Nevrokapitalizem

1.
Fenomenologija duha se danes ponižno umika procesiji disciplin s predpono, kot so nevroantropologija, nevropedagogika, nevroteologija, nevroestetika in nevroekonomija. Njihova samozavest priča o uzurpacijski težnji, postati ne le humanistična veda znanosti, temveč tudi vodilna znanost 21. stoletja. Legitimacija, zagon in obljube te težnje izhajajo iz maksime, ki trdi, da je vso človekovo vedénje določeno z zakonitostmi živčne aktivnosti in njene organizacije znotraj možganov.

Ne glede na to, ali tej maksimi verjamemo ali ne, pa povsem upravičeno pričakujemo, da bo znanost, ki se tako agresivno poteguje za hermenevtični primat, prek svojih dognanj in proizvodov spremenila naš kapitalistični vsakdan. Oziroma – če smo previdnejši – zmagoslavje nevroznanosti se napaja in legitimira v velikih premikih znotraj kapitalistične svetovne ureditve.

Povsem upravičeno lahko trdimo, da obstaja – ali vsaj nastaja – nova oblika kapitalizma: nevrokapitalizem. Navsezadnje se je kapitalistična ekonomija, ta temelj sodobne liberalne družbe, izkazala za izjemno trdoživo in prilagodljivo, ob tem pa je bila v vsakem trenutku svoje vladavine sposobna proizvesti vsa potrebna znanstvena in tehnološka orodja, s katerimi je analizirala in ublažila lastne sistemske napake, ki težijo njeno ljudstvo. Na ta način je – in tudi to je del kapitalističnega algoritma – svoje podanike vsakič znova vključila v neizprosno učinkovito kolesje ponudbe in povpraševanja.

Globalizacija je rezultat optimizacije produkcijskih sredstev in komunikacijskih kanalov (kot sta pravilno napovedala Karl Marx in Friedrich Engels); podobno so tudi možgani, upravno središče modernega človeka, končno dosegljivi humanistiki, ki je tako tesno povezana s kapitalizmom. Prav grozljivo je, kako blizu avtocesti, po kateri že sto petdeset let hrumi kapitalizem, teče proga, na kateri razne znanosti tekmujejo za monopol nad človeškimi možgani. Odnos ostaja dinamičen, a tisto, kar kapitalizem povezuje z nevroznanostjo, ni stroga regulacija, temveč kompleksen sindrom sistemskih napak.

Zatiralski kapitalizem 19. stoletja je s svojo družbeno nepravičnostjo, izkoriščevalsko moralo in omejevanjem pravic ustvaril plodna tla za nevrozo, ki so jo znanstveniki zgodnjega 20. stoletja označili za duševno epidemijo. Ta skrivnostna nadloga buržoazije, razreda, ki po Marxovih besedah “z naglim izboljševanjem vseh produkcijskih orodij […] vleče v civilizacijo vse, tudi najbolj barbarske narode1,” je izrazila tih upor zlorabljenega bitjeca v ljudeh. Z drugimi besedami, to je bil izraz (predrznega in jalovega) odpora notranjega “barbarstva” ljudi proti nasilni modernizaciji in civilizaciji.

Na tem mestu predstaviti Sigmunda Freuda, utemeljitelja psihoanalize in raziskovalca nevroz, kot prvega nevrokapitalističnega misleca in zdravnika, se bo morda zdelo pretirano. A večina pozablja, da je bil Freud po svoji izobrazbi nevroanatom in nevrolog, ki je sebe v prvi vrsti dojemal kot nevroznanstvenika. Od drugih nevroznanstvenikov se je ločeval po zavedanju omejitev raziskovalnih metod, ki so bile ob koncu 19. stoletja na voljo za raziskovanje človeških možganov. Ker nevroze ni bilo mogoče ne lokalizirati ne uspešno zdraviti, se je Freud odločil za posredni pristop. Za raziskovanje in lajšanje te skrivnostne bolezni je izumil psihoanalizo. Poskusi Freudovih sodelavcev, kot je bil Oskar Vogt, da bi v anatomijo možganov umestili duha in psihopatološke procese, so bili obsojeni na neuspeh. Od tega trenutka dalje je psihologija služila zahtevam nenehno spreminjajoče se kapitalistične vsakdanjosti. Kot metoda, utemeljena na komunikaciji, je psihoanaliza prodrla v vse sfere družbenih interakcij, od intime in zasebnosti do ekonomije in kulture. S tem je ustvarila nove tržne niše: psihoterapevtski trg za lajšanje duševnih motenj in vadišče za tiste, ki so stremeli k optimizaciji kapitalistične produkcije in reprodukcije.

Razvoj represivnega kapitalizma je upočasnila druga svetovna vojna, po njej pa ga je nadomestil liberalističen, razkošen kapitalizem 20. stoletja. Podrejenost, disciplina in občutki krivde – simptomi neuspešnega spopadanja s sistemom moralnih diktatov in prepovedi – so se umaknili novemu imperativu samouresničitve. Duševni ideal uspešnega posameznika je privzel podobo dinamične, v neskončnost obnovljive sle po rasti – tak človek naj bi imel zmožnost samomotivacije, ki jo je mogoče aktivirati v vsakem trenutku in ki je imuna na vsakršne frustracije. Zdaj je neuspeh pomenil nezmožnost popolnega izkoristka lastnih potencialov. Tak razvoj dogodkov pa je prinesel tudi povsem nov, diametralno nasproten dojem duševne motnje. Nevroza, motnja, ki izhaja iz krivde, nemoči in pomanjkanja discipline, je v novem svetu izgubila svoj pomen. Pozornost se je preusmerila na nezmožnost samouresničenja. Svoj zmagovalni pohod je začela depresija, sindrom, ki ga je Alain Ehrenberg opisal pod naslovom The Weariness of the Self (Izčrpanost sebstva).

Depresija pa je bila tudi prva od vseprisotnih duševnih motenj, za katero je sodobna nevroznanost hitro našla zdravilo. Vzrok za depresijo in tesnobnost so odkrili v sinaptičnih stikih in prav tam so oboje tudi zdravili. Če je bila poprej na voljo le refleksivna psihoterapija, je nevroznanost zdaj razkrila novo bojišče, na katerem se je mogoče spopasti s tegobami duha in sveta, in to neposredno, brez refleksije.

Na tej točki, če ne prej, se je neenakovredni dvojici kapitalizma in nevroznanosti pridružil še tretji partner. Cvetoča farmacevtska industrija je stopila na prizorišče v vlogi povezovalne osi, ki je kolesi povezala in omogočila še hitrejše vrtenje. V prvi polovici 20. stoletja so duševne motnje zdravili z barbituratnimi pomirjevali, elektrošoki in psihokirurgijo. A že v tridesetih letih 20. stoletja je vodilno vlogo prevzela psihofarmakologija – prav kot je napovedal Freud.

Uspeh Freudove psihoanalize in uspeh sodobne nevroznanosti temeljita na podobnih predpostavkah – je to paradoks ali ena od tistih reči, ki so tako očitne, da jih nihče ne opazi? Psihoanaliza je bila uspešna, ker je povezala medicinsko relevantne discipline, ko sta psihiatrija in psihologija, z umetnostjo, kulturo, izobraževanjem, ekonomijo in politiko, zaradi česar je neposredno posegla v družbeno življenje. Na pragu 21. stoletja je nevroznanost stopila na podobno pot.

Ni mogoče spregledati dejstva, da je nevroznanost metodološko trdno zasidrana v čisti znanosti, ob tem pa jo legitimira njena pripadnost medicini, kar ji daje privilegiran položaj, ki ga je bila pred njo deležna psihoanaliza. Vendar je za razliko od slednje nevroznanost deležna tudi širokogrudne denarne podpore s strani države, še bolj pa s strani privatnih vlagateljev in farmacevtske industrije. Ta izjemni status ji zagotavljajo številne pomembne naloge, ki si jih je zadala in katerih pomena se zaveda tudi laična družba; hkrati pa rešitve teh problemov – če se bo do njih le dokopala – obljubljajo bajne zaslužke. Z drugimi besedami, veter pod krili nevroznanosti izhaja iz ekonomskih in epistemoloških sil sodobnega kapitalizma in kapitalizma prihodnosti – kakršen koli že bo.

2.

V ZDA, Nemčiji in mnogih drugih zahodnoevropskih državah niso ne analgetiki ne zdravila za srčno-žilne bolezni tisto, kar najbolj obremenjuje zdravstveno blagajno – dandanes so to nevropsihotropna zdravila. Ogromen trg tovrstnih zdravil se bo v prihodnosti le še večal, in to skupaj z vse daljšo pričakovano življenjsko dobo – starost je namreč glavni dejavnik tveganja za razvoj nevroloških in psihiatričnih bolezni. Po vsem svetu se vojske znanstvenikov na univerzah, pri projektih, ki jih financirajo farmacevtske družbe, in znotraj farmacevtske industrije same, nenehno trudijo razviti še učinkovitejše in še donosnejše zdravilne učinkovine. Motor, ki poganja napredek nevroznanosti, je kapital; trg je glede tega napredka ambivalenten – po eni strani ga podpira, po drugi ga zavira.

Depresija, tesnobnost in hiperkinetični sindrom so zdaj tako v očeh raziskovalcev kot klinikov posledice motenj v regulaciji in interakciji možganskih nevrotransmiterjev. Zato je tudi pristop k zdravljenju teh motenj tak, da posredno ali neposredno vpliva na ravnovesje nevrotransmiterjev. In ker so telesni nevrokemijski sistemi visoko občutljivi in soodvisni, leži umetnost takega zdravljenja v tankočutni uravnavi njihovega delovanja. Nove in dražje zdravilne učinkovine so pri tem zmerom bolj selektivne in učinkovite, njihovi stranski učinki pa vse blažji. Tako je zdravljenje depresije, tesnobnosti in demence zaradi vse večje pogostosti teh bolezni in vseprisotnega strahu pred njimi kljub naraščajočim stroškom zdravstvene blagajne zaželeno, razvoj dragih zdravil pa kljub ceni legitimen.

Razvoj in registracija učinkovin, namenjenih lajšanju duševnih motenj, pa odpira vrata tudi uporabi psihotropnih spojin za uravnavanje duševnih stanj, ki niso bolezenska. Nepopustljive etične konvencije v ZDA in Evropski uniji – na dveh najbolj dobičkonosnih trgih za nevropsihotropna zdravila ta trenutek – pomenijo, da je razvoj novih zdravil, naj bo financiran s strani države ali farmacevtske industrije, strogo vezan na preprečevanje in zdravljenje bolezni. Zaradi tega je le malo farmacevtskih družb pripravljenih javno predstaviti svoje zanimanje za raziskovanje in razvijanje učinkovin, ki bi izboljšale kognitivne zmožnosti ali duševno blagostanje zdravih posameznikov. Razlog je preprost: legalnega trga za tovrstne stimulanse ni. V ZDA je jemanje učinkovin, ki bi, denimo, omogočile doseganje boljših rezultatov pri izpitih, prepovedano in kaznivo. Kljub temu pa je prodaja nekaterih nevropsihotropnih učinkovin občutno večja od pojavnosti motenj, za zdravljenje katerih so ta zdravila registrirana. Ta paradoks velja predvsem za spojine, ki spodbudno učinkujejo na storilnost. Najverjetnejša razlaga za ta razkorak je, da se s tovrstnimi učinkovinami eksperimentalno “samozdravijo” milijoni posameznikov, tudi na univerzah, in to ne le v njihovih laboratorijih.

Med deset najbolje prodajanih psihotropnih učinkovin v ZDA se trenutno uvrščajo antidepresivi, antipsihotiki, stimulansi in zdravila za zdravljenje demence. Leta 2007 je bilo zanje izdanih sto milijonov receptov, katerih skupna vrednost presega šest milijard dolarjev. Te številke nazorno kažejo, kako lahko v okolju, ki je sicer strogo reguliran, a slabo nadzorovan, ponudba in subjektivno ocenjena potreba ustvarita trg, na katerem se obračajo milijarde dolarjev. Še več: ta trg se bo z veliko verjetnostjo razširil na vsa tista področja, znotraj katerih k učinkovitosti usmerjena družba sooča svoje postpostmodernistično sebstvo z lastnimi omejitvami – z drugimi besedami, v šolah, na univerzah, na delovnih mestih, v medsebojnih odnosih in v starosti. Med najbolje prodajanimi nevropsihotropnimi učinkovinami so na prvem mestu tiste, ki vplivajo na čustveno doživljanje sveta, na sposobnost koncentracije in na pozornost; v večini primerov pa jih jemljejo posamezniki brez klinično opredeljene motnje na teh področjih.

Poskuse vplivanja na naravne, nebolezenske odklone od norme, imenujejo “kompenzatorni”, “zmerno stimulirajoči” – tako kot uporabljamo očala za korekcijo vidne ostrine. Ti dva izraza označujeta postopno izboljšavo psiholoških zmogljivosti do mere, ki je še fiziološka. Nasprotno pa izraz “progresivna” ali “radikalna stimulacija” označuje kvalitativne spremembe, ki presegajo meje fiziološkega. Če ostanemo pri optični metafori, bi lahko rekli, da gre za razliko med običajnimi očali in očali za nočni vid.

Skozi vso zgodovino in v vseh kulturah so bili proizvajalci in dobavitelji zdravilnih napojev, namenjenih krepitvi posameznikovih kognitivnih zmogljivosti, tudi uspešni trgovci, o čemer pričajo mnogi opisi čudežnih zvarkov in izvirov mladosti v raznih književnih in drugih umetniških delih. Danes tak mitični status uživa ginko. Milijarde dolarjev vredni preparati iz ginka bilobe se vsako leto prodajo v ZDA; in če bi imel ginko resnično kak večji vpliv na kognitivne zmogljivosti ali spomin, bi bil to klasičen primer široke, povsem nenadzorovane kompenzatorne uporabe stimulansa. A kolikor vemo, sta mit in tržni uspeh ginka le odsev verjetno univerzalne človeške potrebe po ostrejšem spominu, jasnejši osredotočenosti in zmogljivejšem umu ter pripravljenosti plačati visoko ceno za njihovo ohranitev in krepitev.

Aristotel je za dosego srečnosti kot smisla življenja priporočal vzgajanje krepostnega uma in značaja. In prav to je tisto, kar je mogoče doseči tudi z nekaterimi sodobnimi nevropsihotropnimi učinkovinami. Kreposti uma so večinoma razumljene v smislu uporabnih lastnosti, kot sta spomin in sposobnost osredotočenja. V kolikšni meri sta ti spodobnosti prirojeni ali pridobljeni, je odvisno od posameznika. Po adolescenci spomin in pozornost upadata s hitrostjo, ki se od posameznika do posameznika razlikuje. Ta neenakost, skupaj s strahom pred izgubo tovrstnih sposobnosti, je močna motivacija za ukrepanje. Zdi se, da je trenuten etični konsenz glede uporabe stimulansov tak: dokler se držimo temeljnih medicinsko-etičnih principov avtonomije posameznika, neškodovanja in dobrodelnosti, bi bilo zavračanje farmakološkega poseganja v uporabne lastnosti uma v nasprotju z liberalnim razumevanjem demokracije.

Etično spornejše se zdi vprašanje manipulacije s t. i. značajskimi krepostmi, ki jih bomo tu imenovali socialno-čustvene lastnosti. Za razliko od uporabnih lastnosti, kot sta pozornost in spomin, razumemo lastnosti, kot so temperament, samozavest, zaupanje, nagnjenost k tveganemu ravnanju, verodostojnost ipd., kot bolj ključne gradnike posameznikove osebnosti. Farmakološko poseganje vanje torej poseže v človekovo duševno integriteto. Četudi tako poseganje lahko pripomore k uspešnejšemu samospoznavanju in samouresničitvi (glej obsežno literaturo o izkušnjah s prozacom, npr. delo Petra D. Kramerja Listening to Prozac (Prisluškovanje prozacu)), pa lahko učinkuje tudi ravno obratno. Nikdar ne bomo mogli z gotovostjo napovedati učinkov, ki bi jih poseganje v posameznikove uporabne in socialno-čustvene lastnosti imelo na refleksivno strukturirano človeško osebnost kot celoto. Sodobno neizrečeno prepričanje, da so učinki nevropsihotropnih zdravil reverzibilni, mnoge posameznike vodi v eksperimentiranje na lastni koži. In čeprav so duševna stanja sama lahko reverzibilna, spomin nanje morda ni.

Omejitve nevropsihološke stimulacije so se pravzaprav začele umikati že pred časom, četudi povsem neopazno. Počitnice na Baliju brez težav zaradi menjave časovnih pasov; delo za svetovne družbe, kjer komunikacija iz centrov v Tokiu, Bruslju in San Francisu teče štiriindvajset ur na dan; izpiti in druga ocenjevanja; izmensko delo urgentnih zdravniških ekip – v vseh teh situacijah so se ljudje brez kakršne koli medicinske izobrazbe navadili redno uživati učinkovine, ki vplivajo na njihovo pozornost in sposobnost osredotočenja. Tehnologije, ki so v dobi globalizacije pospešile ritem naših življenj – internet, mobilna telefonija, letala – so vsakodnevna realnost velikega števila ljudi, katerih biološki in kulturni cikel je zaradi njih spremenjen.

Tovrstno poseganje v kemijsko delovanje možganov teh ljudi je težko opazovati v izolaciji. Izziv, ki ga tako raziskovanje predstavlja, dobro ilustrira pogosto citirana študija, izvedena leta 2002 v ZDA, v kateri so ocenjevali učinke zaviralca acetilholinesteraze donepezila na delo pilotov, starih okrog petdeset let. Njihovo storilnost so opazovali med vajami ravnanja v kritičnih situacijah na simulatorju. Po sedmih urjenjih so pilotom razdelili placebo oziroma donepezil; tablete so piloti jemali naslednjih trideset dni, pri čemer niso vedeli, kaj uživajo. Po tridesetih dneh so vsi piloti ponovili urjenje. Tisti, ki so jemali donepezil, so se odrezali bolje od tistih, ki so jemali placebo. Študija je bila izvedena v skladu s protokolom, ki ga uporabljajo za preverjanje učinkovitosti zdravil, še preden so ta registrirana. Nenavadno pa je bilo dejstvo, da je študija preverjala učinkovitost donepezila v kontekstu uporabe v javnem interesu, in sicer za varnost letalskega prometa. Pomembna podrobnost je tudi, da so bili v študijo vključeni piloti, starejši od srednjih let.

Ali so avtorji študije želeli raziskati vpliv učinkovine na starostne spremembe pilotov – kar bi bilo izpostavljeno hudi kritiki -, iz poročila ni jasno. Namenoma ali ne je študija hkrati spremljala dva vidika izboljševanja človeške zmogljivosti: letenje kot skrajno modaliteto gibanja in urjenje kot način izpopolnjevanja obstoječih sposobnosti skozi prakso. Zanesljivo ni naključje, da so si raziskovalci za svojo študijo izbrali novo različico možganskega dopinga v kontekstu urjenja posebnih spodobnosti za obvladovanje kompleksne tehnologije. Tako kot nekateri izmenski delavci prejemajo stimulanse, tako je bil tudi v tej študiji namen prikrojiti naravne človeške nevrobiološke značilnosti in jih uporabiti kot produktivno silo za nove tehnologije in hitrejši ritem globalizacije.

Ko na pragu 21. stoletja stopamo v dobo globalizacije, se kapitalistični sistem, ki sta ga v začetku 20. stoletja Marx in Engels razglasila za preživetega, ne zdi le živ in zdrav, temveč celo na prehodu v novo fazo svojega razvoja. Paradoksalni fazi liberalizma, znotraj katerega je na demokratični podlagi kapitalizem omogočil blaginjo za široke množice (ironično – cilj, ki si ga je zadal komunizem, a ga ni nikdar uresničil) – vsaj za nekaj časa in v enem delu sveta (seveda na račun drugih) -, zdaj sledi globalni kapitalizem, ki si zastavlja nov cilj, prav tako sposojen iz skrinje komunističnih mitov: ustvariti novega, boljšega človeka.

3.
Nevrologi so dolga leta sanjarili o metodi, ki bi omogočila pogled v človeške možgane z milimetrsko natančnostjo, a brez škodljivega sevanja. Tehnika magnetne resonance (MR) je omogočila še več kot to: z njo je mogoče spremljati spremembe v prekrvavljenosti delov možganov, ki jih regulirajo nevroni sami. Na tem temeljijo študije prostorske razporeditve možganske aktivnosti; in s pomočjo še ene nove tehnologije, pozitronske emisijske tomografije (PET), je mogoče v kontroliranih eksperimentalnih pogojih proučevati delovanje raznih nevrotransmiterjev in njihovih receptorjev v raznih duševnih stanjih. Vse od poznih devetdesetih let 20. stoletja medicinske revije objavljajo vse več člankov na temo korelacij med delovanjem določenih živčnih skupin in ljubeznijo, sovraštvom, zavistjo, Schadenfreude, žalovanjem, altruizmom in laganjem. Seznam se iz dneva v dan daljša – čeprav noben od teh izsledkov v resnici ne prispeva veliko k razumevanju človeškega stanja.

To pa ne pomeni, da popularizacija teh izsledkov ni imela nobenih posledic. Novo dojemanje sreče kot dopaminergične aktivnosti v možganskem sistemu nagrajevanja, melanholije kot pomanjkanja serotonina, pozornosti kot od noradrenalina odvisne usmerjenosti na dražljaje in, ne nazadnje, ljubezni kot posledice centralno delujočih hormonov povezovanja, je spremenilo ne le naš pogled na čustva in duševna stanja, temveč tudi naše intimno dojemanje lastnega sebstva. To ne pomeni, da doživljamo čustva, kot sta ljubezen ali slaba vest, kako drugače, pomeni pa, da o njih razmišljamo na drugačen način. To pa vpliva na naše razumevanje, interpretacijo in organizacijo čustev ter na naš vedenjski odziv nanje. Nevroznanost je z novim razumevanjem čustev kot splošnih, in ne enkratnih, dogodkov ustvarila racionalno utemeljitev za to, da skušamo na čustva vplivati še drugače kot le z osebno in vzajemno skrbjo zanje.

Možnost farmakološke manipulacije tako posameznikom prepušča še več avtonomije, da s čustvi ravnajo po svoje, v lastno korist ali škodo. Ob tem se pojavlja nova vrsta samorefleksije, ki vključuje strukturne posnetke možganov in sposobnost, da si v njih zamišljamo razne nevrokemijske interakcije. Skrb pa vzbuja dejstvo, da je mnogo tovrstnih nevroznanstvenih izsledkov, ki so sprožili preoblikovanje posameznikovega dojema samega sebe, tesno povezanih s komercialnimi interesi.

Že danes je jasno, da bo globalni kapitalizem od ljudi zahteval več kot popolno izkoriščenje materialnih, predvsem pa duhovnih virov. To je razvidno iz pogosto uporabljene besedne zveze “informacijska družba”, kajti informacija je lahko koristna le takrat, kadar ji posvetimo pozornost in se do nje čustveno predelimo.

Ni naključje, da so pozornost in čustva osrednji motivi dveh nedavnih teorij kapitalizma: Cold intimacies. The Making of Emotional Capitalism (Hladne intimnosti. Nastanek kapitalizma čustev) Eve Illouz in Mental Capitalism (Mentalni kapitalizem) Georgea Francka. Mentalni kapitalizem je ekonomija pozornosti, s katero upravljajo (jo npr. ustvarjajo, krepijo ali odrekajo) množični mediji. Ta nestanovitni, neujemljivi vir je mogoče tržiti le zahvaljujoč kanalom, ki omogočajo njegovo natančno odmerjeno usmerjanje.

Na drugi strani pa zapisi o kapitalizmu čustev opisujejo izkoriščanje čustev, spremembe v njihovi interpretaciji in njihovo patologizacijo v okviru sodobne kapitalistične situacije. Čustva so družbeni signali, usmerjeni navznoter in navzven. Njihov pomen je danes večji, saj so v primerjavi s stanjem pred petdesetimi leti socialne interakcije postale veliko manj odvisne od družbenih konvencij. Zato so danes te interakcije veliko manj predvidljive, kar pa vzbuja socialno anksioznost. Naše znanje o čustvih – predvsem znanje, ki nam ga prinašajo nevroznanosti – je po svoji naravi ne le interpretativno, temveč tudi produktivno, saj vedno napotuje tudi na možnost svoje praktične uporabe.

Verjetno bo preteklo še kar nekaj časa, preden bomo na čustva lahko vplivali prek manipulacije z geni, a začasno prirejanje raznih sfer življenja na ravni nevrokemijskih procesov je danes že realnost. Uporaba kemijskih učinkovin za dosego bolj ekonomične pozornosti in bolj sprejemljivih čustev je v javno zavest prodrla že pred leti. Sodobni najstniki vedo, kaj so motnje pozornosti in hiperkinetični sindrom in da jih je mogoče zdraviti. Nezmožnost sedeti pri miru in se osredotočiti prepoznavajo kot nevrokemične simptome in so jih voljni zdraviti z ustreznimi zdravili.

Bipolarna motnja z motnjo pozornosti (ADD) verjetno zaobjema glavne simptome duševnih motenj 21. stoletja. Tako kot je represija preteklih stoletji botrovala tihi drami nevroz in je navidezno izobilje druge polovice 20. stoletja tlakovalo pot brezvoljnosti depresije, bi se lahko v prihodnosti sodobno poudarjanje sposobnosti gibkega preusmerjanja pozornosti in čustvene inteligence izkazalo za škodljivo za prav ti dve področji.

Brezupno vijuganje med pomanjkanjem in preobilico dražljajev, nepregledna poplava raznovrstnih signalov, onesposobljeni mehanizmi sprostitve in posurovelo doživljanje čustev – vse to so simptomi, ki pričajo o kolektivni ADD.

V novi dobi bo starost verjetno neposredno sledila adolescenci. Mladi-stari prihodnjih generacij bodo še manj pripravljeni sprejeti pozabljivost, oslabelost vida in spolne moči kot naravne znake staranja. Sveže zaljubljeni starostniki bodo vedeli, da je bolečina ob razvezi posledica nizke ravni serotonina in prosili bodo za zdravilo, ki jo bo dvignilo.

Brisanje časovnih in geografskih omejitev v komunikaciji ustvarja iluzijo neomejene dostopnosti in mobilnosti. Tako kot je liberalna faza kapitalizma posamezniku ponudila vse možnosti za izpopolnitev zunanjega videza in statusa, tako bo imperativ prihodnosti klical po izpopolnitvi kognitivnih in čustvenih virov. Dostop do neomejenih zalog učinkovitih nevrostimulansov, možnost izmenjave izkušenj prek interneta in utilitarna etika skupaj pripravljajo plodna tla za tržni uspeh učinkovin, s katerimi danes še eksperimentirajo v laboratorijih.

Psihološko relevantno vprašanje o tem, kako se bo človek poistovetil z novo, zmogljivejšo in čustveno ukrojeno različico sebe, postane nepomembno v luči sodobnih zahtev novega kapitalizma, ki tovrstno optimizacijo slika kot nadvse zaželeno. In res, kot dobrina in potrošniška vrednota je tako izboljševanje na trgu že nekaj časa. Poleg globalizacije – kapitalistične racionalizacije časa in prostora – smo priča tudi epistemološki in tehnični racionalizaciji nevrološke podlage sebstva oziroma, kot je temu rekel Walker Percy, abstrakciji sebstva od njega samega.