NAŠIOT PAT DO SLOBODATA

Nagradata me izraduva i me zamisli. Me izraduva zatoa što moite politicki tekstovi nikogaš dosega ne dobile javno priznanie. Me zamisli zatoa što otkoga pametam za sebe državata e taa koja što dodeluvala priznanija. Ocigledno, vreminjata se menuvaat. Se cini deka so padot na ideološkiot monopol vrz politickata misla vo Makedonija, urnat e i monopolot na državata da nagraduva. Dovolno beše, imeno, da se najdat nekolku doblesni ludje, spremni nesebicno da pokažat so prst kon moite tekstovi i jas da go dobijam svoeto prvo javno priznanie. Od srce im blagodaram.

Covekovoto opštestvo bilo vo središteto na mojot interes ušte od srednoškolski denovi. Politickite esei na Volter Lipman vo “Njuzvik”, na primer, mi go privlekuvaa vnimanieto poveke otkolku tekstovi za mašini. Razmisluvanjata za nepravdite na ovoj svet ili potragata po vistinata i lagata vo politikata beše mojot omilen intelektualen predizvik. Ne saka velenje deka trebaše da pominat mnogu godini pred da dopram do univerzalnite vistini za politikata. Edna od niv e deka, kako covecki suštestva, nie sme raspnati pomedju želbata da pripadjame i potrebata da bideme svoi. Ako se opredelime da pripadjame, rizikuvame moralno da se korumpirame prilagoduvajki gi sopstvenite ideali na potrebite na grupata. Ako, pak, gi otfrlime nejzinite vrednosti koga se vo konflikt so našata sovest, rizikuvame i samite da bideme otfrleni od grupata. Izborot e naš. Grupata dava sigurnost, (dava i nagradi!) no pripadnosta kon nea go zgolemuva rizikot da se inficirame so intelektualna necesnost, zašto politikata sekogaš ukažuva samo na grevovite na “drugata strana”. Medjutoa, da se stoi sam e teško, a ako cuvstvuvate dolžnost pred narodot na mokta da i se sprotistavite so vistinata, rizikuvate ostrahizam. Se razbira ne proteruvanje od gradot na dvaeset godini kako vo Anticka Grcija, tuku samoisklucuvanje od politickata zabava. Zašto, da ne zaboravime na starata mudrost za popovite koi se zamonašuvaat zaradi dobroto vino vo manastirskite podrumi, koja podednakvo važi i za onie koi odat vo politikata.

Moj ideal od sekogaš bile ludje koi cuvstvuvale moralna odgovornost za svoeto povedenie i za povedenieto na celoto opštestvo. Toa se onie cudni ludje koi životot go posvetile vo potraga po opštoto, a ne po licnoto dobro. Sovesta na ovie istaknati poedinci, vo kriticni momenti, ne retko, bila poslednata brana protiv ušte edna od nizata tragedii na coveštvoto. Za kakvi tragedii zboruvam? Zboruvam za tragediite koi se posledica na stravot, neznaenjeto i ludiloto na masite, no koi ne se slucile tokmu zaradi sovesta na ovie doblesni ludje. Na sekoe zdravo opštestvo mu se neophodni ludje sposobni da gledaat potaka od momentot i koi možat da go pokažat patot koj vodi nadvor od zagadenata atmosfera na intrigite i mahinaciite na pakosnite mali ludje. Što poveke gi ima, toa podobro za samoto opštestvo. Ludjeto koi i služat na vistinata a ne na grupata ili na javnoto mislenje, imeno, se prehodnicata na opštestvoto koja predupreduva na opasnostite koi stojat na našiot pat kon slobodata. Zašto dodeka grupata ja karakterizira tromost i inercija, poedinecot e sposoben brzo da go menuva svoeto mislenje vo svetlinata na novite fakti i da predupreduva na novite opasnosti.

Otsustvoto na vakvi ludje vo makedonskoto opštestvo i obidot da se upravuva so državata so pomoš na egzaltiranoto javno mislenje dovede do slom na demokratijata vo 2001 godina, deset godini po proglasuvanjeto na nezavisnosta. Našite opštestveni problemi, imeno, sive ovie godini, ne pominuvaa niz procesot na intelektualno promisluvanje koe bi proizvelo prilagoduvanje na konfliktnite interesi preku soglasnost. Vsušnost, od denešna perspektiva, sosema e jasno deka vo godinite po nezavisnosta, vo sferata na medjuetnickite odnosi, namesto da rakovodime so nastanite, nastanitetie ne rakovodea nas. Navremeni seriozni reformi za unapreduvanje na multietnickata demokratija možebi ke go sprecea prodorot na nacionalizmot na politickata scena na Makedonija. Ne mala vina za vakvata sostojba imaat i intelektualcite, onie rakovodeni od mototo “životot e kratok”, cija filozofija e kako da si ja socuvaat kožata i, po možnost, da profitiraat od haosot.

Nedostigot na kosmopolitska slobodoumna inteligencija posvetena na opštoto dobro e golem hendikep za Makedonija. Zašto, našata najgolema precka na patot kon slobodat, e duhot na ekstremniot nacionalizam koj, ušte na krajot od osumdesettite, celosno zavladea so umot i so dušite na narodite na Balkanot. Togaš, imeno, se sozdade, istoriski tolku prepoznatlivata atmosfera na egzaltacija okolu nacijata koja baraše od individuata bespogovorno da i se potcini. Razumnite ludje znaeja deka multietnicko opštestvo oprganizirano vrz principite na nacionalna isklucivost, ednostavno ne može da opstane. Navredlivo za inteligencijata na razumnite ludje beše i tvrdenjeto deka nacijata može da misli i da deluva so eden um i so edno srce. Za žal takvite bea straotno malku. Tie godini, imeno, celokupniot politicki život se odvivaše vo atmosfera na egzaltacija i – preteruvanje! Nikoj nemaše slušnato za umerenite zborovi na eden mlad Južno Afrikanec, kažani vo vreme na najtemniot rasizam i aparthejd vo negovata zemja: “Ne sakam da preteram vo opisite na našata situacija”, veli toj, “zatoa što toa može da me odvede vo pogrešna nasoka”. Vnimavajte, ova se zborovi na covecko suštestvo koe što ima polno pravo da preteruva vo opisot na svojata situacija, no razumot ne mu dozvoluva da go stori toa. Nie na Balkanot, pak, ne dodržavme. So našite neumereni zborovi go proteravme razumot, dijalogot, tolerancijata i prilagoduvanjeto, i se opredelivme za nasilstvo.

Ova e svetlinata vo koja im se pretstavivme na evropskite narodi koi, po iskustvata od dvete svetski vojni, a osobeno po Holokaustot, izgradija cuvstvo na odvratnost kon ekstremniot nacionalizam i nasilstvoto. Sepak, civiliziranite Evropejci, najdobro znaat deka nikoj na ovoj svet ne e sovršen. Svesni se, od sopstveno iskustvo, što se može edno covecko suštestvo da mu stori na drugo, edna nacija na druga, zašto vo našeto denešno povedenie tie go prepoznavaat svoeto minato. Vo što, togaš se razlikuvame od niv denes? Se razlikuvame po toa što tie imaat iskrena i cvrsta volja, da go držat zatvoren vo šiše duhot na ekstremniot nacionalizam, mirno da gi rešavat svoite medjusebni problemi i da zastanat vo odbranata na dostoinstvoto na individuata. Nam, pak, ni nedostasuva taa volja. I ona malku što ja imame, e izložena na sekojdnevni napadi na surija šarlatani i nacionalisti vgnezdeni vo politikata, vo mediumite, na univerzitetite… Za žal, ova e dominantnata sila vo makedonskiot duhoven prostor. Za nivna nesreka Evropa se obedinuva vrz poinakvi principi od nivnite. Za naša sreka, tie se sojuznici na umerenite sili koi rabotat na integracija na makedonskoto multietnicko opštestvo. Ostaveni samite na sebe, ovie vtorive ne bi imale nikakva šansa za uspeh denes. Vaka, šansite da ja izmenime duhovnata klima vo Makedonija vo nasoka na dijalog i tolerancija medju ludjeto i naciite, se dobri. No, toa ne možat da go storat strancite namesto nas samite. Duhovnata klima na Makedonija izvira od našite glavi.

Vo taa nova duhovna klima, Makedonija mora da gi obedini site svoi etnicki zaednici vo odbrana na edinstvoto na državata razbrana kako zaednica na covecki suštestva. Koj e principot što bi obedinil ludje so tolku razlicni jazici, kulturi i religii? Toa e principot na licnoto i nacionalnoto dostoinstvo. Samo ludje so dostoinstvo, imeno, znaat da go pocituvaat dostoinstvoto na drugite. Ottamu, našiot pat do slobodata bi možel da vodi preku Šutka ( romska naselba ) kade što dostoinstvoto na ludjeto e najzagrozeno. Se šepoti deka tamu denovive od stud umrele dvaesettina ludje. Nekni, koga so Mirjana go posetivme lokalnoto ucilište razbravme deka slabo obleceni i gladni deca doadjaat na nastava, a koga se deli užinka tie ne ja dobivaat zatoa što nivnite roditeli ne možat da izdvojat 250 ( 4 EURA) denari mesecno. Što im donese demokratijata na Romite? Sloboda na govor? Pa, toa e sloboda za nas intelektualcite za da kreneme glas vo niven prilog i da receme deka na Romite im treba i sloboda od siromaštija! Dolg e patot na stradanjata na ovie marginalizirani ludje. Najdiskriminiranoto malcinstvo vo Evropa beše žrtva na holokaustot vo koj pokraj šestte milioni Evrei, vo nacistickite krematoriumi bea zapaleni i polovina milion Romi. Zošto, se prašuvam, koga odbeležuvame godišnini na holokaustot go zaboravame toa? Da odime vo Aušvic, no da odime i vo Šutka i tamu da se poklonime.

Tamu vo Šutka, mnogu deca nemaat srekno detstvo, kakvo što imaše Borjan koj rasteše vo ljubov, vo semejstvo na vredni i doblesni roditeli. Da razmisluva za nepravdite na ovoj svet, za vistinite i lagite vo politikata, beše i negov predizvik. Vo seminarskiot trud na Borjan Tanevski posveten na medjuetnickite odnosi vo Makedonija, gledam citati od nekoi moi tekstovi objaveni vo”Nova balkanska politika”. Možno li e, jas vrz nego da sum vlijael kako što Volter Lipman vlijaeše vrz mene? Možebi. Da se misli so otvoren um i da se ima razbiranje za drugiot, pristap koj provejuva niz negoviot tekst, mi e tolku poznat!

Vo imeto na sreknoto detstvo na Borjan, ja podaruvam nagradata na fondacijata koja go nosi negovoto ime, na decata od ucilišteto “Braka Ramiz i Hamid” vo Šutka.