Pojasniti vzhodno Evropo: nelagodje posnemanja

Mary Shelley v svoji grozljivki Frankenstein iz leta 1818 opisuje izumitelja, ki ga žene prometejska ambicija, da bi ustvaril humanoidno kreaturo, sestavljeno iz človeških delov, pobranih iz »secirnice in klavnice« ter celo iz »vlažnih neposvečenih grobov«. Vendar eksperimentator Victor Frankenstein kmalu obžaluje svoj častihlepni podvig, da bi ustvaril kopijo lastne vrste. Pošast, zagrenjena in zavistna zaradi sreče svojega stvarnika, začuti, da ji bosta usojeni osamljenost in zavrnitev. Zato se nasilno znese nad prijatelji in družino svojega izumitelja ter uniči njihov svet, tako da za seboj pusti zgolj obžalovanje in zlomljeno srce kot edini zapuščini zgrešenega eksperimenta človeške samorazmnožitve.

Ameriška sociologinja Kim Scheppele brez prevelikega pretiravanja opisuje današnjo Madžarsko, ki ji predsednikuje nek drugi Viktor, kot Frankenstate, Frankensteinovo državo: iliberalnega mutanta,  sestavljenega iz premeteno zbrkljanih elementov zahodnih liberalnih demokracij. Scheppeleva pokaže, da je premierju Viktorju Orbánu uspelo uničiti liberalno demokracijo tako, da je implementiral prebrisano politiko brkljaškega posnemanja. Uspelo mu je ustvariti režim, ki predstavlja veselo poroko med Schmittovim razumevanjem politike kot serije melodramatičnih soočenj med prijatelj in sovražnikom ter institucionalno fasado liberalne demokracije. Ko EU kritizira Orbánovo vlado zaradi iliberalnosti njenih reform, je ta vedno pripravljena poudariti, da so vsako pravno spremembo, pravilo oziroma institucijo vestno prepisali iz pravnih sistemov ene izmed držav članic. Zato niti ni presenetljivo, da mnogi zahodni liberalci na politične režime Madžarske in Poljske gledajo s takšno »grozo in gnusom«, kakršno je prevevalo Victorja Frankensteina, ko je gledal svojo kreaturo.

Da bi razumeli izvore današnje iliberalne revolucije v srednji in vzhodni Evropi, ne smemo gledati na ideologijo niti na gospodarstvo, temveč na nakopičeni gnev, ki ga je proizvedla osrednja vloga mimesis v reformnih procesih, ki so se začeli na Vzhodu po letu 1989. Iliberalnega obrata v regiji ne moremo razumeti brez političnih pričakovanj po »normalnosti«, ki so jo ustvarile revolucije leta 1989, in politik posnemanja, ki jo je to pričakovanje legitimiralo. Evropa po padcu Berlinskega zidu ni bila več razdeljena na komuniste in demokrate. Po novem se je razdelila na imitatorje in imitirane. Razmerje med Vzhodom in Zahodom se je iz hladnovojnega pat položaja med sovražnima sistemoma spremenilo v moralno hierarhijo znotraj enega samega liberalnega zahodnega sistema. V njem so oponaševalci gledali na svoje vzore od spodaj navzgor, vzori pa na svoje oponaševalce od zgoraj navzdol. Zato danes ne more biti tako nerazumljivo, da je »posnemanje Zahoda«, ki so ga pred tremi desetletji prostovoljno izbrali vzhodnoevropejci, nazadnje privedlo do reakcije.

Zapuščinski spor

Politično filozofijo postkomunistične srednje in vzhodne Evrope v prvih dveh desetletjih po letu 1989 bi lahko povzeli v eno samo vodilo: posnemati Zahod! Ta proces je dobil več imen – demokratizacija, liberalizacija, širjenje, približevanje, integracija, evropeizacija – a cilj, ki so ga zasledovali postkomunistični reformatorji, je bil enostaven: prizadevali so si, da bi njihove države postale »normalne«, kar je pomenilo, da postanejo enake Zahodu. To je vključevalo uvoz liberalno-demokratičnih institucij, uporabo zahodnih političnih in gospodarskih receptov ter javno zagovarjanje zahodnih vrednot. Posnemanje so smatrali za najkrajšo pot do svobode in blaginje.

Vendar se je na koncu izkazalo, da imajo gospodarske in politične reforme, ki so sprejete s posnemanjem tujih modelov, hujše moralne in psihološke posledice, kot so mnogi sprva pričakovali. Življenje posnemovalca namreč neizbežno ustvari občutke nezadostnosti, manjvrednosti, odvisnosti, izgube identitete in nehotene neiskrenosti. Skratka, neuspešno prizadevanje, da bi ustvarili povsem ustrezen posnetek idealiziranega vzora vključuje neprestano mučenje s samokritiko, če že ne s samoprezirom.

Imitacija ni tako neprijetna le zaradi implicitne predpostavke, da je posnemanje moralno in človeško manjvredno od samega vzora. Poleg tega posledično predpostavlja, da posnemovalski narodi srednje in vzhodne Evrope sprejmejo pravico Zahoda, da njihov uspeh ali neuspeh ocenjuje glede na to, kako uspešno dosegajo zahodne standarde. V tem smislu je posnemanje polagoma občuteno kot izguba suverenosti.

Skratka, vzpon avtoritarnega šovinizma in ksenofobije v srednji in vzhodni Evropi ne izvira iz politične teorije, temveč iz politične psihologije. Odseva globoko zakoreninjen odpor do »imperativa posnemanja«, ki se je uveljavil po letu 1989, z vsemi njegovimi sramotnimi in poniževalnimi implikacijami.

Izvori trenutnega iliberalizma v regiji so torej čustveni in predideološki, zakoreninjeni v ponižanjih, ki vselej spremljajo projekt, ki terja priznanje, da je druga kultura superiornejša od naše. Iliberalizem, v svojem strogo teoretičnem pomenu, je torej v veliki meri zgolj krinka. Omogoča patino intelektualne spoštljivosti široko razširjeni želji po tem, da bi se otresli kolonialne odvisnosti, ki je implicirana v samem projektu pozahodnjenja.

Kontrarevolucija proti liberalizmu

Ko Poljak Jarosław Kaczyński »liberalizem« obtoži, da je »proti samemu pojmu naroda«, in ko Orbánova vojščakinja Mária Schmidt izjavi: »Madžari smo in hočemo ohraniti svojo kulturo,« njun pregreti nativizem pooseblja odpor do tega, da bi jima tujci sodili po tujih standardih. V bistvu hočeta povedati: »Ne želimo vas posnemati in zato nima nobenega smisla, da nas obravnavate kot ponesrečen oziroma nizko kakovostni posnetek vas samih.« Samooklicana »ideologija« iliberalizma torej izhaja iz čustvene potrebe njenih zagovornikov, da bi obnovili narodno samospoštovanje z zanikanjem, da zahodni liberalizem ponuja model, ki se mu morajo vse družbe prilagoditi. Odpor do obveznega posnemanja je prvotnega, intelektualna kritika do posnemanega modela pa šele drugotnega in kolateralnega značaja.

Vsekakor pa to zavračanje liberalnih idej in institucij, ki jo usmerja ponižanje, ni nastalo v vakuumu. Mnogimi pomembni premiki v globalnih političnih zadevah so pripravili ugodna tla za iliberalno kontrarevulicijo. Vzpon avtoritarne Kitajske kot gospodarske velesile je postavil pod vprašaj povezavo med liberalno demokracijo in gmotno blaginjo, ki je nekoč veljala za neločljivo. Liberalizem, ki so ga leta 1989 povezovali s privlačnimi ideali osebne svobode, pravne pravičnosti in vladne transparentnosti, se je do leta 2010 umazal s povezovanjem z dvema desetletjema realno obstoječih in neizogibno pokvarjenih postkomunističnih vlad. Katastrofalne posledice vojne v Iraku, ki se je začela leta 2003, so diskreditirale idejo promocije demokracije. Ekonomska kriza leta 2008 je povzročila globoko nezaupanje do gospodarskih elit in do »casino kapitalizma«, ki je skoraj uničili svetovni finančni red. Srednji in vzhodni Evropejci se proti liberalizmu niso obrnili toliko zato, ker je propadal doma, temveč ker je po njihovem propadal na Zahodu. Kot da jim rekli, naj posnemajo globalno dominantni Zahod, hkrati pa je Zahod začel izgubljati svojo nadvlado. Takšne okoliščine niso ravno pripomogle k politiki posnemanja.

Kontrarevolucije, ki so izbruhnile na Madžarskem leta 2010 in na Poljskem 2015, so predstavljale povsem predvidljivo vrnitev potlačenega. Poskusi srednjih in vzhodnih Evropejcev, da bi posnemali Nemčijo in njen model soočenja z nedavno zgodovino po letu 1945, so trčili ob nepremagljive prepreke. Nemška demokracija temelji na predpostavki, da nacionalizem vodi neločjivo do nacizma. Nadnacionalna EU je nastala kot del geopolitične strategije, ki je potencialno nevarnost ponovne uveljavitve nemške suverenosti preprečevala z njeno gospodarsko integracijo v preostalo Evropo in pa tako, da so Zvezni republiki dali »postnacionalno« identiteto. Zato je posledično etnični nacionalizem v Nemčiji postal skoraj kriminaliziran. Srednji in vzhodni Evropejci pa, nasprotno, niso mogli deliti tako negativnega pogleda na nacionalizem: prvič zato, ker so njihove države otroci dobe nacionalizma, ki je spremljal razpad večnarodnih imperijev; in drugič zato, ker je nacionalizem igral ključno vlogo v pretežno nenasilnih antikomunističnih revolucijah, ki so se začele leta 1989.

V vzhodni in srednji Evropi sta nacionalizem in liberalizem, v nasprotju z Nemčijo, dojeta prej kot vzajemni kot pa nasprotujoči si ideji. Poljakom se zdi absurdno, da bi prenehali častiti svoje nacionalistične voditelje, ki so izgubili življenja v obrambi Poljske proti Hitlerju in Stalinu. Regija je bila tudi prisiljena trpeti desetletja komunistične propagande, ki je refleksno in shematično obsojala nacionalizem. To je najverjetneje še eden izmed razlogov, zakaj je srednja in vzhodna Evropa skeptična do nemške obsesivne želje, da bi državljanstvo ločila od podedovanega članstva v narodni skupnosti. V devetdesetih letih so jugoslovanske vojne sicer privedle do tega, da je Evropa kot celota (vključno s postkomunističnim delom) v nacionalizmu videla oziroma se vsaj pretvarjala, da v njem vidi vir vsega zla. Na dolgi rok pa enačenje liberalizma z antinacionalizmom ni zgolj povzročilo, da so ljudje v postkomunističnih državah postali manj pripravljeni podpirati liberalne stranke. Povzročilo je tudi to, da so liberalizem skupaj s t. i. ustavnim patriotizmom začeli smatrati kot novo »nemško ideologijo«, ustvarjeno, da bi Evropi vladali v korist Berlina.

Dvojni pomen normalnosti

Revolucije leta 1989 so izgledale vznemirljivo, a če jih pogledamo z današnjega zornega kota, opazimo, da so to bile brezbarvne revolucije. »Niti ena nova ideja ni prišla iz vzhodne Evrope leta 1989,« je zapisal veliki zgodovinar francoske ravolucije François Furet. Z njim se je strinjal tudi glavni nemški filozof Jürgen Habermas. Ni bil preveč ogorčen nad »pomanjkanjem idej, ki so bodisi inovativne bodisi usmerjene v prihodnost,« saj so bile zanj to »revolucije popravljanja« oziroma dohitevanja. Njihov cilj je bil, da se družbe vzhodne Evrope vrnejo h glavnemu toku zahodne modernosti, tako da vzhodnim Evropejcem omogočijo pridobiti vse tisto, kar so zahodni Evropejci že dlje časa imeli.

Vzhodni in srednji Evropejci leta 1989 niso sanjali o popolnem svetu, ki ni nikoli obstajal. Hrepeneli so po »normalnem življenju« v »normalni državi«. »Moja obsesija je bila, da moramo imeti revolucijo, ki ni podobna francoski ali ruski, temveč prej ameriški, v smislu, da je revolucija za nekaj, ne proti nečemu. Revolucija za ustavo, ne za raj. Antiutopična revolucija, saj utopije vodijo do giljotine in gulaga,« je kasneje priznal Poljak Adam Michnik. Njegovo geslo je zato bilo »Svoboda, bratstvo, normalnost«. Ob tem je treba poudariti, da ko so Poljaki njegove generacije govorili o »normalnosti«, s tem niso mislili na neko starejše predkomunistično obdobje poljske zgodovine, v katerega bi se lahko vrnila njihova država, ko bo obdobje sovjetske zasedbe dano v oklepaj. Z »normalnostjo« so mislili na Zahod.

Predsednik Češkoslovaške Václav Havel je opisal napor svoje države, da bi se izvila izpod komunistične vladavine, kot »enostavno poskus odvreči lastno abnormalnost, torej normalizacijo.« Po desetletjih življenja z očmi, uprtimi v domnevno sijočo prihodnost, je bil zdaj čas zaživeti v sedanjosti in uživati radosti vsakdana.

Ta povzdig zahodne »normalnosti« kot glavnega cilja politične revolucije je imel dva stranska učinka. Postavil je vprašanje, kako uskladiti »normalnost« v smislu »tega, kar je razširjeno v določeni državi« z »normalnostjo« v smislu »nečesa, kar Zahod nekako je in kar Vzhod ni.« Poleg tega je izselitev naredil za naravno izbiro srednje in vzhodnoevropskih revolucionarjev.

Eden ključnih problemov komunizma je bil, da je imel za ideal družbo, ki ni nikoli obstajala in za katero nihče ni bil prepričan, da kadarkoli bo. Eden osrednjih problemov revolucij pozahodnjenja pa je bil, da se je vzor, ki so ga želeli posnemati, neprestano spreminjal pred njihovimi očmi. Čeprav je bila socialistična utopjia večno nedosegljiva, je vseeno imela pomirjujočo nespremenljivo naravo. Nasprotno pa zahodna liberalna demokracija vseskozi spreminja svojo obliko. In ker zahodna normalnost ni definirana kot ideal, temveč kot obstoječa realnost, vsakršna sprememba v zahodnih družbah prinese tudi novo podobo tega, kar je normalno. Tako kot tehnološke družbe vztrajajo, da je moraš kupiti njihov zadnji model in hkrati otežujejo sklicevanje na prejšnje modele, tako je tudi Zahod vztrajal, da je zgolj zadnji evropski postnacionlni politični model tisti, ki ga je vredno kupiti.

Skrb vzbujajoča posledica spremenljive in izmikajoče se »normalnosti« najboljše prikažemo z načinom, kako so se srednji in vzhodni Evropejci odzvali na spremenljive kulturne norme v zahodnih družbah v zadnjih dveh desetletjih. V očeh konzervativne Poljske v času hladne vojne so bile zahodne države normalne, ker so v nasprotju s komunističnimi sistemi spoštovale tradicijo in verjele v Boga. Kar naenkrat pa so Poljaki ugotovili, da zahodna »normalnost« danes pomeni sekularnost, multikulturnost in istospolne poroke. Smemo torej biti presenečeni, da so se Poljaki in njihovi sosedje počutili ogoljufane, ko so ugotovili, da so družbe, ki so jih želeli posnemati, izginile v hitrem toku modernizacije?

Če so torej po letu 1989 »normalnost« razumeli večinoma v političnem smislu (svobodne volitve, delitev oblasti, zasebna lastnina in pravica do potovanja), se normalnost v zadnjem desetletju vse bolj razumeva v kulturnem smislu. S tem postajajo vzhodni in srednji Evropejci jezni in nezaupljivi do norm, ki prihajajo z Zahoda. Ironično, kot bomo videli, Vzhodni Evropejci začenjajo v sebi videti zadnje branike pristnih evropskih vrednot.

Da bi uskladili idejo »normalnosti« (v smislu tistega, kar je splošno razširjeno doma) z obveznimi normami v državah, ki jih želijo posnemati, so vzhodni Evropejci začeli zavedno in nezavedno »normalizirati« države, po katerih so se zgledovali, in začeli trditi, da je vse, kar je splošno razširjeno na Vzhodu, prevladujoče tudi na Zahodu, kljub temu, da se zahodnjaki hinavsko pretvarjajo, da so njihove družbe drugačne. Vzhodni Evropejci večkrat razbremenijo svojo normativno disonanco med plačevanjem podkupnin, da bi preživeli na Vzhodu, in borbo proti korupciji, da bi bili priznani na Zahodu, s sklepom, da je Zahod prav tako pokvarjen kot Vzhod, le da zahodnjaki enostavno živijo v zanikanju in prikrivanju resnice.

Liberalna revolucija normalnosti ni bila mišljena kot skok v času iz temne preteklosti v svetlo prihodnost. Bila je mišljena kot gibanje skozi fizični prostor, kot da bi se celotna vzhodna Evropa premaknila v Hišo Zahoda, ki so jo pred tem videli zgolj na fotografijah in filmih. Med združitvijo Nemčije po padcu Zidu in idejo združene Evrope so potegnili eksplicitne analogije. Tako so v zgodnjih devetdesetih mnogi vzhodni Evropejci goreli od zavisti nad izjemno srečnimi Vzhodnimi Nemci, ki so čez noč kolektivno migrirali na Zahod in se čudežno zbudili z zahodnonemškimi potnimi listi v rokah in (tako so nekateri mislili) z denarnicami, polnimi nemških mark. Če je bila revolucija leta 1989 dejansko migracija celotne regije na zahod, je bilo pri tem glavno vprašanje, katere vzhodnoevropske države bodo prve prispele do skupne destinacije.

Izhod, posnemanje in nezvestoba

Trinajstega decembra 1981 je general Wojciech Jaruzelski na Poljskem razglasil izredno stanje in zaprl ter interniral desettisoče udeležencev antikomunističnega gibanja Solidarnost. Leto kasneje je poljska vlada predlagala izpust tistih, ki bi bili pripravljeni podpisati prisego zvestobe ali emigrirati. Adam Michnik je kot odgovor naa ponudbo napisal dve odprti pismi iz zapora: prva je bila naslovljena »Zakaj ne podpišeš?« in druga »Zakaj ne emigriraš?«. Njegovi argumenti proti podpisu so bili jasni. Aktivisti Solidarnosti ne smejo priseči zvestobe vladi, ker je ta prelomila zvestobo Poljski. Ne le, da ne smejo podpisati zato, ker bi podpis, s katerim bi rešili svojo kožo, pomenil ponižanje in izgubo dostojanstva, temveč tudi zato, ker bi se s podpisom postavili v družbo tistih, ki so izdali svoje prijatelje in ideale.

Odgovor na vprašanje, zakaj bi se morali zaprti disidenti odreči emigraciji, pa je bil za Michnika večplasten. Marca 1968 je bil Michnik kot poljski Jud in eden od vodij poljskih študentskih protestov pretresen nad tem, da so mnogi izmed njegovih najboljših prijateljev zapustili državo. Poleg tega je opazoval, kako je komunistični režim poskušal navadne ljudi prepričati, da so tisti, ki so odšli, to storili zato, ker jim ni prav nič mar za Poljsko. Samo Judje emigrirajo – tako je skušala vlada obrniti Poljaka proti Poljaku.

Leta 1982 Michnik ni bil več jezen na prijatelje, ki so pred 14 leti zapustili državo. Prav tako je pripoznal pomemben prispevek izseljenske skupnosti k rojstvu Solidarnosti. A čeprav je priznal, da emigracija ostaja legitimen izraz osebne svobode, je aktiviste Solidarnosti odločno pozival, da naj ne odidejo v izgnanstvo, saj je »vsaka odločitev za emigracijo darilo Jaruzelskemu.« Disidenti, ki so odšli na svobodo izven poljskih meja, bodo izdali tiste, ki so ostali v državi, še posebej one, ki delajo in molijo za boljšo Poljsko. Odhod bo poleg tega oslabil demokratično gibanje in komunistom pomagal tako, da bo družbo pomiril, hkrati pa cilje opozicije asociral s sebičnostjo in nezvestobo do naroda. Solidarnost s trpečimi sodržavljani in upor proti komunističnim voditeljem bodo po Michnikovem mnenju najbolje izkazali tako, da zavrnejo strupeno darilo osebne svobode na Zahodu, saj je bila možnost emigracije in torej uživanja v svobodi večini Poljakov zelo težko dostopna.

Michnik je trdil, da bodo zaprti aktivisti z odločitvijo proti emigraciji dali smisel odločitvi tistih, ki so emigrirali že pred tem in so poljski upor podpirali iz tujine. Svoboda pomeni, da imajo ljudje pravico storiti, kar želijo. Vendar bodo v okoliščinah leta 1982 »zaprti aktivisti Solidarnosti, ki se bodo odločili za izgnanstvo, storili dejanje, ki je hkrati kapitulacija in dezerterstvo«. Michink je priznal, da se ta izjava sliši surovo ter nestrpno in da se bo mnogim zdela v nasprotju z njegovim prepričanjem, da je »odločitev za emigracijo osebna odločitev«. A leta 1982 je bila za aktiviste Solidarnosti odločitev za emigracijio ultimativni test zvestobe. Le z odločitvijo, da ostanejo v zaporu in ne sprejmejo privlačne ponudbe osebne svobode na Zahodu, bodo lahko pridobili zaupanje svojih sodržavljanov, od katere je odvisna prihodnost svobodne poljske družbe.

Če je bila leta 1982 emigracija dejanje izdaje, je bilo leta 1992 že drugače. Po letu 1989 je želja po tem, kar je Havel imenoval »normalno politično življenje«, vodila do množičnega izseljevanja. Če je v Vzhodni Nemčiji »izhodu« sledil »glas« (če uporabim slovite besede Alberta O. Hirschmana), je bilo v preostali srednji in vzhodni Evropi ravno obratno: najprej je bil glas, šele nato izhod. Sprva je vzhičenje nad koncem komunizma napajalo pričakovanja po takojšnjem in radikalnem izboljšanju. Srednji in vzhodni Evropejci naj bi se iz komunistične nočne more prebudili v svobodnejše, bolj cvetoče, uspešnejše in predvsem zahodnejše družbe. Ko pa ni prišlo do nobene čarovnije in se takojšnje pozahodnjenje ni zgodilo, so mnogi vzeli svoje družine in sami odšli na Zahod. Po nepričakovanem uspehu revolucije, ki je želela preslikati zahodno normalnost, Michnikova surova trditev iz leta 1982, češ da je emigracija na Zahod kapitulacija in dezertacija, ni imela več smisla. Osebna odločitev, da jo pobrišeš v zahodno Evropo, več nosila stigme nezvestobe do narodov, ki bi radi postali podobni Zahodu. Revolucija, ki si je postavila za cilj posnemanje Zahoda, ni mogla več nuditi tehtnih razlogov proti emigraciji na zahod.

Revolucije silijo ljudi v prečkanje meja – moralnih, če že ne ozemeljskih. Ko je izbruhnila francoska revolucija, so mnogi njeni sovražniki pobegnili. Ko so boljševiki vzpostavili diktaturo v Rusiji, je na milijone belih Rusov odšlo iz države in mnoga leta so v tujini s spakiranimi kovčki čakali na propad boljševikov. V teh primerih so državo zapustili premagani sovražniki revolucije. Leto 1989 je zato zgodovinska anomalija, saj so po žametni revoluciji odšli zmagovalci, ne poraženci. Prav tisti, ki so najbolj nestrpno pričakovali spremembe svojih držav, so bili tudi prvi, ki so bili pripravljeni skočiti v življenje, kakršno so uživali svobodni državljani. Bili so prvi, ki so odšli študirat v tujino, delat in živet na Zahod, s sabo pa vzeli tudi svoja prozahodna nagnjena.

Težko si je predstavljati Leva Trockega, kako se po zmagi boljševikov odloči iti študirat v Oxford. A ravno to je storil Viktor Orbán in mnogi drugi. In imeli so tudi dobre razloge za to. V nasprotju s francoskimi in ruskimi revolucionarji, ki so verjeli, da gradijo novo civilizacijo, sovražno do starega reda prestola in oltarja, in da sta Pariz in Moskva mesti, kjer se ustvarja ta nova prihodnost, so imeli revolucionarji leta 1989 tehten razlog za pot na Zahod, saj si so lahko tam od blizu ogledali, kako normalna družba, ki so jo sami želeli zgraditi doma, dejansko deluje. Vsak revolucionar želi živeti v prihodnosti in če je bila Nemčija prihodnost Poljske, potem so najbolj iskreni izmed njih morali spakirati in oditi v Nemčijo.

Sanje po kolektivni vrnitvi k Evropi so takšno izbiro naredile tako logično kot tudi legitimno. Zakaj naj bi mlad Poljak ali Madžar čakal, da bo njegova država nekoč postala podobna Nemčiji, če pa lahko začne že jutri delati in ustvariti družino v Frankfurtu ali Hamburgu? Nenazadnje je lažje menjati državo kot pa spremeniti državo. Ko so se meje leta 1989 odprle, je imel izhod prednost pred glasom: politične reforme potrebujejo osredotočeno sodelovanje mnogih organiziranih družbenih interesov, emigracija pa potrebuje le tebe in tvoje interese. Nezaupanje v nacionalistično lojalnost in obeti politično združene Evrope so iz emigracije naredili tudi politično odločitev mnogih liberalnih vzhodnih Evropejcev. To,  skupaj z izginotjem antikominističnih disidentov, je razlog, zakaj je Michnikovo besnenje proti emigraciji po letu 1989 izgubilo svojo moralno in čustveno noto. In to nas pripelje do begunske krize, ki je pretresla Evropo leta 2015 in 2016.

Demografija je usoda

Prevladujoča zgodba iliberalnih kontrarevolucij srednje in vzhodne Evrope je strnjena v spreobrnjenem pomenu ideje »odprte družbe«. Leta 1989 je odprta družba pomenila obljubo svobode, še zlasti svobodo storiti to, kar je bilo pred tem prepovedano – torej potovati na Zahod. Danes pa odprtost do sveta za velike dele srednjega in vzdhodnoevropskega volilnega telesa ne predstavlja svobode, temveč nevarnost: invazijo migrantov, razseljenost in izgubo nacionalne suverenosti.

Begunska kriza leta 2015 je upor regije proti individualizmu in univerzalizmu pripeljala do viška. Srednji in vzhodni Evropejci so med begunsko krizo ugotovili, da je v našem povezanem, a neenakem svetu, migracija najbolj revolucionarna od vseh revolucij. Upor množic dvajsetega stoletja je zadeva preteklosti. Danes se soočamo z uporom migrantov enaidvajsetega stoletja. Ne vodijo ga več organizirane revolucionarne stranke, temveč ga anarhično izvajajo milijoni nepovezanih posameznikov in družin. Ta upor nima nobenih težav s kolektivnim delovanjem, ne navdihuje se z ideološko obarvanimi slikami sijoče imaginarne prihodnosti, temveč z bleščečimi fotografijami življenja na drugi strani meje.

Globalizacija je svet spremenila v vas, vendar ta vas živi pod posebno diktaturo – diktaturo globalne primerjave. Ljudje danes svojih življenj ne primerjajo zgolj z življenji sosedov, temveč se primerjajo tudi z najbolj uspešnimi prebivalci na planetu. Če torej iščeš ekonomsko varno življenje za svoje otroke, je najboljše, da se ti rodijo na Danskem, Švedskem ali v Nemčiji; Češka in Poljska pa sta najverjetneje šele drugotna izbira.

Kombinacija starajočega se prebivalstva, nizke rodnosti in neprestanega izseljevanja so osnovni vir demografske panike v srednji in vzhodni Evropi, čeprav je ta politično izražena v nesmiselni trditvi, da migranti iz Afrike in Bližnjega Vzhoda predstavljajo eksistencialno grožnjo narodom v regiji. Zaskrbljenost pred imigracijo podpihuje strah, da bodo tujci, nezmožni asimilacije, prišli v državo, zrahljali nacionalno identiteto in oslabili nacionalno povezanost. A ta strah odseva predvsem neizrečeno zaskrbljenost pred demografskim kolapsom. Med letoma 1989 in 2017 je Latvija izgubila 27 % svojega prebivalstva, Litva 22,5 %, Bolgarija skoraj 21 %. Dva milijona Vzhodnih Nemcev oziroma 14 % prebivalcev države pred letom 1989 se je preselilo v Zahodno Nemčijo v iskanju dela in boljšega življenja. Število srednjih in vzhodnih Evropejcev, ki so zapustili domačo regijo (in se večinoma namenili v zahodno Evropo) kot posledica gospodarske krize leta 2008, je višje od števila beguncev, ki je v zahodno Evropo prišlo iz neevropskih dežel, četudi vštejemo begunce iz Sirije. Okoli 3,4 milijona Romunov je zapustilo državo po letu 2007. Takšne številke ponavadi povezujemo z vojno ali kakšno drugo katastrofo. Tri četrtine teh Romunov je bilo mlajših od 35 let, ko so odšli. Nevarnost, ki preti srednji in vzhodni Evropi, je podobna grožnji depopulacije v Vzhodni Nemčiji, preden so komunisti postavili Berlinski zid. To je nevarnost, da bodo delovno sposobni državljani odšli iz Vzhoda v iskanju boljšega življenja na Zahodu.

Paniko pred neobstoječo invazijo imigrantov moramo razumeti kot izkrivljen odmev bolj realističnega osnovnega strahu, da bodo široke skupine domačega prebivalstva, vključno z najbolj energičnimi in sposobnimi mladimi ljudmi, zapustile državo in se trajno ustalili v tujini. Razsežnost imigracije iz srednje in vzhodne Evrope po letu 1989 nam pojasni, zakaj je v regiji prišlo do tako globoko sovražne reakcije na begunsko krizo, čeprav se skorajda nihče od teh migrantov ni preselil na ta območja (te države so zgolj prečkali).

Strah pred različnostjo je v jedru vzpona evropskega iliberalizma, vendar ima na Vzhodu drugačen pomen kot na Zahodu. V zahodni Evropi se je iliberalizem rodil iz strahu, da liberalne družbe ne zmorejo obvladati različnosti. Na Vzhodu pa gre za vprašanje, kako onemogočiti, da se raznolikost sploh razvije. Če je bila pred stoletjem vzhodna Evropa najbolj etnično raznoliki del celine, je danes neverjetno homogena. Zgolj 1,6 % trenutnih poljskih državljanov se je rodilo izven Poljske, muslimanov pa je manj kot 0,1 %.

Kako razložiti protimigrantsko histerijo?

Travma množičnega zapuščanja regije razloži, kar bi bilo sicer težko razumeti – močan občutek izgube v državah, ki so imele koristi od političnih in gospodarskih sprememb po letu 1989. Po vsej Evropi so ravno območja, ki so utrpela največje izgube prebivalstva, najbolj pripravljena voliti skrajno desne stranke. Iz tega izhaja, da je tudi iliberalni obrat v srednji Evropi globoko zakoreninjen v množičnem eksodusu iz regije, še posebej mladih, in v demografskih tesnobah, ki ga ta emigracija ustvarja.

Drugi dejavnik, ki nam razloži protimigrantsko histerijo brez imigrantov, pa nas zopet pripelje do glavne teze. Čeprav ni bilo nikakršne »invazije« afriških in bližnjevzhodnih imigrantov, ki bi se želeli naseliti v regiji, so bili srednji in vzhodni Evropejci prek senzacionalističnih televizijskih reportaž neprestano izpostavljeni težavam, ki jih imigracija povzroča na Zahodu. Posledično se ja na Vzhodu uveljavila nova predstava glede bistvene delitve med obema polovicama celine: medtem ko je Vzhod še vedno homogen in monoetničen, je Zahod postal heterogen in multietničen zaradi nepremišljene in samomorilske politike, ki omogoča enostavno imigracijo. Temeljno prevrednotenje vrednot je osupljivo. Namesto da bi zahodni Evropejci veljali za napredne, vzhodni Evropejci pa za nazadnjaške, so v retoriki ksenofobnih populistov zdaj zahodni Evropejci opisani kot tisti, ki so izgubili smer. V vročičnih domišljijah teh populistov so zahodni Evropejci postali periferija Velike Afrike in Velikega bližnjega vzhoda.

Zahodna Evropa posledično ne predstavlja več vzora kulturno zmagovitega Zahoda, ki ga je srednja in vzhodna Evropa dolgo želela posnemti. Nasprotno – odprte družbe zahodne Evrope, nezmožne braniti svoje meje proti tujim (še zlasti muslimanskim) »osvajalcem«, po novem predstavljajo negativni model, živo sliko družbenega reda, ki se mu hočejo vzhodni Evropejci izogniti.

Populisti srednje in vzhodne Evrope morajo zavrniti trditev, da Madžarska, Poljska in ostale države v regiji lahko politično in gospodarsko uspejo, samo če zvesto posnemajo Zahod. Le tako lahko obudijo moralno neodobravanje, ki je nekoč spremljalo emigracijo.

Vzpon nacionalistične retorike in iliberalni obrat na Vzhodu izgledata kot obupan poskus zgraditi »zid zvestobe«, ki bi zakrpal vrzel in zaustavil odhajanje mladih srednje in vzhodnih Evropejcev iz svojih držav. Povedano drugače: populisti v Varšavi in Budimpešti so begunsko krizo na Zahodu izkoristili kot »priložnost za branding« na Vzhodu. Le če narod preneha poskušati biti kot Zahod, bodo njegovi državljani prenehali odhajati na Zahod. Izseljevanje lahko ustavijo le tako, da uničijo ugled Zahoda kot zemlje priložnosti in odstranijo predstavo, po kateri je zahodni liberalizem zlati standard naprednega družbenega in gospodarskega reda. Zahodnoevropskega odprtega sistema priseljevanja ne zavračajo, ker je privabil migrante iz Afrike in iz Bližnjega vzhoda, temveč ker je služil kot neustavlji magnet za srednje in vzhodne Evropejce.

Po Evropi danes straši prikazen obratnega posnemanja. Igralci »igre posnemanja« iz obdobja po letu 1989 so vsaj v določenih pogledih zamenjali vloge. Ponekod so posnemovalci postali vzori in obratno. Največje maščevanje srednje in vzhodnoevropskih populistov proti zahodnemu liberalizmu ni le v zavrnitvi »imperativa posnemanja«, temveč tudi v njegovem obratu. »Mi smo pravi Evropejci,« trdita Orbán in Kaczyński, in če se želi Zahod rešiti, mora začeti posnemati Vzhod. Kot je Orbán pomenljivo izjavil julija 2017: »Pred 27. leti smo tu v srednji Evropi verjeli, da je Evropa naša prihodnost. Danes menimo, da smo mi prihodnost Evrope.«