Ni nujno res, kar pravi zemljevid

Spomnim se lahko treh točno določenih trenutkov, ko sem spoznal, da je obstajala neka posebna reč, imenovana »Vzhodna Evropa«, ki je ločena od »Zahodne Evrope«; dva izmed njih dokazujeta, da sem ravno dovolj star, da se lahko spominjam Sovjetske zveze. Prvič se je to zgodilo na božič 1989, v babičinem stanovanju na otoku Wight, ki je ustrezno premožna lokacija za to, da na BBC gledaš vstajo v Romuniji in usmrtitev Nicolaeja in Elene Ceauşescu, pri tem pa se naučiš nekaj novih besed, kot sta »diktator« in »strelni vod«. Enako pogosto se je pojavljala beseda »komunizem«, a moji trockistični starši so se raje kot za »komuniste« imenovali za »socialiste«, tako da me to ni skrbelo. Zdelo pa se mi je čudno, da sem v otroškem atlasu, ki mi ga je mati kupila v poznih osemdesetih, naletel na neko zelo zelo veliko državo, imenovano »Zveza sovjetskih socialističnih republik«. Bil sem nadležno radoveden otrok in zato sem mamo spraševal: »Ampak mi smo socialisti, kajne? Ali ni to naša država?« »Oni niso socialisti. Zelo zapleteno je,« je odvrnila in me pustila brez razlage. Naslednji spomin je nekaj let novejši, nanaša pa se na Lufthansin zemljevid, ki mi ga je oče prinesel iz službe. Prostor, ki ga je na njem prej zasedala tista država, je nenadoma zasedal ducat novih držav z neznansko evokativnimi imeni. Belorusija! Azerbajdžan! Kirgizija!

Mrtvi Rusi v Britaniji osemdesetih

Povsod po našem stanovanju so bile slike Vzhodnoevropejcev. Tu pa tam je bil kak Lenin (nekako mi je ušel simbolizem tega, da so Leninove fotografije pogosto zanihale in padle), v večini pa so bile podobe Leva Trockega, ki je, če verjamemo nekemu pogosto deljenemu zemljevidu, še vedno najslavnejša oseba, ki se je rodila v deželi, zdaj znani kot samostojna država Ukrajina, čeprav se to tamkaj redko omenja in slavi. V predsobi naše vrstne hiše je bil velik plakat Trockega, imel je očala in bral revijo The Militant, begala pa me je njegova podobnost polkovniku Sandersu, zaščitni znamki restavracij KFC. Veliko let kasneje, po tem, ko sem prvič stopil na čaščeno zemljo »Petrograda«, je moja mati – ki je, kot vsakdo v njeni politični »tendenci«, imela vso dobo med 1924 in 1991 za »stalinizem«, vreden kvečjemu zaničevanja – rekla, da je vedno hotela iti tja, saj so »ne glede na to, kar se je zgodilo kasneje, dosegli tisto – kajne? Naredili so preboj.« Če si vse življenje živel v predstavi, da se bo nek dan zgodil kataklizmični dogodek vstaje množic, potem te navdane skoraj religiozna presunjenost, ko si na kraju, kjer se je to res zgodilo. Trockisti so anglikanci komunizma – torej ni čudno, da je bila Britanija eden od redkih krajev, kjer je trockistično gibanje do osemdesetih let postalo večje od uradne Partije.

Sedaj bi moral napisati poklapan tekst o tem, da nismo zares razumeli Vzhodne Evrope in da je ta svet »mrtvih Rusov« (v tem primeru mrtvih ukrajinskih Judov) v resnici le solzav kult brez povezave z resnično dejanskostjo, ki so jo morali prenašati prebivalci držav, ustvarjenih po načrtu teh Rusov, s stvarnostjo, ki so jo ljudje kasneje veselo zamenjali za radosti kapitalizma, ki smo jim mi kljubovali na vsakem koraku. Ampak žal ne bom. Žaljivo nehistoričen se mi zdi sklep, da so ljudje, podobni mojim staršem, kovinarji, rudarji in množice brezposelnih ljudi, ki so tvorili glavnino aktivnih članov zahodnih levičarskih strank, bili na kakršenkoli način odgovorni. Morda to pojasni, zakaj o zahodnem komunizmu razpravljajo v Vzhodni in Srednji Evropi tako, kot da bi ga vodil Jean-Paul Sartre in kot da bi se s svojimi bataljoni napihoval na Sorboni namesto v avtomobilskih tovarnah.

Seveda, kult Trockega se mi zdi odbijajoč in ne prepriča me zamah z roko ob omembi njegove vloge pri pripravi represivnega aparata, ki ga je Stalin kmalu obrnil proti njemu. Trockistične analize Sovjetske zveze in sistema, ki ga je ta država naložila Srednji in Vzhodni Evropi, se mi ne zdijo posebej koristne, a prav tako se mi zdi vredno pozornosti, da je »zahodna levica«, po kateri se v razpravah o »realnem socializmu« rutinsko udriha, imela absolutno prav glede tega, kaj bo sledilo. Kot se je glasila ruska šala iz devetdesetih, »komunisti so nam lagali o komunizmu, a nam govorili resnico k kapitalizmu.« To je opomnik, da je bil nesporazum obojestranski; poznavanje zahodnega kapitalizma je bilo na Vzhodu tako slabo kot je bilo na Zahodu slabo znanje o tem, kako je deloval »realni socializem«. Zdi se mi skrajno pomenljivo, da je poljski socialistični intelektualec, ki je bil pregnan leta 1968 in dobil akademski položaj v Leedsu, ostal socialist, poljski socialistični intelektualec, ki je bil izgnan leta 1968 in dobil položaj v Oxfordu, pa je postal liberalec – samo skozi okno sta se ozrla. A nesporno je, da je za večino zahodne levice ta konec Evrope po letu 1989 preprosto izginil z zemljevida, nastalo je območje brez političnega interesa ali upanja, nekakšna distopija, ki ni bila nikoli predmet diskusije ali analize, zgolj občasnega obžalovanja.

»Od kod so prišli vsi ti Vzhodnoevropejci?«

S to preambulo hočem pokazati, da je moje zanimanje za Srednjo in Vzhodno Evropo pač še vedno usmerjeno v to, kaj se je zgodilo z njo, ko je »naredila preboj«; deloma zato, ker prinaša ducat naukov o tem, kako ne narediti preboja, pa tudi zaradi kulture, ki je v tistem obdobju obstajala tam, in zaradi namigov – pogosto tudi več kot namigov –, ki nam jih ti kraji ponujajo glede tega, kakšni bi lahko bili nekapitalistično življenje, nekapitalistična umetnost, nekapitalistično mesto. Se pravi, moj glavni interes je v tem, kar je to področje prenehalo biti pred tridesetimi leti. V celoti se zavedam, da je lahko to izjemno nadležno za dosti ljudi v Srednji in Vzhodni Evropi, še posebej za intelektualce med njimi, za katere je najpomembnejša stvar to, da področje nekako postane »normalno«, kjer je normalnost v grobem Zahodna Nemčija za levico in Združene države za desnico, kar pa bi begalo večino preostalega sveta. Prav tako se povsem zavedam, da so – še posebej v tridesetih, štiridesetih in petdesetih – ljudje, ki so se imenovali za socialiste in komuniste, nad temi državami zakrivili grozodejstva, v stopnji, s katero se lahko kosajo samo absolutno najnižje globine imperializma, preseže pa jo zgolj fašizem. Pa vendar, to je moja prtljaga – in to, kar sem napisal o Srednji in Vzhodni Evropi v 21. stoletju, ima svoje središče v njej.

Toda ko me vprašajo, kot so me za to anketo, »kako so se od leta 1989 spremenila dojemanja in zmotne predstave med obema polovicama«, lahko pišem ne le kot zahodni levičar, temveč tudi kot državljan otoka ob severozahodnem kotu Evrope, ki nikoli ni imel skupne meje s kakšno »nekdanjo socialistično« državo. Težko je izraziti stopnjo nevednosti v Britaniji o Evropi nasploh, toda ta nevednost postane še posebej globoka glede evropskega »Vzhoda«. Vse vlade v izgnanstvu v soseski Hammersmith niso preprečile, da ne bi tega področja še vedno videli povsem v kontekstu hladne vojne (»Si že kdaj bil v Poznanju?« vpraša nek vohun v TV priredbi Le Carrejeve Kotlar, Kovač, Vojak, Vohun, kot da bi bil Poznanj najhujši kraj na svetu, in ne dokaj prijetno mesto, kar je v resnici). Obstajal je celo manjši kult, ki ga obširno opiše Agata Pyzik v svoji Poor but Sexy – Culture Clashes in Europe East and West, ki je častil »vzhodnoevropsko« mračnost v postpunkovski kulturi poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih, podžgani z Bowiejevim prepišnim komadom Warszawa.

Prvo množično soočenje britanskega ljudstva z »Vzhodno Evropo« – kot ji, seveda, pravimo vsi – je prišlo skupaj s poceni potovanji v poceni mesta, ki so se izkazala za osupljivo lepo, njihova zgodovinska mestna krajina pa za veliko bolje ohranjeno od skoraj vseh večjih mest v Britaniji. Najprej Praga, Budimpešta in Krakov (kjer sem leta 2013 enkrat videl napis na oknu lokala: »NIČ BRITANSKIH TURISTOV PROSIM«), kasneje Riga, Vilna in Talin; Lvov bi očitno sledil, če ne bi bilo vojne par sto kilometrov stran. Ta turizem je bil osnovan na neki posebni ideji lepote, ki običajno združuje arhitekturno zapuščino, poceni in močen alkohol ter industrijo seksa. Sledeč temu turizmu so nastopile množične migracije, večinoma iz Poljske, Litve in Latvije, v manjši mere pa iz Slovaške, Bolgarije in Romunije, ki jih je Britanija (skupaj z Irsko in Švedsko) priklicala z odprtjem svojega trga dela za »Vzhodnoevropejce«, še preden je to storila večina Evropske Unije.

Rasizma, ki je prišel s tem, zares ne moremo podcenjevati; v mnogih pogledih je morda celo bolj pereč od tradicionalnega rasizma, usmerjenega proti potomcem migrantov iz »Commonwealtha«, torej iz še nedavno kolonialnih dežel. Izrazito desen časnik, kot je Daily Mail, lahko objokuje deportacije potomcev karibskih migrantov, po krivdi »sovražnega ozračja« proti migracijam iz držav izven EU, ki ga je Theresa May uvedla na položaju notranje ministrice – hkrati pa časnik skoraj stalno straši pred »Vzhodnoevropejci« (kaže, da Romuni vzbujajo še posebno grozo). Analize glasov za brexit so pokazale, da je dosti podpore za izstop iz Evropske Unije prišlo specifično iz manjših krajev in mest, ki so imeli pred tem nižje stopnje migracije, po letu 2004 pa so se soočili z majhno – vendar nezanemarljivo – »vzhodnoevropsko« priselitvijo. »Od kod so se vzeli vsi ti Vzhodnoevropejci?«, kot se je glasilo neslavno vprašanje Gillian Duggy, tiste »nestrpne ženske«, s katero je imel Gordon Brown naključno debato leta 2010. Na ta način ne opišeš ljudi, ki jih imaš za člane svojega kluba. Ironično pa je bila gospa doma iz Rochdala, enega izmed številnih industrijskih mest na severozahodu, ki so po letu 1945 sprejela številne brezdržavne Poljake in Balte.

Krasni novi svetovi

Nedavnejši spomin sega manj kot deset let nazaj, in ne trideset – sega v december leta 2009, če sem natančen. Drugo noč, ki sem jo prebil v Varšavi, mestu, v katerem sem s presledki živel od 2010 do 2015, sem preživel v družbi nekaj predstavnikov inteligence – bili smo v predmestnem bloku z bleščečo fasado, obsežnimi balkoni in zloščenimi marmornatimi tlemi. Bil sem, priznam, precej navdušen nad tem, da je »inteligenca« še vedno dejansko obstajala; na to me ni pripravila zahodna levičarska predstava, da je ta del sveta zapustilo vse razen denarja, pornografije in štukatur. Tam sem bil zaradi tega, kar je bilo tedaj in kar je tudi sedaj prijateljstvo, a je bilo več let zveza, z osebo, ki se je ukvarja s kritiko glasbe in poezije, živela pa je v bloku čez cesto. Stanovanje je bilo v lasti urednika antiklerikalnega časopisa, moža, ki je bil samo nekaj let starejši od mene in se je označeval za »preprostega komunista«. V spominu mi je še posebej ostal spor, ki ga je imel o tej temi s precej starejšim liberalnim intelektualcem, ki bo prav tako ostal neimenovan in ki je bil v osemdesetih globoko vpleten v Solidarnost, v času vojnega stanja je bil zaprt, ob prihodu Solidarnosti na oblast pa je napisal eno od prvih njenih kritik. Spili smo veliko vodke; nato pa je starejši liberalec povedal »komunistu«, da je bil rojen v Vorkuti; že tedaj sem vedel, da obstaja le ena možnost, zakaj je lahko bil Poljak v petdesetih rojen v Vorkuti. Po tem odkritju sta skupaj zapela revolucionarne pesmi, v ruščini in poljščini.

To je bil prvo od vrste presenečenj. Inteligenca je še vedno obstajala; nekateri njeni člani so bili na levi; in spomini na nedavno preteklost so bili še vedno izjemno živi. Naokoli je bilo tudi dosti zelo dobrega grafičnega oblikovanja. Toda naslednje res veliko presenečenje je bil kraj, ki so ga ljudje, kot sem opazil, imenovali kar »komunajzarji« – to je bil krasni novi svet, prostor na glavni ulici za sprostitev in turizem, Nowy Świat, ki je sicer skoraj v celoti postal parada luksuznih gostiln (ta proces je zdaj skoraj dovršen, samo še en mlečni bar in ena pivnica ostajata). Tu je imela revija, založba in vsesplošna levičarska intelektualna elektrarna Krytyka Polityczna svoj »prostor«, kjer se je plesalo, pilo in hudo debatiralo o politiki; običajno so gostili precej podobno stvar kot to, kar sem po naključju videl v luksuznem bloku, namreč mladega socialista, ki se prereka s starejšim liberalcem. Zame je bilo to izredno, kot da bi založba Verso imela »prostor« na Regent Street, kot da bi časnik Jacobin prirejal bralne krožke v lastni kavarni na Broadwayu. Šele kasneje sem spoznal omejitve, ki jih je »NGOizacija« srednje in vzhodnoevropske levice vsilila tem ljudem; namesto, da bi postala dejavna sila, ki bi poljsko mnenje ponesla na levo, kar so podobne skupine dosegle v ZDA, Združenem kraljestvu ali Španiji, je spremljanje Krytyke Polityczne v naslednjem desetletju pomenilo gledati, kako je skupino pogoltnil liberalizem, vse do točke, ko je njen utemeljitelj Sławomir Sierakowski, ki je bil pred desetimi leti socialistični netilec, ploskal rahlemu premiku stran od poljske trde desnice na lokalnih volitvah kot glasu proti »socializmu«. Mit opozicijske inteligence je tolikšen, da nekateri že predolgo poskušajo postati Václav Havel, ne da bi sploh obstajal kakšen Gustáv Husák, proti kateremu bi lahko besneli.

Ker sem tu preživel dosti časa, sem sčasoma napisal več knjig, ki so o tej regiji govorile bodisi neposredno bodisi so jo obravnavale kot sestavni del Evrope, ne pa kot njen privesek, in v teh knjigah sem moral razčistiti več stvari. Na primer, stališče trockistov je v osnovi to, da je bilo v paradižu vse v redu vsaj do Leninove smrti, če ne celo do izgona Trockega; moja lastna predstava o tem sistemu pa je bila veliko bolj zapletena – zmedena, bi najbrž rekli trockisti. Vse bolj sem se zavedal brutalnosti državljanske vojne in idealizacija iz zgodnjih let mi je postala absurdna. V enaki meri tudi zavrnitev vsega, kar se je zgodilo po izgonu njihovega junaka. Bil sem in še vedno sem osupel nad intenzivnostjo in sofistikacijo povojnega intelektualnega življenja na Poljskem (in v Jugoslaviji in na Madžarskem in celo v Sovjetski zvezi zgodnjih šestdesetih in poznih osemdesetih). Še več, ko sem spoznal družbeno pogodbo v teh državah, mi je postalo jasno, da so bile razlike med socialno državo na Zahodu in »razvitim socializmom« na Vzhodu prej v stopnji kakor v vrsti; stranke te pogodbe so si bile glede stanovanjskega vprašanja, zdravstva in izobraževanja bliže, kot so si v teh državah danes. Prav tako je bilo zabavno spoznati – med delom o urbanizmu v nekdanjem Varšavskem paktu – da ohranitev (in pogosto rekonstrukcija) teh zgodovinskih mestnih krajin, tako ljubih bruhajočim mladeničem, ni bila stranski učinek »sistema«, temveč načrtna politična smernica.

Deset let kasneje se v britanskem (in ameriškem) intelektualnem življenju o Vzhodni in Srednji Evropi govori veliko več, ampak zdi se mi, da je večina kontekstov teh razprav v najboljšem primeru sumljivih, v najslabšem pa rasističnih. Povsem absurdna je ideja nove hladne vojne, ideja, da je Rusija s svojimi ploskimi davki, strahovitimi neenakostmi in prijetnimi, s hipsterji obljudenimi mestnimi prostori, nekakšna despotska, skoraj socialistična pustinja, Donald Trump pa nabornik v njenih vrstah, kot nekakšna komunistična lutka. Popularna raba lažne cirilice v ikonografiji »odpora« proti Trumpu prav tako nakazuje, kako malo ti ljudje vedo ali kako malo jih zanimajo prostori, o katerih govorijo. Podobno je skrajno dvomljiva predstava, da je na »neliberalnih demokracijah«, ki se širijo po Evropski uniji, nekaj specifično vzhodnoevropskega. Viktor Orbán je vsekakor vpliven, ampak pred njim je bil Silvio Berlusconi (in pred Berlusconijem Margaret Thatcher). Skrajna desnica je pomembna sila v Franciji in vlada ali je del koalicije v Italiji, na Danskem in v Avstriji – tako kot na Poljskem, Madžarskem in v Latviji. Ideja, da so nativizem, medijske manipulacije in nasilje specifično »vzhodni«, nas stežka prepriča, če smo videli plakate kampanje za brexit ali če smo brali katerikoli časopis v času EU referenduma v Britaniji iz leta 2016. Celo ena od najbolj dozdevno specifičnih potez desnega premika na »Vzhodu«, namreč skoraj uradna rehabilitacija domačih fašistov in vojnih kolaborantov, ima svoje ustreznice v Italiji, Franciji in Belgiji.

Še zlasti pa sem ugotovil, da so zunaj intelektualnega življenja – kjer so bile in še vedno so pomembne razlike, na Poljskem namreč država še vedno podpira intelektualno življenje veliko bolj kot v Britaniji, dasiravno z zelo omejenim spektrom sprejemljive politične debate – obstajale velike podobnosti med Otokom in »Vzhodom« v desetletju po 2000 in v zgodnjih 2010ih. Neskončna privatizacija, javni prostori nizke kakovosti, prevlada privatnega avtomobila, nevednost o podnebnih spremembah, uničenje urbanega planiranja na vseh ravneh razen pri konzervaciji, strumno sodelovanje pri vseh bombnih kampanjah, ki so jih predlagale ZDA, in pripravljenost na gospodarski spopad z nemočnimi južnimi Evropejci (sever/jug je trenutno dosti pomembnejša ločnica v Evropi kot vzhod/zahod) – te politične smernice povezujejo London z Varšavo, Budimpešto, Bratislavo, Bukarešto, Rigo in Kijevom. Posledice raztelešenja javne sfere lahko vidimo v morilskih požarih v nočnih klubih Bukarešte in londonskih blokih. »Mi« na Otoku imamo veliko več skupnega z »vami«, kot imamo s Švedsko ali Nemčijo.

Toda ponovni vzpon organizirane socialistične levice – kar je nekaj drugačnega od liberalnih nevladnih organizacij ali praznih »socialno-demokratskih strank« Srednje in Vzhodne Evrope – je nekdaj socialistično Evropo zaobšel. Nasprotovanje neoliberalizmu je še vedno pomešano z nacionalizmom, kar je past, v katero večina liberalcev iz tega dela Evrope zakoraka z nasmeškom. Premiki na levo, ki so se zgodili v Franciji, Španiji, na Portugalskem, Grčiji in zdaj v Britaniji, imajo samo eno ustreznico, namreč uspeh Levice v Sloveniji (zavrnitev socializma v nekdanji Jugoslaviji iz očitnih razlogov ni bila nikoli tako korenita kot drugod). Ideja, ki je zabavno podobna apologijam starega sistema, češ da je nekdanji socialistični Evropi manjkal »realni kapitalizem«, je še vedno popularna med mladimi. Če tukaj vidim kakšno upanje, ga vidim v čezmejnih prizadevanjih znotraj intelektualnega sveta. Vidim ga v romunski skupini Critic Atac, ki je postavila portal Lefteast, v novi lingua franca, ki je hkrati tudi moja materinščina. Vidim ga v reviji Kajet, nastanjeni v Bukarešti in zavezani »vzhodnemu futurizmu« in vnovičnemu pogledu na utopijo. Vidim ga v delu ruskih in ukrajinskih levičarskih pesnikov, umetnikov in pisateljev, ki nasprotujejo nacionalizmu v obeh deželah, kar lahko zaslišimo v nebrzdano socialističnem glasu Kirila Medvedjeva. Bližje (mojemu) domu vidim upanje v dejstvu, da so nekateri od najuglednejših ljudi, ki so zagovarjali svobodo gibanja med britanskimi Laburisti, bili prav Poljaki ali Bolgari. Bolj ko stvari postanejo »normalne« in bolj ko je normalnost mrakobna, bolj bomo vsi hoteli nekaj več, ne glede na to, kje smo bili leta 1989.