), 495-537.

Eagleton, Terry (2000), The Idea of Culture. Oxford: Blackwell.

Friedman, Susan Stanford (1998), Mappings. Feminism and the Cultural Geographies of Encounter. Princeton, NJ: Princeton UP.

Frow, John (1995), Cultural Studies and Cultural Value. Oxford: Oxford UP.

Hall, Stuart (1992), “The Question of Cultural Identity“, in Stuart Hall et al. (eds.), Modernity and its Futures. London: Polity Press, 273-325.

Huntington, Samuel P. (1996), The Clash of Civilizations and the Remaking of the World Order. New York: Simon & Schuster.

Iser, Wolfgang (1994), “On Translatability“, Surfaces, vol. 4 (http://pum12.pum.umontreal.ca/revues/surfaces/vol4/iser.html).

Meyer, Thomas (1997), Identitäts-Wahn. Die Politisierung des kulturellen Unterschieds. Berlin: Aufbau.

Mignolo, Walter D. (2000), Coloniality, Subaltern Knowledges, and Border Thinking. Princeton: Princeton UP.

Quijano, Anibal (1997), “Colonialidad del poder, cultura y conocimiento en América Latina“, Anuario Mariateguiano, 9(9), 113-121.

Santos, Boaventura de Sousa (2002a), “The Processes of Globalisation” (www.eurozine.com/article/2002-08-22-santos-en.html).

Santos, Boaventura de Sousa (2002b), “Para uma sociologia das ausźncias e uma sociologia das emergźncias“, Revista Critica de Ciencias Sociais, 63, 237-280.

Toury, Gideon (1982), “A Rationale for Descriptive Translation Studies“, Dispositio 7, special issue (The Art and Science of Translation, ed. André Lefevere / Kenneth David Jackson), 22- 39.

Tymoczko, Maria (2003), “Enlarging Western Translation Theory: Integrating Non-Western Thought about Translation” (www.soas.ac.uk/literatures/satranslations/securearea.html).

Venuti, Lawrence (1998), The Scandals of Translation: Towards an Ethics of Difference. London: Routledge.