Nazaj k veri

Ko se je covid-19 povabil v naša življenja, ni prišel sam. S seboj je pripeljal globalno poplavo znanja o respiratornih virusih in njihovi preventivi ter zdravljenju. Jasno je bilo povedano, da so v bližnji preteklosti družbo pretresale veliko hujše epidemije, predvsem španska gripa leta 1918. Takrat mediji o bolezni, zaradi katere bi lahko v odločilnem trenutku v vojni usahnila volja in elan, niso govorili. Zdravil in medicinskih pripomočkov ni bilo, zato je bilo razpoloženje fatalistično. Enako je bilo tudi ob hongkonški gripi leta 1968. V tistem času ljudje niso videli pravega smisla v razglabljanju o nečem, na kar niso mogli veliko vplivati. Nasprotje med takrat in danes bi težko bilo večje.

Razlike v pogledih na pandemijo imajo veliko opraviti z zaupanjem v znanost. Leta 1918 je vero v znanost omajala vojna, v kateri je bila tehnologija uporabljena v uničevalne namene. Toda šele po še smrtonosnejšem spopadu so se dvomi o koristnosti znanstvenega napredka razširili čez meje ozkega kroga konservativnih intelektualcev.

Leta 2020, ko so bili v središču javnih debat človeški vzroki podnebnih sprememb, virus zagotovo ni ujel družbe na vrhuncu ljubezni do znanstvenih idealov. Vendar to ne pojasnjuje, zakaj je v obdobju enega leta znanost – in še zlasti medicina – postala žarišče takšnih polemik.

Odnos med znanostjo in vero se prepogosto označuje kot nasprotovanje. Takoj ko nam znanost začne govoriti, kaj lahko počnemo in česa ne, se brez izjeme opredelimo do njenih trditev. In prav to se dogaja ves čas pandemije. A namesto da se vračamo k razsvetljenskemu konfliktu med vero in znanjem, raje razmislimo o tem, kaj pomeni verjeti v znanost – in kako se vera zlahka spremeni v nezaupanje.

Metode in anateme

Do nedavnega je bila medicina razmeroma dobro zavarovana pred postmodernimi dvomi o znanstveni metodi. V zadnjih petdesetih letih je podaljšala pričakovano življenjsko dobo, kar je dosežek brez primere. Toda ta trend se je na zahodu ne glede na covid zdaj končal. Ponekod se pričakovana življenjska doba celo krajša, deloma zaradi norosti zdravstva, ki je povzročilo opioidno krizo v Združenih državah Amerike.

Zakaj so se pričakovanja do medicine tako hitro umaknila nezaupanju, da ne rečemo zameri do nje, je mogoče razložiti z njihovo kvazireligiozno naravo. Saj poznamo rutino: novinar intervjuva epidemiologa in zahteva, da ne le poroča o tem, kar se ve, ampak tudi obljubi rešitev – čim prej, tem bolje. Znanstvenik je prisiljen priznati, da medicina še ni sposobna zagotoviti zdravljenja, zato se zateče k mantri o zaščiti: fizična distanca, maske, policijska ura in zaprtja. Če se pojavi drug znanstvenik in obsodi ukrepe, je to krivoverstvo. Izobčenj – ki jih družabna omrežja še hudo napihnejo – je na pretek.

V 15. stoletju je imela krščanska Evropa kar tri papeže, vendar ni bilo vernikom zato nič lažje ohraniti vero. Danes se papeži akademske medicine zaganjajo drug v drugega z anatemami, podprtimi s statistiko in dvojno slepimi raziskavami. Vendar javnost zaradi tega še zdaleč ni manj zbegana. Vera, je zapisal Hume, je “vitalna ideja, nanašajoča se na trenutno občutje ali povezana z njim”.1 Ta definicija velja tako za religiozno verovanje kot za običajna prepričanja (npr. o tem, da bo sonce jutri vzšlo). Razlika med njimi je zgolj v intenzivnosti. “Vitalne ideje” se oklepamo še dosti trdneje, če jo spremlja zelo realno občutje. Za oslabitev vere ni dovolj, da ji postavimo nasproti tehtno znanje: spremeniti ali izničiti je treba občutje, na katero je vezana.

Kako naj ljudje med epidemijo nimajo strastnega odnosa do medicinskega diskurza? Večina med nami, zaprta doma, doživlja mnogo neprijetnih “občutij”, ki nas spravljajo v skušnjavo, naj verjamemo znanstvenim obljubam, da bo vse to kmalu mimo. Po drugi strani pa je zaprtost za nekaj ljudi prijetna izkušnja. Te posameznike njihova občutja včasih usmerijo v sledenje najalarmantnejšim zdravstvenim trditvam.

Skrb vzbujajoče je opazovati, kako med prebivalstvom, ki je še pred kratkim komajda razlikovalo med virusom in bakterijo, vznika medicinsko frakcionaštvo. Ljudje si lahko privoščijo razkošje nevednosti, dokler njihovi premiki, njihovi bančni računi in njihove želje niso odvisni od prevladujočega znanja o novem koronavirusu.

V spopadu med nasprotujočimi si empiričnimi metodologijami ne obstajajo samo različne poti do resnice (kar bi v drugačnih okoliščinah večina ljudi sprejela): obstajajo tudi različne poti do izhoda iz položaja, ki vse bolj spominja na nočno moro. Težko si je predstavljati, kako bi specialistično znanje lahko ne vstopalo v območje javnega v obliki tako spornih trditev, da bi sprožilo nasprotovanja.

Zakaj nismo več pobožni

Nietzsche se v Veseli znanosti sprašuje, “koliko smo tudi mi še pobožni”. Znanost lahko ponudi razlog za vse, je zatrdil, razen za “voljo do resnice”. Znanstveni duh išče “resnico za vsako ceno” – z drugimi besedami: naj stane, kar hoče. Toda od kod pride volja do resnice, sprašuje Nietzsche, če njenega vira ni mogoče najti v obliki nezanikljivega znanja?

Vredno se je spomniti njegovega odgovora. S trditvijo, da je resnica enotna in da je prizadevanje zanjo vredno še tako velike žrtve, je razsvetljensko znanost podžigal “ogenj /…/, ki ga je zanetila tisočletja stara vera, krščanska vera, ki je bila tudi Platonova, da je Bog resnica, da je resnica božanska …”.2 Napredek znanstvenega znanja še zdaleč ni pomenil razkola z religijo, ampak je bil bliže “božji senci”, poskusu – morda zadnjemu – podreditve življenja višjemu načelu.

Pobožnost, ki jo je Nietzsche obsojal, je bila vera v Napredek 19. stoletja – vera, ki je zdaj nimamo več. Vendar njegova kritika še vedno zveni resnično v zagotavljanjih, da je edina pot do rešitve v znanosti. Celo ko se znanstveniki zavzemajo za zaprtje v nacionalnem obsegu, zatrjujejo, da se ne vmešavajo v politiko. Politika dejansko ni znanost, predvsem v demokraciji ne. A v epidemiji je svobodo drugih ljudi očitno vredno žrtvovati za resnico.

Toda ključno vprašanje ni toliko vera znanstvenikov v znanost kot odziv javnosti. Kot pravi Nietzsche, si znanstvenik ne želi biti varan, ker sam noče varati. Z drugimi besedami, znanost v bistvu temelji na moralnosti. Želja ne varati drugih je znamenje veličine in krhkosti vere v znanost. Za Nietzscheja je bilo življenje prostor zunanjih podob; znanost je bila zanj usmerjena proti “videzu, se pravi zmoti, prevari, pretvarjanju, slepitvi, samozaslepitvi”.

Teorije zarot se v zvezi z znanstvenimi vprašanji ne pojavljajo zaradi razočaranosti vere, ampak zato, ker vera živi onkraj svojih zmožnosti. Nietzsche pravi, da verjamemo v željo znanstvenikov, da ne bi varali, dokler premoremo vsaj še kanček religiozne vere. Krščanstvo je moralo uporabiti vso svojo moč, da nas je prepričalo, da duhovniki vodijo naša življenja v naše dobro. Danes ima znanstvenik, ki si nadene koretelj, morda prav, ko nas hoče rešiti, vendar je precej prepozno, da bi mu zares verjeli.

Vendar ni vprašanje, ali kvazireligiozna “volja do resnice” v znanosti spodkopava njene trditve. Prej je vprašanje, ali nasprotujoče si strasti, ki jih med pandemijo razvnema medicina, sprožajo spoznanje, da je, kot pravi Nietzsche, “resnični svet naposled postal bajka”. Ob pomanjkanju močne vere v resnico je ena sama napaka znanstvenikov za mnoge dokaz, da se znanstveniki zmeraj motijo – in celo, da si naš želijo zavajati.

Znane neznanke

Mnenje, da svetu vladajo zasebni interesi, je mnoge pripeljalo do sklepa, da taki interesi lahko obvladujejo tudi medicinske raziskave. Če hočejo znanstveniki obrniti ta trend nazaj, ne bo dovolj posnemanje religioznega diskurza. Morali bodo razglasiti konflikt interesov. Vendar mnogih laikov niti to ne bo prepričalo o znanstveni upravičenosti omejitev njihove svobode.

Kmalu po začetku pandemije je Jürgen Habermas komentiral, da “moramo v tej krizi delovati z izrazitim zavedanjem o lastnem pomanjkanju znanja”.3 Habermasa nikakor ne bi mogli obtožiti ničejanstva. Kljub temu pa njegove besede izražajo neko predstavo o tem, kaj je realno mogoče pričakovati od znanosti. Ne znanstvenikom ne laikom ni lahko nedvoumno priznati, česa ne vedo.

Znanstveniki morajo spoznati, da v primerih, ko nimajo zanesljivega znanja, načelo previdnosti ne zahteva prednostnega upoštevanja najslabših scenarijev. S takim ravnanjem pripovedujemo, da vemo (kaj je treba storiti), tudi kadar ne vemo (kaj je). Kontroverzni francoski mikrobiolog Didier Raoult (zagovornik uporabe hidroksiklorokina za zdravljenje covida) je zatrdil, da “zares ve”, kar so drugi samo napovedovali. Soočen, po svojem mnenju, z oligarhijo povprečnosti, je izigral karto “razsvetljenega despotizma”.

Toda ali to v celoti pojasnjuje Raoultovo priljubljenost? Če znanstvenik izjavi, da virus ne more narekovati politične in vedenjske agende, zanika lastno pozicijo. Znanstveniki tako priznajo, da ne vedo, kaj bo prinesel jutri, in da do takrat, ko bodo vedeli, drugim ni treba ravnati, kot da se lahko izognemo bližajoči se katastrofi samo, če bomo ubogali njihove nasvete.

A tudi laik, čigar vero v znanost določa vpliv, ki ga ima ta na njegovo življenje, se lahko od Habermasa nekaj nauči. Spoznati, da ne veš, in ravnati v skladu s tem pomeni opominjati samega sebe, da imaš o virusu lahko samo mnenja, ne prepričanj. Kant je opisal mnenje kot subjektivno in objektivno nezadostno znanje; prepričanje pa je objektivno nezadostno, vendar subjektivno zadostno. To pojasnjuje, zakaj se mu “subjekt” tako težko odpove. Znanstveno védenje je, nasprotno, subjektivno in objektivno zadostno.45

Verjeti v znanost – ali da je cilj znanosti, da nas zavaja – pomeni mešati mnenje s prepričanjem. Če bi priznali, da ne vemo, in skušali razumeti svoje stalno pomanjkanje znanja, bi nam to pomagalo ublažiti konflikte okrog znanstvenih resnic. Ob predvidevanju, da bomo morali še dolgo živeti s covidom, lahko mirno stavimo, da bodo zavzemanja nihala med podporo in zavračanjem, kakor se bo pač znanje razvijalo. To je še en razlog, da prepustimo vero stvarem, ki očitno ne iščejo krutega užitka v tem, da nas zavajajo.