Polnoč tranzicije. Kaj je šlo narobe?

Pozimi 1990 je Daedalus, revija Ameriške akademije znanosti in umetnosti, posvetila številko temi Vzhodna Evropa … Srednja Evropa … Evropa. Med sodelavci te zgodovinske številke so bili Timothy Garton Ash, Ivo Banac, Ernst Gellner, Bronisław Geremek, Tony Judt, János Mátyás Kovács, Jacques Rupnik in George Schöpflin. Gellner, Geremek in Judt so medtem preminuli. Srednjeevropska univerza v Budimpešti je naznanila, da bo sedež predavanj iz Budimpešte preselila na Dunaj. George Schöpflin je član evropskega parlamenta kot predstavnik Fidesza, stranke Viktorja Orbána, neposredno odgovorne za izgon tega prvovrstnega intelektualnega središča, ki jo je napovedala in spremljala sistematična demonizacija njenega soustanovitelja Georgea Sorosa s strani države.

Stara delitev na Vzhod in Zahod, ki naj bi jo vnovični vznik Srednje Evrope presegel, vse odkar je Henry Kissinger ta pojem enačil z Vzhodno Evropo med svojim obiskom Varšave leta 1990, se je izkazala za trdovratnejšo, kot so tista leta pričakovali številni liberalni misleci. Namesto pozahodnjenja Balkana smo videli, kako so številni politični akterji na Zahodu, vključno z ZDA, spremenili vzhodnoevropske odrešenjske fantazije v politično orožje. Steve Bannon, nekdanji tesni ideološki svetovalec Donalda Trumpa, potuje po Evropi, da bi promoviral stare in neofašistične ideje, za svojega priljubljenega politika pa razglaša Viktorja Orbána. Orbánov desničarski medijski konglomerat medtem kupuje medije v Makedoniji in Sloveniji, z jasnim in neprikritim namenom, da bi posegel v volitve v teh državah.

Od kod prihaja današnja zagata? Po najinem mnenju je treba izvore trenutnega stanja iskati v moralnih, političnih in kulturnih napetostih postkomunistične stvarnosti.

Pesimisti so imeli prav, toda ali so bili zares pesimisti?

Če pogledamo nazaj, je bil avtor monumentalne zgodovine povojne Evrope, Tony Judt, preroški. Klanjamo se paradigmam civilne družbe, morda lahkovernemu etičnemu univerzalizmu, in zato izgubljamo pregled nad mnogimi starimi spomeniki in navadami, ki trmasto vztrajajo v sodobnih političnih in kulturnih zvestobah in lojalnostih. Povedano jasneje, postkomunistične tranzicije trpijo za tem, kar bi lahko imenovali fašistične in leninistične razbitine. Prvi večji boleči znak je prišel iz nekdanje Jugoslavije, kjer so nekateri pripadniki skupine Praxis postali ideologi Miloševićevega režima. Prav Tony Judt je napisal enega izmed najbolj izzivalnih besedil o globalnem zgodovinskem pomenu revolucij 1989. Ne moremo spregledati daljnovidnih zaključkov, ki jih je zapisal že v letih 1993–1994 v reviji Daedalus: »Kdo ima danes v Evropi avtoriteto (moralno, intelektualno, politično), da uči, kaj šele uveljavlja kodekse kolektivnega vedenja? Kdo ima, na kratko, moč ter s katerimi cilji in omejitvami? […] V odsotnosti jasnega odgovora na to vprašanje, je sklep, da Evropo čaka doba nemirov, obdobje pretresov, le za odtenek melodramatična. Za Staro celino to seveda ni nikakršna novost, toda za večino današnjih ljudi se bo zgodilo kot neprijetno presenečenje.«

Profesor zgodovine na Univerzi v New Yorku ni bil edini pri svojem iskanju smisla. Leta 1992 je poljski filozof Leszek Kołakowski v postkomunistični pokrajini Srednje in Vzhodne Evrope videl polno zloveščih in trajnih ostalin leninistične dediščine. Institucionalno je komunizem umrl, je članku »Amidst Moving Ruins« trdil Kołakowski. Moralno pa njegove patologije še naprej preganjajo postkomunistični svet. Svaril je pred pretiranim triumfalizmom in modro ocenil: »Evforija je vedno kratkotrajna, karkoli jo že povzroči. ‘Postkomunistične evforije’ je konec in kopičijo se slutnje bližajočih se nevarnosti. Pošast umira na svoj lasten pošastni način.«

Skoraj trideset let pozneje rastoči razkol med pričakovanji in dosežki poraja vse večje nezadovoljstvo in celo ulične demonstracije po vsej Srednji in Vzhodni Evropi. Romunska »revolucija mobilnih telefonov«, ki se je začela januarja 2017, je le eden od primerov globokih družbenih premikov. Občutek, da so vsi politiki prevaranti in da je politični razred izdal ljudstvo, je vse močnejši. V takšnem ozračju so nekdanji disidenti pogosto označeni za naivne in donkihotske. Pred Havlovo smrtjo decembra 2011, ko je nenadoma spet postal slavljen, so ga mnogi na Češkem (vključno z njegovim dolgoletnim nasprotnikom Václavom Klausom) kritizirali kot nepoboljšljivega idealista. Večina nekdanjih disidentov je zapustila politiko, razočarana in zagrenjena.

Kritično misleči intelektualci, ki so bili najbolj konsistentni zagovorniki liberalnih vrednot, so postali tarče napadov tako z levice kot z desnice. Zdi se, da mnoge mlade intelektualce v Srednji in Vzhodni Evropi bolj zanimajo postmoderni antikapitalistični slogani kot promocija vrednot in institucij državljanskega liberalizma.

Kołakowski in Judt nista bila edina, ki sta poudarjala te nevarnosti. Postkomunistično stanje, sprva polno obljub in tesnob, se je izkazalo za družbeno nestabilno in psihološko begajoče. Sociologa Ralfa Dahrendorfa je neposredno po annus mirabilis 1989, v knjigi After 1989: Morals, Revolution, and Civil Society, skrbelo, da bo prihodnost prinesla vzpon klerikalnih in militarističnih gibanj. Opozoril je, da je po revoluciji »razočaranje skoraj neizogibno«, in dodal: »Takšno razočaranje ne ustvarja pretirano ugodnega ozračja za vzpostavitev trajnih demokratičnih inštitucij. Pravzaprav je zelo verjetno, da bo radikalne manjšine in posameznike spodbudilo, da se skušajo povzpeti na oblast v imenu ciljev in metod, ki so vse prej kot demokratične«.

Oživitev odrešenjskih fantazij

V nasprotju z optimističnimi pričakovanji (z izjemo zgoraj omenjene izbrane skupine preroških intelektualcev) se je v Vzhodni-Srednji Evropi v zadnjih letih okrepil nov avtoritarni val. V nasprotju z vsesplošno evforijo v devetdesetih letih (če za trenutek odmislimo jugoslovanski debakel) je sodobna Evropa priča vzponu populističnega avtoritarizma, zakoreninjenega v etnokratski viziji politike, ki poveličuje organske skupnosti in prakticira izključevanje. Spričo osuplosti številnih opazovalcev se je madžarski premier Viktor Orbán četrt stoletja po padcu Berlinskega zidu odločil postaviti 175 kilometrov dolg zid, namenjen zavrnitvi begunskega vala iz Srbije. Orbánova retorika ni le konservativna, kot sugerirajo nekateri njegovi apologeti, temveč je nova oblika ksenofobnega radikalizma, ki ga je Peter Viereck že leta 1941 v Meta-politics: The Roots of the Nazi Mind označil kot metapolitiko Novi  avtoritarizem je izraz politične jeze, moralnega ogorčenja in apokaliptičnih pričakovanj po nenadnem prelomu s statusom quo. Stranka Pravo in pravičnost (PiS), ki vlada na Poljskem od leta 2015 dalje, je tradicionalne aspiracije in cilje Endecje (imenovane po Narodni demokraciji oz. ND, medvojni integralistični nacionalistični stranki, ki jo je na prelomu stoletja ustanovil Roman Dmowski) zlila s poudarkom na globoko zasidranih tradicionalističnih katoliških vrednotah, ki pogosto odražajo svetovni nazor izpred drugega vatikanskega koncila. Tako Orbán kot Jarosław Kaczyński gojita zamere do tega, kar razumeta kot nevarno razkristjanjenje Evrope. Ta resentiment, skupaj z drugimi dejavniki, pomaga razumeti razloge, zakaj ju privlačijo samodržci in večinski tip politike; v Orbánovem primeru tudi približanje Vladimirju Putinu. Da bi razumeli ta obrat, je koristno znova vzeti v roke klasično delo Jacoba L. Talmona The Origins of Totalitarian Democracy (Izvori totalitarne demokracije, 1952) in hevristično prodorni koncept »totalitarne mesijanske demokracije«.

Z drugimi besedami, liberalne institucije in vrednote, ki naj bi se v Vzhodni-Srednji Evropi domnevno konsolidirale v treh desetletjih demokratične tranzicije, so zdaj sporne, izpodbijane in spodkopavane. Nekateri politologi in komentatorji govorijo o spremembi režima na Madžarskem, Poljskem in nedavno tudi v ZDA ter Romuniji. V vseh teh primerih prihaja do napadov na neodvisno sodstvo. Ko pride do odločnih kritik s strani institucij Evropske unije, jih voditelji tega, čemur Orbán pravi »neliberalne demokracije«, kljubovalno zavrnejo. Vsakič znova kritike vrnejo Evropi s sklicevanjem na lebdeče ideje v imenu narodnega odrešenja in prst usmerijo na sovražnike, ki se mu postavljajo po robu: materializem, tujci, moralni razkroj, intelektualna korupcija, družbeno brezpravje itd. Nizozemski kulturni zgodovinar Rob Riemen v knjigi To Fight Against This Age: On Fascism and Humanism piše o večnem vračanju fašizma . Pa ne tistega iz tridesetih let, temveč posodobljenega fašizma, ki kombinira ostanke leninizma z rasizmom, klerikalizmom (po potrebi), paničnim hujskaštvom in kultom prednikov.

Ta neoavtoritarizem je deloma vezan na oziroma ga je mogoče razložiti z globokim nezadovoljstom nad nebrzdano korupcijo vladajočih elit. Deloma je rezultat spodletelih pričakovanj glede prednosti, ki naj bi jih prineslo članstvo v EU in NATU. Navdušenje nad Evropsko unijo in nad tem, kar predstavlja, je v postkomunističnih državah v zadnjih letih strmo upadlo, morda z očitno izjemo Romunije (zgovoren primer je nedavni spodleteli dvodnevni referendum o istospolnih zvezah, 6. in 7. oktobra 2018, ki so ga volivci množično bojkotirali). K temu je treba dodati zdrs Rusije v to, čemur je pokojna Karen Dawisha pravila avtoritarna kleptokracija, zlasti po letu 2000. V teh pogojih so to, kar
imenujeva odrešenjske fantazije, postale vse privlačnejše pri širših družbenih sojih in skupinah.

Poleg tega ni nobena skrivnost, da so politične in ekonomske oblastne strukture, ki izvirajo iz starega komunističnega režima, preživele postkomunistično tranzicijo in še danes obstajajo (kot vidimo) pod novim avatarjem, ki je polno vključen v gospodarsko politiko nove razširjene Evropske unije. Romunska politična zagata – ki sem ji sledil od blizu – nakazuje, da je EU s pridružitvijo Romunije morda dobila več, kot je izpogajala. Novinarji in politologi, predvsem iz Evrope in ZDA, so obudili pojme, kot sta »oligarhija« in »oligarhični režimi«, da bi razložili tranzicijo v številnih nekdanjih komunističnih deželah, kjer so se predelane mreže nekdanjega režima povezale z novimi ekonomskimi mrežami, da bi vzpostavile neformalni vzporedni sistem vladanja. V današnji Romuniji lahko ta pojma uporabljamo, da bi poudarili zaskrbljujočo dinamiko, ki pa ni locirana v oddaljenem postsovjetskem prostoru, temveč znotraj samih meja Evropske unije.

Stari in novi boji – Postkomunistična mora

Neposredno po revoluciji 1989 je ameriški politolog Ken Jowitt Srednjo in Vzhodno Evropo videl, razumljivo, kot izolirano in zanemarjeno območje, obkroženo s spomini, ki so bili še preveč surovi, in domačimi spori, ki so se zdeli neskončni. V tem smislu ima prav Sylvie Kaufmann, nekdanja odgovorna urednica Le Monde, ko nas je v članku »Europe’s Illiberal Democracies« za The New York Times nedavno spomnila na pojem »kolektivne nevroze« romunsko-francoskega politologa Pierra Hassnerja. Ta si ga je izposodil iz knjige Beda malih evropskih držav, ki jo je leta 1946 napisal madžarski mislec István Bibó – eksistencialna tesnoba Vzhodne in  Srednje Evrope vedno znova pripelje do politične histerije.

Kljub temu pred tridesetimi leti nihče na Zahodu ne bi pričakoval, da bodo države Srednje in Vzhodne Evrope postale legitimne kandidatke za ekskluzivni klub Evropske skupnosti. Leta krvavih spopadov v nekdanji Jugoslaviji so spremenila ta pričakovanja. Vojne za jugoslovansko nasledstvo in pokoli v devetdesetih so zahodne Evropejce prisilili k spoznanju, da prepustiti njihove vzhodne sosede, da se same spopadejo z izzivi postkomunizma, pomeni izpostaviti se nevarnosti poslabšanja šovinističnih in atavističnih teženj, ki so se razplamtele na Balkanu. Zavedanje prelomnega pomena integracije Srednje in Vzhodne Evrope v Evropsko unijo je Kena Jowitta spodbudilo, da je spremenil svoje prejšnje pesimistično stališče. Njegova spremenjena ocena v članku »Stalinist Revolutionary Breakthroughs in Eastern Europe« je vredna citiranja: »V luči nakopičene leninistične dediščine sem se spraševal, ali obstaja kakšen vzvod, kritična masa ali državljanski napor – politični, kulturni in ekonomski –, ki bi služil kot protiutež rastoči frustraciji, fragmentaciji in jezi, ki bo privedla do nasilja znotraj posameznih držav in celotne regije? Moj odgovor je bil, da, Zahodna Evropa! Če bi Zahodna Evropa »posvojila« Vzhodno Evropo, bi se negativnim izidom, ki sem jih prevideval, lahko izognili. In natanko to Kar se je v devetdesetih letih kazalo kot sanje, se je le nekaj let pozneje spremenilo v stvarnost: leta 2004 so se baltske države, Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška in Slovenija pridružile EU. Tri leta pozneje sta sledili še Romunija in Bolgarija. Ne smemo pozabiti, da so revolucije 1989 potekale v imenu »vrnitve k Evropi«, in do tega je dejansko prišlo.

Naj ne bo pomote: vloga Evropske unije pri gojenju državljanskih, demokratičnih in liberalnih vrednot v novih članicah je bila ključna. Dogodki na Madžarskem in v Romuniji leta 2012 – uveljavitev avtokratskega, kriptodiktatorskega sistema v prvem primeru, spodleteli parlamentarni puč, ki je hotel preprečiti konsolidacijo vladavine prava v drugem primeru – bi bili denimo veliko hujši, če EU ne bi posegla z izrecnimi odredbami in kritikami. Napadi na liberalne vrednote in institucije so se brez prestanka nadaljevali v letih 2017 in 2018, tako v Romuniji kot drugod. Evropska unija ima tudi tu veliko možnosti, da zavre bolj ali manj prikrite poskuse po izničenju dosežkov demokratizacije.

Kljub hvalevrednim naporom EU v posameznih primerih in njeni širši vlogi »požarnega zidu« pred popolno regresijo v avtoritarizem, pa ne moremo pričakovati, da bo zgolj njen vpliv nosil breme brzdanja vsakega zlohotnega trenda ali omilitve sleherne protidemokratične skomine. Za postkomunistične državljane, ki jim je pri srcu liberalna demokracija, ostaja veliko dela.

Prebuditi se iz nočnih mor

Revolucije 1989–91 so se začele z razburljivim občutkom ponovno pridobljene svobode in razširjenim prepričanjem, da je bil avtoritarizem dokončno poražen. Sociolog S. N. Eisenstadt jev članku »The Breakdown of Communist Regimes« te revolucije natančno opisal kot neutopične, neteleološke, neideološke in neeshatološke. Praviloma je šlo za nenasilne izbruhe državljanskega nezadovoljstva nad nadvlado laži in nebrzdanim cinizmom komunističnih birokracij. Val množičnih protestov je bil naklonjen disidentski filozofiji svobode, civilnosti in dostojanstva. Pričakovanja so bila visoka in le redki so zmogli predvideti prihod grdih oblik populizma, izključevalnosti in nestrpnosti, v katerih je Václav Havel prepoznal more, ki grozijo postkomunistični prihodnosti.

V zadnjih tridesetih letih so v Srednji in Vzhodni Evropi kolektivistične in egalitarne obljube komunizma ponovno vzniknile v obliki novih odrešenjskih fantazij, ki skušajo izvesti sintezo skrajno levičarskih in skrajno desničarskih radikalnih vizij. Frustracije in nelagodje so vse močnejše in demagogi so, kot vselej, pripravljeni, da jih izkoriščajo za lastne cinične smotre. Nekateri od teh demagogov so povezani s starim režimom. Ljudje, ki so delali kot vohuni ali propagandisti za komunistične diktature, so se na novo iznašli kot apostoli protizahodnih, protiliberalnih ideologij in pridigajo vrnitev k medvojnim fantazijam rasne čistosti. Vpliv znamenitega teksta Francisa Fukuyame je nedvomno bolj kot na njegovi novosti in izvirnosti temeljil na njegovi sposobnosti, da je povzel duha časa. Konec dvopolnega antagonizma ni bil mišljen le kot preprosta uskladitev med obema sistemoma, temveč kot brezpogojna kapitulacija boljševizma. Diskusija je zato potekala o iskrenosti preobrazbe družbenih elit, zelo malo ljudi pa se je vprašalo o demokratični iskrenosti samega prebivalstva Srednje in Vzhodne Evrope. Konec hladne vojne je istočasno razgradil še zadnje prepreke pred vseobsegajočo globalizacijo. Ekonomska globalizacija – tako so verjeli – bo sprožila transformacije na drugih področjih in v osnovi privedla do večje kulturne homogenizacije.

Kot danes vemo, so se stvari odvile drugače. Priča smo bili koncu zgodovinskega ciklusa, ki se je začel s prvo svetovno vojno, in znova se vračamo k naukom leta 1989. Dejstvo, da so te revolucije bremenila etnična rivalstva, odvratni politični škandali in endemična korupcija, vznik protidemokratičnih strank in gibanj ter izbruh avtoritarnih in kolektivističnih idej, ne zmanjšuje velikodušnosti začetnega sporočila in njegovega velikanskega zgodovinskega učinka. Ne pozabimo, da je bilo državni socializem najtežje preseči – in z najbolj dvomljivimi daljnosežnimi učinki – natanko v tistih državah, kjer revolucije ni bilo (bivša Jugoslavija) ali kjer je bila ugrabljena (Romunija). Ta dejstva moramo neprestano poudarjati proti diskurzom, ki postavljajo pod vprašaj uspeh revolucij 1989. Vzhod je nedvomno bližji Zahodu kot pred dvema desetletjema. NATO in EU sta krepki instituciji in njuna pravila imajo ogromen pomen v srednje in vzhodnoevropskem političnem kontekstu. V zgodovini ničesar ne gre jemati za samoumevno. Toda v tem trenutku se, ne glede na orbáne, kaczyńske in dragnee tega sveta, vznemirjajoča vrnitev etnocentričnega populizma utegne izkazati bolj za kratkotrajno vrnitev potlačenih čustev in fobij kot pa konec liberalnega angažmaja, ki so ga otvorile
revolucije 1989 …\