Poljski obrat v desno in omejitve "liberalnega konsenza"

“Kot kaže, je specifičnost Poljske v tem, da ji je v zadnjih osmih letih uspelo ustvariti izrazit primer kognitivne disonance”, je zapisal Jacek Rostowski, poljski finančni minister med letoma 2007 in 2013, 26. oktobra 2015, dan po popolni volilni zmagi desničarske stranke Pravo in pravičnost (PiS) po osmih letih opozicije. V zadnjih osmih letih je Poljska pod vladavino Državljanske platforme (PO) namreč uživala stabilno rast BDP, povprečno 3,2 % na leto, pri čemer se je realni dohodek srednjih treh petin prebivalstva povečal za 28 % na osebo. Zato Rostowski dejstvo, da je večina Poljakov volila za stranko, ki je dosledno trdila, da je država uničena, pripisuje hudemu neuspehu strategije komunikacije prejšnje vlade.

Outdoor diners observe a scene repeated throughout Poland in December 2015, as pro-government demonstrators gather on one side of the Old Town Market Square in the city of Bydgoszcz, and pro-democracy demonstrators on the other. Photo: Jaap Arriens. Source: Flickr

Diagnoze nekdanjega finančnega ministra delijo ne le člani premagane Državljanske platforme, temveč tudi mnogi poljski komentatorji in analitiki. “Ljudje so zgolj čutili potrebo, da malce protestirajo,” mi je v zasebnem pogovoru povedal eden vodilnih strokovnjakov za volilne raziskave. Pripisati volilni poraz liberalne stranke, ki ji je med mednarodno gospodarsko krizo uspelo obržati stabilno gospodarstvo, zgolj vladni nesposobnosti povezave s širšo javnostjo, ni le izjemno kratkovidno, če upoštevamo, kar se kaže kot nov trend med vzhodno-srednjeevropskimi članicami EU, namreč oddaljevanje od evropskega mainstreama pri vprašanjih primata vladavine prava nad nacionalnimi interesi ali nujnosti skupne imigracijske politike. Če zanikamo možnost, da so se Poljaki sicer zavedali relativne gospodarske uspešnosti svoje države, a so dejansko želeli vlado, ki bi bila bolj evroskeptična in kritična do ideje liberalne demokracije, potem izgubimo širši kontekst, v katerega so umeščene nedavne poljske volitve.

Katero soglasje?

Politologa James Dawson in Seán Hanley sta se v eseju “Izginjajoča iluzija “liberalnega konsenza”” (“The Fading Mirage of the ‘Liberal Consensus'”, Journal of Democracy 27, januar 2016) vsekakor ognila pasti ozkoglednosti in ponudila pregled pomanjkljivosti demokratične konsolidacije v celotnem vzhodno-srednjeevropskem prostoru. Dawson in Hanley trdita, da je govorjenje o demokratičnem nazadovanju zavajajoče, saj temelji na napačni predpostavki, da je bila demokracija v regiji na določeni točki vsaj do neke mere konsolidirana. Do tega naj ne bi nikoli prišlo, saj “liberalni konsenz”, na katerem mora temeljiti trajnostna demokracija, v vzhodno-srednjeevropskih družbah sploh nikoli ni bil dosežen. “Kljub prisotnosti mnogih samooklicanih liberalcev v mainstream politiki ni nikoli prišlo do poskusa uvedbe politično-kulturnega projekta v dovolj velikem obsegu, da bi lahko vključil liberalne norme in prakse v kontekste, kjer so dotlej manjkali. Namesto nazadovanja na nek omejen zgodnejši napredek, lahko vzhodno-srednjeevropsko demokratično konsolidacijo vidimo kot nekaj, ker je vselej bilo bolj ali manj iluzorno”, pišeta Dawson in Hanley.

Njuna diagnoza lahko dobro služi kot prepotrebno dramilo vsem tistim, ki tako kot bivši poljski finančni minister verjamejo, da je odstranitev formalno liberalne stranke na Poljskem v prvi vrsti rezultat njene nesposobnosti v komuniciranju s širšim volilnim telesom in neuspeha pri prepričljivi predstavitvi svojih gospodarskih dosežkov. Dejansko je reakcija Rostowskega na volilne rezultate odlična potrditev Dawsonove in Hanleyeve ocene stanja liberalizma v državi. “Status Poljske kot prvakinje liberalizma – oziroma branike proti iliberalizmu – mogoče dolguje več njeni strankarsko-volilni konfiguraciji kot kakršnemukoli globljemu kulturnemu sprejetju liberalnih norm. Kot mnoge protržne liberalne stranke v regiji tudi PO zasleduje ozko definiran tehnokratski program, ki je ekonomsko liberalen in hkrati socialno konzervativen”, so opisali. S tem, ko je Rostowski uporabil pojem “kognitivna disonanca”, da bi razložil, zakaj se gospodarski dosežki vlad Državljanske platforme niso prevedli v njeno ponovno izvolitev, je posredno potrdil vladno zvestobo “ozko definiranemu tehnokratskemu programu”.

Dawsonova in Hanleyeva teza o iluzoričnosti “liberalnega konsenza” nam omogoča, da kritiziramo površinski in tehnokratski liberalizem političnih elit v regiji, ne uspe pa prepričljivo zajeti globje družbene dinamike. Ta pomanjkljivost izhaja iz spornega pomena samega pojma “liberalni konsenz”.

Znani bolgarski politolog Ivan Krastev je v svojem odgovoru avtorjema izpostavil pomenljivo protislovje: “Ali liberalna demokracija pomeni sprejemanje določenih liberalnih omejitev demokratične večine ali pomeni družbo, ki jo dominira to, kar avtorja imenujeta ‘progresivni liberalizem’? Indijci vztrajajo, da je njihova različica sekularizma okvir za interakcijo med različnimi verskimi skupnostmi, ki ne predpostavlja obstoja večinoma nereligioznih ljudi (…). Ali lahko na podoben način razmišljamo o ustavnem liberalizmu [liberal constitutionalism] kot o okviru, ki ne nujno predpostavlja hegemonične vloge liberalnih akterjev?” (Ivan Krastev, “Liberalism’s Failure to Deliver,” Journal of Democracy 27, januar 2016). Z drugimi besedami, ali naj bo “liberalni konsenz” omejen na določena temeljna pravila igre, ki jih sprejemajo vsi politični akterji, ali mora vsebovati tudi določeno ideološko jedro? Izgleda, da Dawson in Hanley zagovarjata slednje, vendar ne uspeta razložiti, zakaj lahko zgolj liberalizem, ki razumemo kot zavzeto predanost političnih akterjev določenim progresivnim vrednotam, vodi do zares otipljive demokratične konsolidacije v postkomunističnih državah. Navsezadnje so bile mnoge demokracije v Zahodni Evropi in drugod zgrajene na minimalni verziji “liberalnega konsenza”, razumljenega predvsem kot sklopa pravil in zakonov, in le v manjši meri kot vrednot.

Četudi bi se strinjali z avtorjema, da je demokratična konsolidacija na dolgi rok nemogoča brez močnih političnih akterjev, predanih progresivnemu liberalizmu, še vedno ni jasno, katere točno so tiste vrednote, ki tvorijo “liberalni konsenz”, in ali ne te vrednote pridejo v medsebojno protislovje, ko postanejo orodja za politično mobilizacijo posameznih družbenih skupin. Dawson in Hanley površno navržeta splošno opazko o “obravnanju romske populacije in pravic LGBT oseb” kot “socialnih vprašanj, ki služita kot preizkušnja” liberalizma in jih politični sistemi postkomunistične Evrope zanemarjajo. Ko obravnavata primer Bolgarije, ki ga imata za model iluzoričnega “liberalnega konsenza” v širši regiji, kritizirata protestniško gibanje, ki je izbruhnilo junija 2013 po tem, ko je premier Plamen Oresharski imenoval mladega oligarha Deliana Peevskega za vodjo Državne agencije za nacionalno varnost, ker je to “zanemarilo in se pogosto prizadevalo delegitimirati interese zapostavljenih delov družbe”. Iz tega lahko sklepamo, da jima “liberalni konsenz” pomeni kombinacijo progresivnih gospodarskih politik, predanosti družbeni inkluzivnosti in pripoznanje različnih manjšin. Hkrati pa spregledata dejstvo, da zahteve po večji ekonomski enakosti v mnogih demokracijah, ne samo v vzhodno-srednji Evropi, ne gredo vedno z roko v roki z zagovarjanjem pravic etničnih in seksualnih skupin. Intersekcionalnost, tj. poudarek na prepletenosti različnih oblik diskriminacije in dominacije, je postulat, ki se je v demokratičnih družbenih gibanjih pojavil sorazmerno pozno in je daleč od tega, da bi bil uresničen v vzhodno-srednji Evropi in drugod. S tem, da jo naredimo za predpogoj liberalnega konsenza, spremenimo demokratično konsolidacijo v izmuzljivo nalogo, ki je nikoli ni mogoče privesti do konca.

Zapolniti “prazno jedro”

Dawsonova in Hanleyeva teza o potrebe po pristni promociji konsenza liberalnih vrednot sloni na premisi, izposojeni iz tez, ki sta jih predstavila politična ekonomista Dorothee Bohle and Béla Gerskovits v svoji knjigi Kapitalistična raznolikost na evropski periferiji. Bogle in Greskovits trdita, da imajo vzhodno-srednjeevropske demokracije v svojem izvoru “prazno jedro”, saj je bila prednost dana splošni gospodarski učinkovitosti pred množičnim državljanskim in političnim angažmajem. Pred časom je David Ost ponudil podobno razlago poljskega primera v svojem delu Poraz in solidarnost: bes in politika v postkomunistični Evropi (2005). Vendar je Ost šel še korak dlje s tezo, da je politično praznino, ki so jo nenamerno ustvarile bivše disidentske elite, ko so se povezale s protržnimi tehnokrati (enaka poanta, ki jo poudarjata Dawson in Hanley, ko pišeta o “incestuoznih razmerjih med političnimi in gospodarskimi elitami”) in skušale utišati ali zasmehovati legitimne družbene proteste, zapolnila mešanica nacionalizma in meglenih obljub o socialni pravičnosti, ki so prihajale z desnega dela političnega spektra, večinoma od stranke Pravo in pravičnost (PiS).

Paradoksno pa lahko oznaka “prazno jedro” najbolje služi za obdobje med 1989 in 2004, torej za čas, ko je bila z vstopom v NATO in EU določena minimalna verzija “liberalnega konsenza” kot glavnega političnega cilja vseh pomembnih političnih sil. Populizem je tedaj postal zelo široka kategorija, ki je služila za delegitimacijo vseh političnih zahtev, ki bi lahko škodovale ali ovirale ta konsenz in ogrozile možnost priključitve organizacijam, ki so bile dojete kot ključne za nacionalno varnost in gospodarsko blaginjo. Verjetno nekateri izmed tednajih akterjev niso bili liberalni v smislu, kakor ta pojem uporabljata Dawson in Hanley, drugi – na primer Adam Michnik or Bronisław Geremek – pa so to zagotovo bili. Za podporo minimalne oblike “liberalnega konsenza” se niso odločili, ker ne bi verjeli v progresivne vrednote, temveč iz želje, da bi zahodne demokracije vzhodno-srednjeevropske države imele za stabilne partnerje. Njihova računica je bila tedaj najbrž povsem upravičena, čeprav je vodila h kopičenju vse večje gmote družbene jeze, ki ni imela možnosti, da se sprosti. Neposredno po letu 1989 so Poljsko, Madžarsko in Češkoslovaško hvalili zaradi mirne spremembe oblasti. Te hvale so postale še pogostejše po izbruhu jugoslovanskih vojn in se še vedno pojavljajo pri strokovnjakih, ki dosežke držav vzhodno-srednje Evrope vrednotijo v primerjavi z manj premožnimi in politično manj stabilnimi državami nekdanje Sovjetske zveze.

Zato menim, da umanjkanje močnega angažmaja v prid progresivnega liberalizma s strani poljskih političnih elit ni rezultat nezadostnega državljanskega duha, temveč zavestne strateške politične odločitve, ki so jo delno diktirala pričakovanja konsolidiranih zahodnih demokracij. A takoj, ko so bili glavni cilji tega minimalnega “liberalnega konsenza” doseženi in je Poljska lahko užila polnopravno članstvo v NATU in EU, so potlačene politične zahteve našle svoj izraz na domači politični sceni in leta 2005 prinesle prvo volilno zmago stranke PiS. To je točno tisti trenutek, ki ga je Ivan Krastev pravilno poimenoval “Nenavadna smrt liberalnega konsenza” (Journal of Democracy 18, oktober 2007) v članku, ki sta ga Dawson in Hanley znatno citirala. Liberalni konsenz je torej v vzhodno-srednji Evropi dejansko umrl, a v času svojega življenja ni bil le zelo drugačen od vizij zagovornikov progresivnega liberalizma, temveč je bil tudi sprejet iz zelo drugačnih razlogov.

V nasprotju s tem, kar trdita Dawson in Hanley, so šele tedaj, ko je liberalni konsenz umanjkal, prazno jedro lahko zapolnile množična državljanska participacija in politične demonstracije. A težava je v tem, da zahteve in vrednote, ki so jih izražali državljani, udeleženi v njih, niso bile nujno v skladu s progresivnim liberalizmom. Največje družbeno gibanje, vsaj po številu udeležencev, ki ga je Poljska doživela vse od prve Solidarnosti v začetku osemdesetih let, je izbruhnilo leta 2012, in sicer proti podpisu sporazuma ACTA. Vlada Državljanske platforme, ki je le malo pred tem slavila ponovno volilno zmago in, kot kaže, ni pričakovala takšnega nasprotovanja, se je po nekaj nerodnih poskusih pogajanj s protestniki odločila, da od sporazuma odstopi. Za površen pogled je bilo gibanje proti ACTI uresničenje sanj zagovornikov progresivnega liberalnega konsenza: množice državljansko razpoloženih aktivistov so se organizirale, da bi zrušile dogovor o prosti trgovini in avtorskih pravicah, ki je bil podpisan za zaprtimi vrati in za katerega je veljalo, da služi večinoma interesom transatlantskih gospodarskih in političnih elit. Toda pogled od bliže razkrije, da se za masko Guya Fawkesa ni skrivala le državljanska participacija, temveč tudi teorije zarote in odkriti nacionalizem. Mladi protestniki, ki jih je intervjuvala skupina sociologov, niso bili nezaupljivi zgolj do uradnih političnih institucij (nizko zaupanje v politične stranke je skorajda univerzalen fenomen tudi v konsolidiranih demokracijah), ampak tudi nad mediji in umetniki, katere so obtoževali, da ščitijo svoje omejene interese. In kljub splošnemu odporu protestnikov pred tem, da bi podali kakršnokoli politično izjavo, so bile na protestih navzoče radikalne desničarske skupine, kot na primer Nacionalni radikalni tabor (ONR) in Nacionalno gibanje (RN).

Vdor generacijskega faktorja

V luči povedanega moramo zavrniti izrabljene razlage, ki nedavno volilno zmago stranke PiS povezujejo z nedemokratično zapuščino komunističnega režima, in v resen pretres vzeti dejstvo, da je več kot 60 % volilcev v starostni skupini 19-29 let volilo desne in skrajno desne stranke. Najstarejši izmed njih so bili rojeni leta 1986 in so torej odraščali po padcu železne zavese. Njihovi starši ter starejši bratje in sestre imajo izkušnjo življenja v nedemokratičnem režimu, ki je sami nimajo. Imajo pa pereč občutek, da so politično nereprezentirani in gospodarsko marginalizirani. Leta 2007, ko je Državljanska platforma slavila svojo prvo veliko zmago nad Pravom in pravičnostjo, se je viralna volilna kampanja vrtela okoli slogana “Vzemi osebno izkaznico svoji babici”. Izgleda, da so bili leta 2015 pri volilnih izbirah vnuki bliže svojim starim staršem kot generaciji starejših bratov in sester.

Volilne raziskave navadno spregledajo najmlajše volilce. Pogosto je slišati mnenje, da so njihove preference nestabilne in se spremenijo takoj, ko vstopijo na trg dela, si ustvarijo družino in vzamejo kredit. Vendar PiS ne bi mogla zmagati brez nenavadnega medgeneracijskega zavezništva med starostnimi skupinami, ki so odraščale pred in po letu 1989. Če so ti mladi volilci zares nezaupljivi do avtoritet, hkrati pa jih privlačijo nacionalistične ideje, se moramo vprašati, ali bi resna zaveza političnih elit progresivnemu liberalizmu sploh lahko imela kakšen bistven odmev med njimi.

Še bolj pomembno: morda pa je premik mladih Poljakov k radikalnejšim politikam širši, mednarodni trend. Kot je pred kratkim opazil Joseph Stiglitz: “Nekaj zanimivega se je pojavilo v volilnih vzorcih na obeh straneh Atlantika: mladi volijo na načine, ki so izrazito drugačni od starejših. Pojavila se je velika zareza, ki ne temelji toliko na prihodku, izobrazbi ali spolu, kolikor na generacijski pripadnosti volivcev. Za to obstaja veliko razlogov. Življenja tako mladih kot starih, kakor jih živijo danes, so različna. Njihova preteklost je drugačna in enako velja za njihova pričakovanja” (“The New Generation Gap”, Project Syndicate, marec 2016). Temu je še dodal, da na pričakovanja vpliva troje realnosti: družbena nepravičnost brez primere, masivne neenakosti in izguba zaupanja v elite. Če pogledamo iz tega zornega kota, politične odločitve mladih Poljakov niso proizvod specifičnega vzhodno-srednjeevropskih neuspeha, da bi vzpostavili trajen liberalen konsenz, temveč opozorilo za vse demokracije širom po svetu.