Preparing for change

Luka Lisjak Gabrijelčič: Gospod Kasparov, trenutno živite v New Yorku, kar ste nekoč opisali kot prostovoljno pregnanstvo. Bi se opredelili za političnega emigranta?

Garry Kasparov: Nisem ravno prepričan, če je moje pregnanstvo prostovoljno, kajti življenje v Rusiji zame ne bi bilo  zelo … varno, če uporabim evfemizem. To ni bila moja prva izbira: bila je odločitev, v katero sem bil prisiljen. Vendar je moj položaj očitno drugačen od položaja klasičnih izgnancev. Lahko sledim dogajanju doma, se prek skypa pogovarjam z materjo in prijatelji, nimam pa možnosti fizične vrnitve. Če sem natančnejši: lahko se vrnem, toda najbolje kar z enosmerno vozovnico, saj najverjetneje ne bi mogel nazaj v New York. Še vedno lahko upam, da se bom nekoč vrnil domov in storil kaj koristnega za svojo deželo, vendar nihče ne ve, kdaj bo nastopil ta trenutek.

Garry Kasparov, 2009. Photo: Jürg Vollmer. Source: Flickr

GK: Iz zgodovine vemo, da režime, kakršen je Putinov, čaka poguba: slej ko prej propadejo. Vemo tudi, da se ne bo končal lepo. Trenutni ruski režim ne kaže odpora do krvi, zato je upanje, da bo tranzicija mirna, naivno in, iskreno povedano, neumno. Putin se bo oblasti oklepal vse do grenkega konca. Vprašanje je, ali mu bo uspelo okoli svoje oblasti zgraditi trdno zaščito ali pa se bodo dogajali prebegi na drugo stran. Prav tako ne moremo vedeti, kako dolgo bo trajalo: trenutna situacija se lahko vleče še leta, lahko pa pride do preobrata v veliko krajšem času. Dejavnikov je preprosto preveč za kakršnekoli napovedi. Diktature, še posebej tiste, ki na oblasti zdržijo dolgo, uničijo vse horizontalne vezi v družbi. Javnega mnenja v resnici ne moreš meriti, še posebej ne v velikih mestih. Ljudje zaenkrat molčijo, vendar obstajajo drugi kazalci. Ankete pravijo, da 79 % Rusov ni zadovoljnih s trenutnim gospodarskim stanjem, hkrati pa jih 82 % podpira Putina. Ali ga res? Morda. Tega ne vemo. Vse, kar vemo, je, da se Putinov režim sooča z velikimi težavami in novimi izzivi; nanje odgovarja s spremembo algoritma. Prej je računal na politično apatijo populacije, v zadnjih letih pa je zavzel bolj agresivno držo. Prej je socialni mir vzdrževal tako, da je zvestobo običajnih državljanov kupoval z dobički od prodaje plina, zdaj pa zvestobo zahteva, in sicer z grožnjami, negotovostjo, ustrahovanjem in z ustvarjanjem iluzije, da je Rusija oblegana trdnjava, Putin pa edini, ki jo lahko brani pred globalno zaroto proti njenim interesom.

LLG: V vaši knjigi sem našel pronicljiv citat akademika Roberta Paxtona, ki je fašizem definiral kot “prepričanje, da je skupina, ki ji pripadamo, žrtev; to čustvo opravičuje vsak ukrep proti notranjim in zunanjim sovražnikom, brez ozira na zakonske ali moralne omejitve”. Ta poudarek na samoviktimizaciji se mi zdi eden najzanimivejših vidikov vaše analize Putinove Rusije. Ampak se vam ne zdi, da so analogije s fašizmom morda pretirane in kontraproduktivne?

GK: Mit, da je bila Rusija žrtev tranzicije, je pomemben del Putinove propagande. V svoji knjigi ta mit spodbijam tako, da ga soočim z dejstvi. Moja teza je, da si Putin ni izmislil ničesar novega: če pogledate katerokoli diktaturo, vidite, da se je začela z viktimizacijo. Za vsakega diktatorja je  pomembno ustvariti mit, da je bila njegova država ali njegova skupina žrtev nepravičnosti in da trenutni režim zgolj rešuje situacijo in skrbi za to, da se krivica ne bi ponovila. Seveda ima ta gnev svojo logiko: lahko bi celo rekli, da so Nemčijo v 20. letih prejšnjega stoletja zmagovalci prve svetovne vojne obravnavali pretrdo. Ta občutek, da si žrtev, nato izkoristijo diktatorji, ki ga spremenijo v mit, kar jim omogoča iskanje in pregon notranjih sovražnikov ter koncentracijo moči v imenu “krepitve države”. A ko ti zmanjka notranjih sovražnikov, moraš začeti z iskanjem sovražnikov zunaj države. Putin je preprosto sledil tem zgodovinskim modelom. Zgodovinskih obdobij seveda ne moremo primerjati neposredno, vendar pa med njimi obstajajo določene podobnosti in vzorci. Naslov moje knjige, Zima prihaja, poudarja ta krožni vidik zgodovine. Z vpogledom v analogije lahko razumemo trenutne trende in podamo nekatere napovedi. Hkrati pa moramo vsako situacijo analizirati samo po sebi.

LLG: Kaj bi bila torej bila tista posebnost, ki Putina ločuje od prejšnjih samodržcev?

GK: Putin je bil od samega začetka v precejšnji prednosti. Po koncu hladne vojne in propadu Sovjetske zveze je bil svet zadovoljen s seboj. Nihče si ni želel konfrontacij. Putina so sprva dojemali kot silo stabilnosti, ki je prišla po problematičnih Jelcinovih letih. Gradil je prijateljstva, imel je tudi veliko denarja. Ta luksuz, ki številnim preteklim diktatorjem ni bil na voljo, je izkoristil za kupovanje zavezništev. Zato pravim, da lahko njegovo mentaliteto bolje kot z Machiavellijem razumemo z Mariom Puzom. Kot pravi “boter” je zgradil obširno mrežo agentov in lobistov. V času ukrajinskega konflikta se je pokazalo, kako učinkoviti so pri spodkopavanju namer mednarodne skupnosti, ki je stremela k mirni rešitvi spora. To je postal modus operandi Putinovega režima in v nasprotju s tem, kar slišimo, tudi v vaši državi, tega algoritma ne bo spremenil. Preprosto nima druge izbire, kot da nadaljuje z izvažanjem nestabilnosti. Gospodarsko stanje je takšno, da ruskemu ljudstvu ne more reči: “Omogočam vam dostojno življenje, v zameno pa pozabite na svoje svoboščine.” To je delovalo pred desetimi leti; zdaj ne bo več. Zato ostaja njegovo glavno orožje eskalacija mednarodnih napetosti. Pričakujemo lahko, da bo stopnjeval napade proti institucijam, ki so desetletja zagotavljale mir in stabilnost v Evropi in svetu. Napadal bo EU in transatlantsko zavezništvo, iskal bo šibke točke, na katerih bi lahko z denarjem ali zastraševanjem pridobil zaveznike.

LLG: Če prav razumem, je vaša analogija z mafijo usmerjena proti tistim, ki v Putinu vidijo racionalnega akterja, zavezanega tradicionalnim geostrateškim interesom ruske države. Vi po drugi strani vztrajate, da Putin zgolj izrablja ruski nacionalizem, da bi legitimiral koncentracijo moči okoli sebe.

GK: Absolutno. Mislim, da je vzporednica z mafijo umestna. Putinova država temelji na zvestobi, ne na zaslugah. Edina zasluga, ki šteje, je zvestoba šefu. Zato lahko vidite, kako se Putinovi pajdaši pojavljajo kar od nikoder in zavzemajo vse donosne pozicije v državi … čisto po naključju, seveda. Žal demokracije skozi zgodovino ponavljajo isto napako: na svoje nasprotnike projicirajo lastno mentaliteto in diplomatsko miselnost. Iste napake so naredile pri Hitlerju; iste napake so ob koncu druge svetovne vojne naredile pri Stalinu. Pogosto se zgodi, da poskušajo liberalni režimi v diktaturah najti racionalnega nasprotnika. Obravnavajo jih kot racionalne sile, katerih poteze lahko analizirajo, kot da bi šlo za partijo šaha. Problem je v tem, da šah ni tip igre, ki se jo gredo diktatorji. Šah je igra, pri kateri so informacije stoodstotno transparentne. Vi ne veste, kaj mislim jaz in jaz ne vem, kaj mislite vi, vendar pa vem, kakšna so vaša sredstva, in, kar je najpomembneje, poznam pravila, po katerih mi lahko povzročite škodo ali pridobite sorazmerno prednost zase. Diktatorji igrajo drug tip igre, bolj primerljiv s pokrom. To je igra, pri kateri imate morda v rokah slabe karte, vendar pa lahko blefirate, poskušate prebrati nasprotnikove misli … To je precej drugačna igra in Putin je v njej kar dober. Odzove se zelo hitro, saj ni odgovoren nikomur: ni mu treba iskati podpore v parlamentu, ni mu mar za tisk ali javno mnenje – njegove odločitve so lahko hipne.

Zato vztrajam, da je treba ločevati med Putinom in Rusijo. Kot vsak diktator tudi on državo in njene vire izrablja za kopičenje moči. Vendar ljudje še naprej napačno verjamejo, da skrbi za strateške interese Rusije. Samo poglejte si njegova dejanja. Na Daljnem vzhodu in v vzhodni Sibiriji rusko prevlado pravzaprav prodaja Kitajski, da bi si tako kupil podporo za svoja tveganja; prekinja trgovinske odnose s Turčijo; med bodočimi generacijami Rusov in Ukrajincev dobesedno gradi zid in s tem vzgaja nikoli prej obstoječe občutke sovraštva med narodoma. Nič od tega ni v dolgoročnih interesih Rusije; gre za kratkoročne Putinove interese, da bi se ohranil na oblasti. Za dodaten dan na oblasti je pripravljen storiti karkoli.

Pomembno je, da to razumemo. Putin ne čuti nobenega odpora in nima nobenih predsodkov do prelivanja krvi. V vseh teh letih smo slišali dolg seznam stvari, ki naj bi jih Putin nikdar ne naredil. “Putin ne bo nikoli naredil tega …” Začnimo naštevati vse to, česar “Putin ne bo naredil”, pa je na koncu vseeno storil.

LLG: Slovenskemu bralcu se bo ob vašem opisu nemudoma vzbudila analogija: Milošević. V 90. letih prejšnjega stoletja ste bili med redkimi intelektualci, še zlasti v Rusiji, ki so podpirali slovenska in hrvaška prizadevanja ter svarili pred Miloševićem. Toda kako daleč lahko gremo pri tej analogiji? Nenazadnje se Putinova dejanja niso niti približala prelivanju krvi in kaosu, ki smo mu bili v 90. letih priča v nekdanji Jugoslaviji.

GK: Vsem diktaturam so skupni določeni elementi in v tem kontekstu jih moramo tudi analizirati. Ampak časovni okvir je drugačen. Z Miloševićem lahko primerjamo današnjega Putina, medtem ko je imel zgodnji Putin na voljo veliko več sredstev; odpornost njegovega režima je bila odvisna od njegove sposobnosti menjave preoblek. Lahko je bil liberalec, lahko je bil levičarski populist, lahko je bil prijatelj Zahoda, lahko je bil nacionalist. Milošević je po drugi strani že od vsega začetka igral na eno karto: omejevala ga je vloga, ki jo je prevzel v času vzpona na oblast. Primerjava med “poznim Putinom” in Miloševićem je primerna, saj gre za zatekanje k agresivni politiki do sosedov, da bi obdržal moč in oblast doma. Toda v nekem smislu je bil Milošević v primerjavi s Putinom manjša grožnja. Milošević je bil s svojimi politikami omejen na tista ozemlja nekdanje Jugoslavije, na katerih je lahko igral na karto manjšine – zato mu je v Sloveniji spodletelo. Vendar ta ozemeljska omejitev ni edini razlog, zakaj je bil Milošević kljub grozljivim posledicam svoje politike manjša grožnja: takrat so bile strukture moči svobodnega sveta trdnejše. Vprašanje je, zakaj Zahod te moči ni uporabil in Miloševića zaustavil že takoj, leta 1991 ali 1992, vendar je to drugo vprašanje. Vsekakor pa je bilo dovolj moči za njegovo zajezitev, sčasoma tudi odstranitev. Na drugi strani pa Putin meri na veliko večji cilj in to bi moralo vzbujati resne skrbi. Tega, kar je na primer storil v Ukrajini, si ni drznil niti Milošević. Nimamo opravka zgolj z vojaškim intervencionizmom: aneksija Krima je spodkopala same temelje mirnega sobivanja v Evropi po drugi svetovni vojni. Osrednja ideja povojne ureditve je bila ozemeljska nedotakljivost. Po letu 1945 smo imeli vojne in invazije, države z zvezno ureditvijo so razpadale, narodi so se ponovno združili, toda enostranskih aneksij praktično ni bilo. Poglejte Jugoslavijo: meje med državami naslednicami so še vedno točno takšne, kot jih je leta 1945 zarisal Tito. Zdaj, tu nisem zato, da bi sodil o pravičnosti teh meja … res pa je, da sem tehnično hrvaški državljan, torej so moji pogledi morda pristranski … ampak načelo nedotakljivosti meja je zdržalo, čeprav so to bile administrativne meje, ki bi jih lahko premestili, kakor se je zgodilo po razpadu Avstro-Ogrske. Vendar bi to odprlo Pandorino skrinjico. Lahko bi se vrnili k prepirom o tem, ali Vojvodina pripada Srbiji ali Madžarski in tako naprej. V Sloveniji imate takšno grenko izkušnjo mejnega spora z Italijo. Temeljni konsenz povojne ureditve, ki je zagotovil neprecedenčno obdobje miru, je bil: meje so morda nepopolne, vendar jih pustimo pri miru.

GK: Vsem diktaturam so skupni določeni elementi in v tem kontekstu jih moramo tudi analizirati. Ampak časovni okvir je drugačen. Z Miloševićem lahko primerjamo današnjega Putina, medtem ko je imel zgodnji Putin na voljo veliko več sredstev; odpornost njegovega režima je bila odvisna od njegove sposobnosti menjave preoblek. Lahko je bil liberalec, lahko je bil levičarski populist, lahko je bil prijatelj Zahoda, lahko je bil nacionalist. Milošević je po drugi strani že od vsega začetka igral na eno karto: omejevala ga je vloga, ki jo je prevzel v času vzpona na oblast. Primerjava med “poznim Putinom” in Miloševićem je primerna, saj gre za zatekanje k agresivni politiki do sosedov, da bi obdržal moč in oblast doma. Toda v nekem smislu je bil Milošević v primerjavi s Putinom manjša grožnja. Milošević je bil s svojimi politikami omejen na tista ozemlja nekdanje Jugoslavije, na katerih je lahko igral na karto manjšine – zato mu je v Sloveniji spodletelo. Vendar ta ozemeljska omejitev ni edini razlog, zakaj je bil Milošević kljub grozljivim posledicam svoje politike manjša grožnja: takrat so bile strukture moči svobodnega sveta trdnejše. Vprašanje je, zakaj Zahod te moči ni uporabil in Miloševića zaustavil že takoj, leta 1991 ali 1992, vendar je to drugo vprašanje. Vsekakor pa je bilo dovolj moči za njegovo zajezitev, sčasoma tudi odstranitev. Na drugi strani pa Putin meri na veliko večji cilj in to bi moralo vzbujati resne skrbi. Tega, kar je na primer storil v Ukrajini, si ni drznil niti Milošević. Nimamo opravka zgolj z vojaškim intervencionizmom: aneksija Krima je spodkopala same temelje mirnega sobivanja v Evropi po drugi svetovni vojni. Osrednja ideja povojne ureditve je bila ozemeljska nedotakljivost. Po letu 1945 smo imeli vojne in invazije, države z zvezno ureditvijo so razpadale, narodi so se ponovno združili, toda enostranskih aneksij praktično ni bilo. Poglejte Jugoslavijo: meje med državami naslednicami so še vedno točno takšne, kot jih je leta 1945 zarisal Tito. Zdaj, tu nisem zato, da bi sodil o pravičnosti teh meja … res pa je, da sem tehnično hrvaški državljan, torej so moji pogledi morda pristranski … ampak načelo nedotakljivosti meja je zdržalo, čeprav so to bile administrativne meje, ki bi jih lahko premestili, kakor se je zgodilo po razpadu Avstro-Ogrske. Vendar bi to odprlo Pandorino skrinjico. Lahko bi se vrnili k prepirom o tem, ali Vojvodina pripada Srbiji ali Madžarski in tako naprej. V Sloveniji imate takšno grenko izkušnjo mejnega spora z Italijo. Temeljni konsenz povojne ureditve, ki je zagotovil neprecedenčno obdobje miru, je bil: meje so morda nepopolne, vendar jih pustimo pri miru.

GK: Seveda. S sprejetjem enostranske priključitve Krima oziroma pretvarjanjem, da to ni nič takega, je svet, v prvi vrsti EU in ZDA, de facto sprejel Putinovo trditev, da je konec tradicionalnega svetovnega reda, ki je zagotavljal mir, ter da lahko vrnemo k drugačnemu svetu. Zdi se mi neverjetno, da tega ne razumejo države, ki jim je ta red prinesel največ, se pravi evropski narodi. Sram me je bilo referendumskega izida na Nizozemskem. Naj vam bo trenutna ukrajinska vlada všeč ali ne – lahko rečete, da je skorumpirana – so Ukrajinci dokazali, da so vredni priključitve EU; borili so se za njene vrednote, zoperstavili so se močnejši vojski in bili pripravljeni dati svoja življenja, da bi bili del evropskih integracij. Na žalost številni evropski državljani nasedejo vrsti nacionalistične retorike, ki jo propagirajo skrajne desničarske stranke, ki so, seveda po naključju, na kremeljskih plačilnih listah. Naslednja bitka je bila Brexit. Sem vse prej kot navdušenec nad bruseljsko birokracijo, menim, da je nezaslišana. Toda tu ni šlo za podporo bruseljski birokraciji, šlo je za podporo evropski enotnosti in borbo proti silam, ki izzivajo njene temeljne vrednote. Putin bi rad uničil evropsko enotnost; nikoli ne zamudi priložnosti za povečanje evropske nesloge. Vlade številnih evropskih držav pri tem sodelujejo, saj zasledujejo parcialne, kratkoročne interese; na žalost je takšna tudi vaša, slovenska vlada. Poskušajo ujeti sadeže, ki padajo z drevesa, niso pa pripravljeni nastopiti proti tistemu, ki seka drevo, koristno za nas vse.

LLG: Pred nedavnim smo videli obuditev konflikta, ki se vas tiče osebno: vojne med Armenijo in Azerbajdžanom za Gorski Karabah. Odrastli ste v Bakuju, v judovsko-armenski družini. S političnim aktivizmom ste se začeli ukvarjati v 90. letih, ko ste pomagali armenskim beguncem, ki so bežali iz Azerbajdžana. Kakšno je vaše mnenje o trenutnem konfliktu? Bi se strinjali s tistimi, ki pravijo, da gre za “vojno prek posrednikov” med Rusijo in Turčijo?

GK: Ni treba biti znanstveni genij, da bi predvideli, kar se je zgodilo. Putinov režim živi od ustvarjanja konfliktov onkraj svojih meja. Na žalost imamo tu še enega akterja s podobnimi ambicijami, Erdogana. Je še daleč od tega, da bi postal turški Putin, vendar se trudi. A Putin ima na Kavkazu širše strateške interese. V nasprotju s Turčijo ima Rusija vpliv tako v Armeniji kot v Azerbajdžanu. Medvedjev je pred kratkim rekel, da bo Rusija nadaljevanja s prodajo orožja obema stranema, saj je to način zadrževanja konflikta. Tega mi ni treba komentirati. Putinova želja, da bi bil mirovni posrednik na Kavkazu, se bo iztekla v še eno vojno. Vendar pa me bolj skrbijo obeti za Gruzijo. Bližajo se volitve in trenutni vladi, ki jo vodi proputinovski oligarh, ne kaže preveč dobro. Če volitve izgubi ali pa če se bo dozdevalo, da njegova moč šibi, me ne bi presenetil še en val ruske agresije. Poleg tega menim, da Putin še ni opravil z Ukrajino. Trenutno proučuje različne možnosti. Intervencija v sirski vojni ga je občutno okrepila. Kot orožje za svoje interese je poskušal izrabiti tudi begunsko krizo. Ta sicer ni uničila EU, je pa pomagala pri porastu priljubljenosti ultranacionalističnih skupin. Tako Putin zdaj išče priložnosti za oslabitev Evrope in ukinitev sankcij proti Rusiji. Če bo videl, da bodo sankcije ostale, lahko od njega pričakujemo kaj bolj dramatičnega in pri tem so najočitnejša tarča baltske države. Ni mu treba s tanki čez meje, vse, kar potrebuje, je hibridna vojna. Sploh ne gre za ozemeljsko ekspanzijo, ampak za oslabitev odločnosti svobodnega sveta in še posebej za dokaz, da so institucije, kot je NATO, le papirnati tigri, ki ne morejo zaščititi ruskih sosedov ali drugih vzhodnoevropskih držav.

LLG: Precej kritični ste do zahodnega pristopa – oziroma pomanjkanja strategije – do Putinove Rusije, vendar pa se zdite tudi zelo previdni oziroma negotovi pri predlogih alternativnega modela.

GK: Preden začnete razvijati strategijo, morate oceniti položaj. To storimo pri šahu ali katerikoli drugi igri. Ljudi skušam prepričati, da je Putin največja grožnja: veliko večja, kot je ISIS, saj Putinova dejanja ustvarjajo pogoje za pojavljanje različnih ISIS-ov povsod naokoli. S Putinom je postalo očitno, da lahko mednarodno pravo surovo kršiš, če imaš dovolj moči, da se zoperstaviš močem, ki ga zagotavljajo. Različne mafijske združbe potrebujejo nekega capo di tutti i capi, nekoga, ki jih lahko ščiti v tem spopadu.

Šele ko ugotoviš, da je Putin grožnja globalni stabilnosti, se lahko domisliš načrta, kako ga zadržati. To lahko storiš na več načinov; imamo sankcije, a so nezadostne. Svobodnemu svetu si zaenkrat ni uspelo izmisliti vseobsegajoče strategije. Poskušajo biti vljudni: naredijo korak naprej in dva nazaj, da bi pokazali, da ne gre za konfrontacijo. Pa vendarle gre za konfrontacijo! Putin razume samo ta jezik. Zanj je vsak poskus kompromisa znak šibkosti. Če ne razumeš te mentalitete, potem delaš usodne napake. Svobodni svet ga v iluziji, da je lahko del rešitve, kot partnerja še vedno vključuje v globalna vprašanja, od Bližnjega vzhoda do pogajanj z Iranom.

Prav te napake Putinu omogočajo igro konfrontacije, saj so njegova izhodišča zelo omejena. Rusija je gospodarsko precej šibka. Če pogledate današnjo Putinovo Rusijo, je le še bleda senca Sovjetske zveze. To ni Stalinova Sovjetska zveza, s katero se je v 40. letih soočal Harry Truman; to ni Sovjetska zveza Hruščova, s katero se je v času kubanske raketne krize soočal Kennedy; to ni “Imperij Zla”, ki ga je imel pred sabo Reagan. To je naftna država – z atomskimi bombami. Toda zunaj režimskih okvirov je veliko ljudi, ki imajo drugačne interese. Ruska družba je mnogo širša od krogov, ki jih je režim pridobil na svojo stran. Stvari se bodo začele spreminjati, ko bodo ti ljudje ugotovili, da režim škoduje njihovim interesom.

LLG: Morda pa so prav te spremembe tisto, česar se mnogi bojijo, tako v Rusiji kot na tujem. Putin je poznano zlo in zdi se, da je vseh strah nestabilnosti, v katero utegne zapasti Rusija po padcu njegovega režima.

GK: To je, spet, klasična igra diktatorjev. Če tvoja oblast temelji na logiki “brez mene vas čaka kaos”, potem vedno potrebuješ otipljivo grožnjo, da obrzdaš ljudi. Asad potrebuje ISIS, da lahko reče Zahodu: “Vidite, to je spopad med mano in temi barbari.” Ne preseneča, da se praktično vse te diktature prej ali slej končajo v kaosu. Na žalost to drži tudi za Rusijo. Rusija bo končala v kaosu, v to ne dvomim. Dlje, ko na oblasti ostane Putin, slabši bo izkupiček in večja bo nestabilnost po njegovem padcu.

Putin je sedaj v fazi, ko lahko vlada le še z ustvarjanjem in vzdrževanjem nestabilnosti v tujini. Zadošča že pogled na uradno propagando: ideja, da je Rusija obkrožena s sovražniki, je osrednjega pomena za legitimnost režima, in se celo še krepi. Poglejte tudi, kako porablja denar v obdobju, ko mu, prvič po vzponu na oblast, resno primanjkuje virov. Njegova vlada denarja ne porablja za izobraževanje, zdravstvo, socialno varnost, za izboljšanje gospodarstva ali kulturne projekte. Rezi v proračun prizadanejo vse, kar je irelevantno za njegove načrte. Medtem pa se stroški za vojsko, varnostni aparat in propagando še naprej večajo. Proračun je najboljši kazalec resničnih namenov vsake vlade.

LLG: Baje so se zmanjšala tudi sredstva, namenjena poučevanju in promociji šaha, kar vpliva na mednarodno konkurenčnost ruskega šaha. Verjetno vas to žalosti.

GK: Rusija je bila šahovska velesila še pred Sovjetsko zvezo. Ima močno šahovsko tradicijo in veliko število igralcev, zato bo še naprej ostala močna šahovska sila. Problem je v tem, da je današnja Ruska šahovska zveza del mafijske strukture Putinovega režima in da je močno povezana s FIDE (Svetovno šahovsko zvezo); sama FIDE pa je v bistvu postala velika pralnica denarja za rusko tajno službo. Vodja Ruske šahovske zveze je desna roka zloglasnega oligarha Genadija Timčenka. Če želite razumeti naravo Zveze, je dovolj že pogled na sestavo nadzornega sveta: Putinov predstavnik za javnost, moskovski župan, obrambni minister … Sodeč po imenih, je to telo močnejše od Sveta za nacionalno varnost. Šah je postal politično orodje.

LLG: Politično orodje je bil že v času Sovjetske zveze …

GK: Drži, vendar je v komunističnih časih šlo za dokazovanje intelektualne superiornosti sovjetskega človeka. Putinov režim pa ne vidi nobene vrednosti v sami igri. Morda mu celo škoduje. V današnji Rusiji je vsaka intelektualna dejavnost delegitimirana, saj so razmišljajoči ljudje preveč nezanesljivi. Naftna država ne potrebuje intelektualcev. Vendar so se mednarodne športne organizacije izkazale kot zelo učinkovita telesa za pranje denarja, pa tudi kupovanje vpliva. Zato ni nobeno presenečenje, da si ruski režim tako prizadeva za infiltracijo vanje – in v resnici lahko praktično v vsakem velikem škandalu, povezanem z mednarodnimi športnimi telesi, opazimo sledi ruskih oblasti. V šahu je njihov nadzor popoln. Ni presenečenje, da je predsednik Zveze Iljumžinov na črnem seznamu finančnega ministrstva ZDA, zaradi posredovanja pri nelegalni trgovini z nafto med ISIS in Asadovim režimom. To nazorno kaže, kaj so resnični cilji Kremlja pri podpiranju Svetovne šahovske zveze in kakšni so intreresi Ruske šahovske zveze. Rusija ima še vedno močne igralce, Zveza veliko denarja vloži v organizacijo turnirjev, vendar pa je v osnovi političen podaljšek Kremlja in stroj za pranje denarja tajne službe. To je velika škoda, saj številke kažejo na vse večjo priljubljenost šaha v svetu, število otrok, ki se v različnih državah pridružujejo šolskim šahovskim krožkom, narašča. Vendar pa ne bomo s takšno Svetovno šahovsko zvezo nikoli dobili pravih sponzorjev iz poslovnega sveta. Na vse kriplje sem se trudil spremeniti naravo FIDE, vendar mi ni uspelo: izkazalo se je, da je boj z ruskimi ambasadami in tajno službo preveč zame, za moja znanstva in sredstva.

LLG: To je eden od razlogov, da ste ustanovili svojo lastno šahovsko fundacijo. Kaj je njen namen?

GK: Začeli smo leta 2002 tu v New Yorku, zdaj jih imamo še več: v Afriki, Evropi, Mehiki in Aziji, manjšo regionalno enoto imamo v Estoniji, še eno smo pravkar odprli na Jadranu. Naš cilj je nuditi šahovske storitve, zlasti izobraževanje, vodimo pa tudi dejavnosti za polprofesionalce. Promoviramo obetavne mlade talente. To je izrednega pomena v državah tretjega sveta, saj otrokom iz revnih okolij omogoča, da se izkažejo v intelektualni dejavnosti, kar je ključno za njihovo samozavest. Želim si, da bi imeli podporo Svetovne šahovske zveze, a smo zaenkrat prepuščeni samim sebi. Veliko truda vlagam v zbiranje denarja, s katerim podpiramo našo misijo. Je težko, vendar nenehno rastemo.

LLG: Se vam zdi, da je šah izgubil del privlačnosti, ki jo je imel za širšo javnost pred desetletji? Očitno je, da ni več v središču pozornosti, kot je bil v času hladne vojne.

GK: Svet se je v zadnjih dveh desetletjih zelo spremenil. Pretok informacij, kakršnega pred tem nismo videli, ljudem omogoča, da imajo veliko širši spekter interesov. Na primer, ko sem igral proti Karpovu, se je pravkar začela doba CNN-a. Ljudje so imeli na voljo zelo malo informacij, število možnosti je bilo omejeno. Medtem ko se je število šahistov od tedaj povečalo za morda desetkrat ali pa stokrat, so se možnosti, ki jih imajo ljudje na razpolago, povečale za tisočkrat. Zato danes vidimo manj šaha: ker vidimo toliko več vsega ostalega.

LLG: Ali menite, da bi lahko z naraščajočimi mednarodnimi napetostmi šah ponovno pridobil politični pomen, ki ga je imel med hladno vojno?

GK: Ne verjamem. Zdaj je svet drugačen. Hladna vojna je bila ena sama, velika globalna zgodba, zato je bilo naravno, da so imeli dvoboji med Fischerjem in Spaskijem ali pa med mano in Karpovom političen naboj. Dandanes se hkrati dogaja preveč stvari, veliko je trenj, ki imajo malo opraviti drugo z drugim. Poleg tega je tok informacij mnogo večji: nihče ne potrebuje šaha, da bi podal politično sporočilo.

LLG: Je to dobro za šah?

GK: Slabo za šah je, da ga je ugrabila oligarhska mafija in ga spremenila v orodje za promocijo lastnih interesov. Dobra novica je, da igra nenehno pridobiva popularnost med izobraževalci. Prav zato me zanima delo, ki ga opravljam s svojo fundacijo. Sem neodvisen, ni se mi treba ukvarjati s FIDE. Sodelujem z nekaterimi prijateljskimi zvezami, a na žalost večino zvez upravljajo ljudje, ki jim ni mar za promocijo igre. Menim, da je prihodnost šaha v sodobnem izobraževanju svetla, čeprav bi lahko storili veliko več, če bi imeli funkcionalno vodstvo.

LLG: Pa zaključiva, kjer sva začela: verjamete, da se boste nekoč vrnili v demokratično Rusijo?

GK: Po naravi sem neozdravljiv optimist. Moj odgovor je, da ne vem in da ne delam načrtov, saj se lahko stvari spremenijo. Spremenljivk je veliko. Danes imajo lahko dogodki na eni strani zemeljske oble odločilne vplive na države na drugem delu planeta. Verjamem, da sem v tej zelo kompleksni sliki na pravi strani zgodovine. Vendar to pomeni komaj kaj: lahko si privoščiš, da si na napačni strani zgodovine, če si na pravi strani plinovoda. Vendar pa je plinovod dandanes vse manj učinkovito orožje. Verjamem, da se postopno bližamo točki, ko bi lahko prišlo do precej dramatičnih sprememb. Toda preprosto ne vemo, kdaj in kako se bo to zgodilo. Zato se nočem predajati sanjarjenju. Lahko načrtujemo, vendar pa dogodki, ki vodijo svet, močno presegajo našo sposobnost, da predvidimo izide zgodovinskih trendov.

LLG: Torej je po vašem mnenju trenutno najpomembneje, da poskušamo razumeti, kaj se dogaja?

GK: Poskušam analizirati dogodke in razumeti glavne trende, da bi bil pripravljen za spremembo, ko bo prispela.