Nadzor osvobaja

Če bi potrebovali dokaze, kako se je svet spremenil v moderni “dobi terorizma”, je treba le pomisliti na nedavne dogodke v slikoviti kraljevini Danski.

Zaradi streljanj, do katerih je pred kratkim prišlo v Köbenhavnu, vladne agencije to tradicionalno svobodno deželo naglo spreminjajo v okolje, značilno za čas po terorističnem napadu enajstega septembra. Policija in varnostne službe so si skoraj brez vmešavanja javnosti pridobile nova pooblastila, ki bi morala spodbuditi široko razpravo;1 danska javnost je zaradi strahu in negotovosti na videz pasivno sprejela vladne ukrepe.

Streljanja na Danskem sodijo v vrsto dogodkov, “povezanih s terorizmom”, ki so povzročili nestabilnost in nemir v državah po vsem svetu. V tem primeru si je strelec privoščil napad na filmskega režiserja in sinagogo v slogu atentatorjev. Med dogodkom so bili ubiti trije ljudje, tudi osumljeni storilec, ranjenih je bilo pet policistov.

Politika zasebnosti

Danske varnostne razmere so se v nekaj dneh spremenile. Najočitnejše je, da je policija na javnih krajih zdaj opremljena z velikokalibrskim in avtomatskim orožjem. Varnostne službe so bliskovito razširile svoja pooblastila. Sem sodijo tudi predlogi, da bi danski obrambni obveščevalni službi dovolili nadzorovati danske državljane na tujem, obveščevalni službi in policiji pa odobrili nov paket protiterorističnih pooblastil.2

Na Danskem so bile take težnje opazne že pred poboji, kajti sklenili so, da bodo glavno vladno organizacijo za varnost na spletu Govcert priključili obveščevalni službi in razširili obseg shranjevanja podatkov. Zakonodajalci se niso ukvarjali z vzporednim zavarovanjem. Nekaj mesecev so celo krožile ostre kritike vse manjšega upoštevanja meril pri varovanju podatkov v danskih javnih ustanovah.

Dovoljevanje ukrepov brez omejitev

Ta vzorec dogajanja je neverjetno podoben posledicam, ki so jih imele podobne tragedije v drugih državah.

Serija dogodkov, “povezanih s terorizmom”, se je začela oktobra lani v Ottawi. Kanadska policija je dejanje strelca, ki je pred parlamentom ubil vojaka, nato pa si izsilil vstop v stavbo in streljal na varnostnike, opisala kot “teroristični napad”. Kanadske oblasti vse odtlej zahtevajo izrazito povečanje števila policistov in osebja varnostnih služb.3

V Avstraliji je decembra lani v nekem sydneyjskem lokalu en sam strelec zajel osemnajst talcev; trije ljudje so izgubili življenje. Avstralska vlada se je odzvala s paketom varnostnih ukrepov, ki so po mnenju opazovalcev najstrožji v sodobni avstralski zgodovini.4

Rally in support of the victims of the 2015attack, Paris, 11 January 2015. Photo: Guillaume Highwire. Source: Wikimedia

Januarja letos je v Parizu zaradi vrste dogodkov (najopaznejši je bil napad na uredništvo časopisa Charlie Hebdo) umrlo dvajset ljudi. Zakonodajni ukrepi francoske vlade kot odziv na te dogodke so bili skoraj popolnoma enaki kot v Avstraliji.

Noben odziv nobene od omenjenih vlad na te dogodke se ne prilega enotnemu “načrtu”. S tem mislim na večjo izmenjavo podatkov med agencijami, dodatna neomejena pooblastila za policijo, večji nadzor javnosti, neutemeljen nadzor nad posamezniki, obsežnejše shranjevanje komunikacijskih podatkov in manjše zavarovanje zasebnosti. Dejansko je to oblika politike brez omejitev na mednarodni ravni.

Vsi, ki jih skrbi prihodnost varovanja zasebnosti, bi morali biti zelo pozorni na posledice vsakega napada ter še posebej na posledice streljanja v pariškem uredništvu Charlie Hebdo. Serija dogodkov v tednih po napadu je povzročila plaz omejevalnih ukrepov in podžigalnega govora, ki bi pravico do zasebnosti lahko ogrozil za več desetletij.

“Združeni za mir in svobodo”

Vse manjše varovanje zasebnosti je del splošnega svetovnega napada na osebne pravice in svoboščine, ki ga je napovedalo razkazovanje enotnosti svetovnih voditeljev na pariškem shodu za Charlie Hebdo.

Da bo sovisnost dogodkov jasna, se bomo za trenutek posvetili vprašanju, zakaj (in ne kako) so se vsi tisti državni voditelji spontano prikazali na pariških ulicah. Na to vprašanje namreč tudi po dveh mesecih ni bilo odgovora. Vprašanje pa je izjemno pomembno, zlasti zato, ker so skoraj vsi mediji enako poenostavljeno poročali o shodu voditeljev in njihovem razkazovanju enotne podpore svobodi govora in bratstvu.

Nekateri opazovalci takega stališča ne sprejmejo. Voditelji držav se redko združijo v podporo osnovnim človekovim pravicam in svoboščinam, razen kadar potrebujejo izgovor za spopad (spomnite se svetovne histerije zaradi “vojne proti mamilom”, ki sta jo v osemdesetih letih preteklega stoletja sprožila Margaret Thatcher in Reagan)5.

Voditelji se še redkeje združijo v imenu svobode govora; v tem pogledu so politični samodržci, ki so se zbrali v Parizu, v preteklosti ravnali grozljivo. In vendar se jih je kot v dokaz nezaslišane ironije več kot štirideset na lepem prikazalo v prvih vrstah fotografsko ovekovečene predstave.

Rekel sem “več kot štirideset”, kajti neverjetno je, da bi natančen seznam težko našli. Le redki predstavniki osrednjih medijev menijo, da je preštevanje pomembno (z izjemo tolikokrat objavljenega seznama najvidnejših – Hollanda, Angele Merkel, Camerona in Netanyahuja).

Šele Daniel Wickham, študent Londonske šole za ekonomijo, je na tvitterju opozoril na svetohlinstvo Francije, ki si je v imenu svobode govora podala roko z voditelji Egipta, Alžirije, Rusije, Tunizije in drugih držav.6

Kljub temu je na pariškem shodu vladalo ozračje enotnosti in gorje vsakomur, ki bi si drznil umazati ta pravljični trenutek. Navsezadnje shod – in spremljajoči tajni sestanek svetovnih voditeljev – ni bil le dokaz nove ubranosti; simboliziral je tudi upanje za napredek demokracije in človekovih pravic. Taka je bila vsaj slavnostna drža večine govorcev.

Toda vrnimo se k prvotnemu vprašanju, zakaj in kako je prišlo do tega. In zakaj prav v tem zgodovinskem trenutku?

Mogoče prav zdaj nastaja nova neformalna os, navidezno zaradi zaščite svobodnega izražanja mnenj in miru, v resnici pa je motiv zanjo potreba po razkazovanju večje enotnosti v “vojni” proti strahovladi.

Le malo pred shodom je bil varnostni vrh, na katerem so sodelovali isti državni voditelji in o katerem so mediji veliko manj poročali. Še eden je sledil v Washingtonu. Vse to kaže, da so varnostne agencije po svetu enotnega mnenja, da bo terorizma v prihodnje najverjetneje še več. Ali pa bo vsaj vedno bolj nepredvidljiv, negotov, politično spremenljiv in težaven.

Varnostne omejitve po vsem svetu

Če je bil motiv pariškega zavezništva res oblikovati novo os za boj proti terorizmu, je cilj že dosežen. Še preden se je po shodu polegel prah, je vrsta svetovnih voditeljev začela govoriti o potrebi po večji varnosti in zmanjšani pravici do zasebnosti.

Britanski premier David Cameron je takoj predlagal ukrepe za omejevanje rabe šifriranja, medtem ko je avstralski državni tožilec z dogodki v Parizu utemeljeval večja pooblastila domače policije in varnostne službe. Na Danskem so podprli poskuse vnovične uvedbe shranjevanja podatkov, na Nizozemskem, v Belgiji in Avstriji pa strožje varnostne ukrepe.

Italija načrtuje uvedbo vrste ukrepov, s katerimi bodo policiji dodelili večja pooblastila,7 medtem ko belgijsko obrambno ministrstvo in ministrstvo za notranje zadeve preučujeta zakonsko dopolnilo, s katerim bi povečali število vojakov v stanovanjskih četrtih. Španija je uvedla nove, strožje in rasistično obarvane varnostne preglede,8 medtem ko v Združenih državah razmišljajo o vrsti novih strogih ukrepov.9

Policijska dejavnost v predmestjih je vse bolj vsakdanja, intenzivni ukrepi pa so naperjeni proti ljudem, ki izražajo revolucionarne ideje. Policija v Antwerpnu je vdrla v več domov in zaprla ljudi, ki naj bi širili “sovražna sporočila v družabnih medijih”.10

Ena od posledic enotne pariške fronte je, da bodo imele policija in varnostne službe, ki so marsikje že zdaj neodgovorne in nenadzorovane, pravico do premikanja meja sprejemljivega vedenja. To bo morda spodbudilo težnje po militarizaciji v mestih in splošno razširjenem nadzoru.

Izključevanje in sovražni odziv nanj

Pri časniku International Business Times menijo, da so pariški napadi močno vplivali na evropsko politično dinamiko. Skrajne desničarske in desnosredinske stranke po vsej Evropi zaradi teroristično motiviranih umorov zagovarjajo stališče, da morajo njihove države omejiti priseljevanje in strože obravnavati terorizem. To bi lahko spodbudilo tudi evropske levičarske stranke, da bi zaradi desničarskih napadov zaostrile stališča o državljanskih pravicah in svoboščinah, češ da je varnost v več državah, kjer bodo letos volitve, ogrožena.11

Politični filozof Bleri Lleshi je v svojem prispevku za EU Observer šel še dlje in izrazil zaskrbljenost, češ da bo zaradi strahu v Evropi prišlo do krize. Če si ogledamo mnenjski prerez volivcev grške Zlate zore ali privržencev Stranke za neodvisnost Združenega kraljestva (UKIP), ki nasprotujeta priseljevanju in Evropski uniji, vse kaže, da so take stranke med družbeno izločenimi sloji vedno bolj priljubljene.12

In v tem je bistvo. Očitna posledica vsakega skupnega stališča vlad je tudi tveganje, da bo sprožilo spopad s tistimi, ki se zaradi splošnega mnenja počutijo izgnane ali izločene. Teden dni po pariški osi se je na dresdenskih ulicah zbralo 25 tisoč nasprotnikov “islamizacije” Evrope. Shod so obsodili vsi politični voditelji in tudi tokrat bi skupna fronta lahko spodbudila novo sovražnost, izločenost in morda tudi skrajna dejanja, vendar ne med islamističnimi teroristi.

Očitno je bil namen skupne pariške fronte poslati sporočilo solidarnosti in nasprotovanja tistim, ki želijo spodkopati mir in svobodo. Toda ta tvegana poteza bi lahko pri milijonih ljudi vzbudila jezo in razočaranje zaradi naraščajočega pritiska na njihova nacionalistična ali rasistična gibanja. Varnostne službe se upravičeno bojijo, da bodo ukrepi naščuvali soseske drugo proti drugi.

Vsekakor vsako preočitno izkazovanje solidarnosti vzbuja močan občutek ogroženosti na eni ali drugi strani islamistične meje. Na Danskem, na primer, je polaganje rož na kraj, kjer je bil ubit osumljeni storilec, povzročilo ogorčenje, in petek za tem se je žalne slovesnosti za storilcem v mošeji udeležilo rekordnih tri tisoč ljudi. Tako množično razkazovanje podpore domnevnemu morilcu je sprožilo nadaljnje ugibanje o vedno večji razdeljenosti danske družbe.13

Jezik strahu

Medtem ko so vlade dosegle soglasje o varnostnih ukrepih, ki bi jih bilo treba izvajati v odgovor na napade, se še vedno niso zedinile ob vprašanju, koga bi bilo treba ožigosati za “terorista”. Med obleganjem v Sydneyju je policija sprva poročala, da gre za dejanje poblaznelega “samotnega volka”, ki ni povezano s terorizmom. Ko je potem zavihrala zastava Islamske države, je bilo takega razmišljanja konec.

Zato pa so vlade dobro sodelovale pri pospeševanju metaforike in retorike na področju terorizma. Sem sodi selitev prikritih prehodnih glagolov v ljudski jezik. Taka praksa je v zgodovini navadno opozarjala na neizbežen strah in sovraštvo.

Trenutno je najvidnejši med temi prehodnimi glagoli radikalizirati. V zelo kratkem času je prešel v svetovni politični in medijski besednjak, in to tako množično, da v njem marsikdo vidi samoumevno resnico. Biti radikaliziran pomeni zaključiti postopek radikalizacije, tako kot prehodni glagol zastrupljen opisuje posledico zastrupitve. Pomislite še na en prehodni glagol: okužen.

Kadar vlade povezujejo samostalnike s prehodnimi glagoli, oblikujejo splošen občutek, da družbi grozi pogubonosen, pogosto neviden škodljiv element, katerega posledice so prav tako škodljive. Radikalizacija torej neizogibno povzroča radikalce. Zato sklepamo, da so radikalci škodljivi.

Tako uporabljeni prehodni glagoli so izjemno močna jezikovna orodja, predvsem zato, ker namigujejo na kvarne posledice, ki zahtevajo izreden poseg. Radikalizacija je bila seveda opravičilo za širok razpon novih policijskih in varnostnih pooblastil, ki ogrožajo določila vsake svobodoljubno napisane ustave.

Nevarna posledica take težnje je, da zastruplja pojmovanje radikalnosti, plemenite sestavine vseh družbenih in političnih reform. Vlada si postopoma prisvaja idejo radikalnosti in jo spreminja v nekaj skrajno uničujočega.

Težava takih jezikovnih zvijač je, da se osamosvojijo. McCarthysti so dokazovali, da “vdor komunizma” pripelje do škodljivega prevrata, posledica pa je bila zahteva po dokazovanju zvestobe, ki so mu podvrgli množice ameriških državljanov. Podobno nova britanska zakonodaja določa, da morajo vsi uslužbenci v javnem sektorju poročati o vsakem znanilcu radikalizacije, ki ga zaznajo, četudi med majhnimi otroci. To se ne more dobro končati.

Kako moder je nadzor

Odgovori na take napade – obsežnejša izmenjava podatkov med agencijami, dodatna, neomejena pooblastila za policijo, večji nadzor nad ljudmi, nepooblaščen nadzor, obsežnejše shranjevanje komunikacijskih podatkov in zmanjšana zaščita zasebnosti -so novejšega datuma. Oblasti so v preteklosti raje uporabljale ukrepe z natančno določenimi cilji, neposredno povezanimi z dogodki.

Vzemimo za primer pokole v Oklahomi, Dunblanu in Port Arthurju, tako rekoč nedavne dogodke iz devetdesetih let preteklega stoletja. Posledica teh tragedij so bile z njimi neposredno povezane pobude, kot so prepoved uporabe orožja brez dovoljenja, sprejetje predpisov o razstrelivih in reforma policije. Vse te pobude, “osredotočene na reforme”, so podprli z dokazi.

Nadzor množic je bil dolga desetletja sestavni del varnostnih ukrepov. Dandanes pa velja praktično za edini primeren odziv. Oblasti tarnajo, češ da potrebujejo več podatkov, da bi izsledile možne storilce, zato zahtevajo razveljavitev zahteve po dokazovanju krivde.

Vse to opozarja na eno nerešenih skrivnosti 21. stoletja: zakaj so imele varnostne službe in policija natančne podatke o storilcih vseh dogodkov, povezanih s terorizmom, v letih 2014 in 2015? In še, zakaj so imele prav tako natančne podatke o storilcih pokolov v Oklahomi, Dunblanu in Port Arthurju in vendar niso ukrepale?

Morda največja sramota te skrivnosti ni, da oblasti niso ukrepale (čeprav bi bile to lahko storile), temveč da jih vlade in parlamenti niso poklicali na zagovor.

Zunaj Združenih držav, kjer nekdo vsaj simbolično odgovarja za varnost, je za to, da bi varnostne agencije poklicali na zagovor, zanimanja malo ali pa ga sploh ni. Vlada Velike Britanije kljub odločitvi sodišča, da je bil dotedanji nadzor, ki ga je izvajala Britanska obveščevalna in varnostna služba, nezakonit,14 svojih obveščevalnih agencij ni poklicala na zagovor. Prikrivanje in zamegljevanje je že stoletja značilno za britansko vladavino. Navsezadnje je komisar za nadzor nad obveščevalnimi službami še lani vztrajno zavračal zahteve po zaslišanju pred parlamentom, zato mu je bil odbor za notranje zadeve prisiljen izdati sodni poziv.15

Vodje obveščevalnih služb se seveda odzovejo le na trdo roko svojih političnih gospodarjev, ki je v Veliki Britaniji in večini evropskih držav že od nekdaj neučinkovita. Še leta 2013 je sir Iain Lobban, direktor Britanske obveščevalne in varnostne službe, med preiskavo britanske parlamentarne komisije za obveščevalne in varnostne službe lahko prodajal enako strankarsko nakladanje, kot ga agencije servirajo parlamentu že več kot dvajset let.

Resnična varnost ni mogoča, če nihče ne sprejme odgovornosti. Bistvo boja zagovornikov pravic, pravzaprav vseh, ki jim za neokrnjeno javno varnost ni vseeno, je prisiliti parlament, da bo ravnal zrelo in odgovorno ter zastavljal neprijetna vprašanja, ki bodo zagotovila prave odgovore na grožnje.