Mutacije znanosti v pandemiji

V očeh javnosti postajata znanstvena in ezoterična terminologija neločljivo povezani… Zato je, deloma kot posledica znanstvenega napredka, širša družba dozorela za nov misticizem, preoblečen v  navidezno znanstven žargon… Izposojena avtoriteta znanosti postaja močan simbol prestiža za neznanstvene doktrine.

Ti stavki so iz predavanja ikone moderne sociologije Roberta Mertona iz leta 1937, izpred skoraj petinsedemdeset let. Čeprav Merton ni bil paničar, je opozoril na “vedno širši prepad med znanstveniki in laiki” kot nevaren trend v industrializiranih družbah.1

Težko je danes, med četrtim valom pandemije koronavirusa in ob pojavu različice omikron z dramatičnim porastom števila smrti v nekaterih državah prvega sveta, v Mertonovih mislih ne videti preroškosti. Romunija, Bolgarija in Hrvaška, na primer, so članice Evropske unije, kjer so cepiva dostopna vsem odraslim – in vedno bolj tudi otrokom, vendar se večinsko upirajo njihovi uporabi.

Znanstveniki v očeh javnosti: angelski hudiči

Večina držav v Afriki in Južni Ameriki lahko samo sanja o taki dostopnosti cepiv, ki bi lahko rešila stotisoče življenj. In vendar se znaten del prebivalstva severnoatlantskih držav doslej ni bil pripravljen cepiti, čeprav je imela večina teh ljudi za seboj rutinska obvezna otroška cepljenja, na primer s kombiniranim cepivom OMR proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Najobičajnejša argumenta sta, da naj bi imela cepiva nevarne stranske učinke in da so kratko malo nepotrebna. So pa v  nekaterih evropskih državah tudi znatne manjšine, ki verjamejo, da je covid preprosto prevara, da je virus biološko orožje v geopolitični vojni ali da so cepiva skrivna operacija za injiciranje mikročipov ali programabilnega strupa za nadzorovanje prebivalstva ali celo njegovo uničenje. Vsi ti sumi kažejo na Big Pharmo in namišljeno združbo zdravnikov, virologov in znanstvenikov, ki naj bi hoteli iz lakomnosti ali želje po politični moči vsiliti ljudem svojo voljo.

Znanstveniki, ki sedijo v svojih slonokoščenih stolpih in govorijo jezik, ki ga nihče ne razume, so od nekdaj lahke tarče populističnih napadov. Toda doslej so bili ti napadi tradicionalno omejeni na posameznike ali manjše skupine. Zdaj ni več tako. V populističnem duhu časa so ti argumenti večinska usmeritev. Junija je neki Timesov kolumnist objavil članek s  simboličnim naslovom: Ob bohotenju drobnjakarskih covidnih pravil mi najbolj para živce ta diktatura zdravnikov. Avtor Rod Liddle namenja britanskim državljanom apokaliptično svarilo: “Vodenje svoje države predajamo zdravniškemu kleru.”

Zaprtja držav, omejitve in zdravstveni ukrepi (predvsem obvezna cepljenja) so močno razdelili zahodne družbe. Celo v državah, kjer je precepljenost dokaj visoka, na primer v  Združenem kraljestvu ali Franciji, je sovražnost do zdravnikov glasnejša kot kadar koli. Ne gre za to, da bi bila antiznanost povsod tako popularna, ampak so argumenti veliko bolj vidni – in posledice bodo dolgotrajne.

Površen pogled na rezultate javnomnenjskih raziskav, ki kažejo na čaščenje znanosti, bi lahko naredil zelo drugačen vtis in izzval nevarno samozadovoljstvo. Raziskava Evrobarometer, izvedena aprila in maja 2021, je pokazala visoko zaupanje v znanstvenike. Optimistična izjava Komisije je veselo sporočila, da devet od desetih državljanov Evropske unije (86%) misli, da je vpliv znanosti in tehnologije na splošno pozitiven, in tudi to, da

državljani EU pozitivno gledajo na znanstvenike in njihove določujoče lastnosti, kot so inteligenca (89%), zanesljivost (68%) in sodelovalnost (66%). Več kot dve tretjini (68%) jih verjame, da bi se morali znanstveniki udeleževati političnih debat in tako zagotoviti, da bi odločitve upoštevale znanstvene dokaze.

Toda ista raziskava tudi kaže, da niso vsi zadovoljni s tem, da imajo zdravniki in znanstveniki močnejši vpliv na naša življenja. 28% Evropejcev na primer verjame, da so bili virusi proizvedeni v skrivnih laboratorijih, da bi nadzirali našo svobodo, in 26% jih misli, da zdravilo proti raku že obstaja, vendar ga zaradi komercialnih interesov skrivajo pred javnostjo. To je precej velika manjšina, v nekaterih državah EU pa so te številke še osupljivo višje, predvsem na zahodu in na jugu.

58% Ciprčanov, 42% Grkov, 48% Madžarov in 41% Bolgarov misli, da zdravilo proti raku obstaja, vendar ga skriva Big Pharma. Več kot polovica Ciprčanov, Bolgarov in Romunov meni, da covid proizvajajo v  vladnih laboratorijih, da bi lahko omejevali državljanske svoboščine. Te teorije so zelo popularne v najslabše precepljenih množicah, zato ni presenetljivo, da je precepljenost v zadnjih dveh omenjenih državah zelo nizka in da števila okužb in smrti letijo v nebo.

V močni medsebojni povezavi s popularnostjo teorij zarote je občutek velikanskih množic, da je znanost v glavnem za elito: večina (57%) državljanov EU meni, da znanost in tehnologija pomagata izboljšati življenje samo tistim, ki so že tako dobro preskrbljeni.

Medtem ko državljani EU izražajo močno zanimanje za znanost, jih relativna večina (46%) tudi priznava, da je znanost tako zapletena, da je ne razumejo prav dosti, manjšina (28%) pa pravi – ali vsaj misli –, da nekaj razume. In rezultati razkrivajo nekaj osupljivih lukenj v poznavanju znanosti: petina prebivalcev EU misli, da so prvi ljudje živeli hkrati z dinozavri (hvala, Jurski park!), 23% pa jih zavrača celo temeljni pojem evolucije.

Seveda je bilo javno mnenje glede znanosti vedno spremenljivo in vedno bo. Zaupanje v znanstvenike je zmerom krhko, saj ljudje ne morejo zares zaupati v stvari, ki jih ne razumejo. Znanstveniki imajo rituale, ki jih laiki ne morejo ponavljati ali v njih sodelovati. Vedo stvari, ki jih drugi ne bodo nikoli dojeli. Znanstvena dognanja so lahko protislovna. Po drugi strani pa lahko močno zanašanje na udobnost intuitivnega mišljenja postane gojišče psevdoznanstvenih prepričanj in teorij zarote.

Naraščajoče nezaupanje v znanost

Kot je opomnil Jacques Derrida, ima grška beseda pharmakon dvojni pomen: lahko pomeni tako zdravilo kot strup. Ta ambivalenca izraža občutke javnosti do znanosti danes. V večini zahodnih držav večina ljudi gleda na znanstvene rešitve kot na zdravilo, glasne in nezanemarljive manjšine pa imajo občutek, da jim znanstveniki zastrupljajo življenje.

Kadar se znanost in znanstveniki korenito vmešajo v vsakdanje življenje, ni čudno, da je odziv psevdoznanstvena revolucija. Mnogi pravijo, da hočejo nazaj nadzor: borijo se za svojo domnevno svobodo do izbire načinov medikalizacije ali nemedikalizacije. Nekateri so pripravljeni to izpeljati tudi za ceno življenja, kakor lahko vidimo pri zanikovalcih cepiv, ki imajo veliko več možnosti za izgubo življenja kot cepljeni.

V velikih delih družb, ki jih je prizadela pandemija, predvsem pri tistih, ki se doživljajo kot žrtve zaprtij, je bila posledica pandemije višja stopnja motiviranega zavračanja znanosti, kot to imenuje Stephan Lewandowsky; gre za pojav z nekakšno bizarno racionalno podlago.

Ni na primer presenetljivo, da žrtve zaprtja države (tisti, ki so zaradi tega izgubili delo) ne marajo zaprtij. Toda te na pogled racionalne odzive pogosto spremlja močnejši val povezanih iracionalnih prepričanj, ki niso v korist tistih, ki jih gojijo.

Med temi niso samo teorije zarote, ampak tudi psevdoznanstveni pogledi, ki segajo od homeopatije prek vseh vrst alternativne medicine do čarovniških zdravljenj, v katerih mnogi vidijo alternativo cepivom – drage, vendar nekoristne rešitve nasproti brezplačni izbiri, ki rešuje življenja.

Industrija izdelkov za dobro počutje je postala psevdoznanstveno gojišče za skepticizem glede covida in cepiv ter teorije zarote, ki promovira trditve, da je skrivnost zdravja v  telesni dejavnosti, čudežnih dietah in neustrašnosti, ne pa v maskah, zaprtjih in cepivih.

Psevdoznanstvene revolucije se pogosto dogajajo kot neposredni protiudarci akademskim prebojem. Prav to se je zgodilo med pandemijo: dajanje prednosti zdravstvenim vprašanjem in zagotavljanje izredne pomoči za raziskave sta omogočili velikanske dosežke, kakršen je bil hiter in učinkovit razvoj cepiv.

To je okrepilo tudi trg tradicionalnih in netradicionalnih, znanstvenih in psevdoznanstvenih zdravil. Ne samo da so farmacevtskim podjetjem velike dobičke prinesla cepiva, ljudje so nasploh začeli kupovati več zdravil in posledično so dohodki farmacije – ki prodaja v glavnem znanstveno potrjena zdravila – močno narasli.

A tudi plačilni zidovi in kreditne kartice so pomembna orožja v rokah psevdoznanstvenih uporov. Študija o “pandemijskih dobičkarjih” je pokazala, da proticepilci predstavljajo poslovni imperij z letnimi donosi najmanj 36 milijonov dolarjev, kar temelji na ocenah za dvaindvajset organizacij, pripadajočih dvanajstim izmed največjih zaslužkarjev v tej industriji.

Po teh izračunih so imeli proticepilci več kot 62 milijonov sledilcev, kar je tudi tehnološkim velikanom prineslo do 1,1 milijarde dolarjev letnega prihodka. Najpomembnejši proticepilci zaposlujejo skoraj 300 ljudi. V ZDA so tudi dobili posojila iz zveznega programa (Paycheck Protection Program, PPP), namenjenega za pomoč podjetjem pri premoščanju krize.

Kot se širi zdravstveni trg, globalno raste tudi psevdoznanstvena industrija. Na Madžarskem, na primer, si je zdravnik, ki se je spreobrnil v zagrizenega zanikovalca virusa in ki prodaja svoje vitamine ter jih razglaša za panacejo proti vsem težavam, povečal prodajo za 60 odstotkov, skoraj do 100.000 EUR (kar je v državi z 10 milijoni prebivalcev velikanska številka). Znana je njegova izjava, da bi lahko ležal v kadi, polni koronavirusa, pa mu ne bi bilo nič; virus je razglasil za “prevaro” in neprestano udriha po “farmacevtski mafiji” in novinarjih kot “trgovcih s strahom” – ob vsem tem pa je po zaslugi virusa skoraj potrojil dobiček svojega podjetniškega imperija. Še eni družbi je uspelo pomnožiti dohodke ob podpori “medicinske zvezde”, ki ne verjame v  virus, Györgyja Gődényja, nekdanjega vodje lažne stranke na Madžarskem. Oba sta člana Zdravnikov za jasen pogled, skupine farmakologov in zdravnikov, ki širijo covid skepticizem in proticepilske poglede. Eden od njiju je bil regionalni vodja Zdravniške zbornice, dokler ga niso suspendirali. To je ostro opozorilo, da se celo predstavniki uporabne znanosti lahko obrnejo k psevdoznanosti – nekateri zaradi dobička, drugi iz prepričanja. In kadar se, lahko s svojimi belimi haljami, doktorskimi nazivi in diplomami iz zdravstvenih ved postanejo njeni najkredibilnejši glasniki.

Seveda se psevdoznanost ter alternativna in komplementarna medicina (KAM) lahko še bolj in še hitreje širijo v državah, kjer so jim bolj naklonjene kulturne navade in so del tradicije. Študije so pokazale, da je uporaba teh vrst medicine ne samo zelo razširjena, ampak tudi kulturno močno zasidrana v Južni Aziji, v Pakistanu, Indiji, Bangladešu, Nepalu, Šrilanki, Afganistanu, Butanu in na Maldivih. Ta zdravljenja so lahko zelo priljubljena predvsem takrat, ko cepiva niso dosegljiva – neka študija o covidnih bolnikih v Indiji je na primer pokazala, da jih je več kot četrtina (25,8%) med zdravljenjem ali po njem uporabljala KAM. Toda komplementarna in alternativna medicina žanjeta velike uspehe od Vzhoda do Zahoda: povpraševanje po kitajski tradicionalni medicini, vključno z zelišči, akupunkturo, aromaterapijo in drugimi disciplinami brez dokazanih učinkov proti covidu-19, je že med prvim valom koronavirusa močno naraslo.

Kaj sproži protiudarec

Vsi vemo, da je politične revolucije težko napovedati. Pomembna psihološka teorija, ki korenini v mislih Alexisa de Tocquevilla, poudarja pomen neizpolnjenih pričakovanj: politično nasilje in revolucije nastopijo, kadar resničnost ne dosega pričakovanj družbe, posebno glede življenjskega standarda in osebnih svoboščin.

Psevdoznanstvene revolucije je navadno veliko laže predvideti, vzniknejo pa podobno pogosto v časih družbenopolitičnih sprememb in kriz. Epidemija gripe leta 1918 (znana tudi kot španska gripa) je zahtevala 50 milijonov življenj, največ v Evropi (za primerjavo: covid-19 je doslej po vsem svetu pomoril 5 milijonov ljudi). Kriza leta 1918 se je lahko tako učinkovito širila, ker prebivalstvo, izmučeno od prve svetovne vojne, ni bilo pripravljeno na socialno distanciranje; politika na državnih ravneh je zmanjševala pomen virusa in mnogi so se zatekali k obskurnim zdravilom, kot so na primer viski, čebula, kačje olje, slana voda ali puščanje krvi, namesto k medicinsko preverjenim preventivnim dejanjem.

Zaprtja so za večino izjemno frustrirajoča: najbolj človeški odziv za premagovanje težav je zbližanje s skupnostjo, občasna odtegnitev socialnega življenja in omejitev svobode gibanja pa sta oviri. In ni presenetljivo, da se bes mnogih obrača proti odrediteljem zaprtja.

Zanimivo je, da psevdoznanstvene revolucije nasprotujejo poceni posploševanjem. Če pogledamo velikanske razlike v številkah precepljenosti v Evropi, je jasno, da ni univerzalne razlage, zakaj množice ljudi zavračajo znanost in njene produkte.

Države članice EU so doživljale podobne omejevalne ukrepe in imajo dostop do podobne obilice cepiv, vendar so v njihovi pripravljenosti za cepljenje velikanske razlike. Obseg teh razlik je osupljiv: v času, ko pišem ta članek (konec novembra 2021, na vrhuncu četrtega vala), je skoraj 90% prebivalcev Portugalske in več kot 80% prebivalcev Malte in Španije polno cepljenih – cepljenih pa je samo 25% Bolgarov in 38% Romunov. Napredovanje cepljenja v teh državah je počasno, čeprav je tako število okužb kot smrti v nekaterih od njih dramatično visoko. V Romuniji, na primer, je smrtnost v začetku novembra 2021 presegala 400 smrti na dan, znašala je več kot dvakrat toliko kot v prejšnjih valovih.

Kako pojasniti te neverjetne razlike? Čeprav je nabor podatkov v EU premajhen in preveč nepopoln, da bi omogočil splošno razlago, vendarle lahko prepoznamo nekaj dejavnikov, ki očitno igrajo pomembno vlogo pri spodbujanju psevdoznanstvenih revolucij in zaradi katerih so družbe občutljive za dezinformacije, ki spodkopavajo ugled znanosti. Tu je šest izmed teh dejavnikov.

1. Nezaupanje v oblast

Ena izmed prvih primerjalnih študij (iz 19 držav) je pokazala, da je najmočnejši kazalnik, ki napoveduje sprejetje cepiva, zaupanje v oblast: anketiranci, ki so zaupali informacijam iz vladnih virov, so bili bolj pripravljeni sprejeti cepivo ter poslušati nasvet delodajalcev, naj se cepijo. To povezavo so pozneje potrdile številne študije.

Kristen Ghodsee in Mitchell Orenstein v svojem članku ugotavljata, da je v srednje- in vzhodnoevropskih državah, kjer je število okužb in smrtnih primerov v tretjem in četrtem valu pandemije najbolj naraslo, zaupanje javnosti v oblasti veliko nižje kot v zahodnoevropskih državah ter da še naprej pada. Vzrok za to naj bi bila po njunem mnenju kombinacija dediščine nezaupanja iz socialističnega obdobja in, kar je še pomembnejše, tranzicijske travme, ki je pretekla tri desetletja niso mogla zares ozdraviti in odpraviti. V vseh postsocialističnih državah članicah EU je raven precepljenosti nižje od povprečja EU. Seveda imajo prebivalci teh držav pogosto dobre razloge za nezaupanje do oblasti, saj te zlahka zlorabijo svojo moč v šibkih, mladih demokratičnih institucijah – korupcija je, na primer, v Vzhodni Evropi prepoznana kot bolj endemična kot na Zahodu. Vendar mentaliteta zarote vidi zaroto tudi tam, kjer je v resnici ni.

Korumpiranost vlade ne pomeni, da hočejo tudi moriti ljudi s cepivi – navsezadnje to res ne bi bila dobra strategija za zmago na volitvah. Ampak paranoidno dojemanje in njegov vpliv na vedenje, ko gre za zdravje, seveda nista nič novega.

V temnopolti skupnosti v ZDA so, na primer, izkušnje z rasnim zatiranjem in medicinskim nasiljem pripeljale do teorij zarote, po katerih naj bi bil virus HIV ustvarjen v vladnih laboratorijih. Morbidne zlorabe oblasti seveda pojasnjujejo nezaupanje  – tak primer je bila t. i. Tuskegeejska študija o sifilisu, v kateri so zvezni zdravstveni organi izvedli poskus na okrog štiridesetih slabo informiranih temnopoltih moških, pri katerih so ugotavljali napredovanje in vpliv nezdravljenega sifilisa na njihovo življenje (in smrt). Končalo se je tako, da je nezaupanje, ki ga je to povzročilo, zahtevalo mnogo življenj v temnopolti skupnosti. Posledice dogmatičnega in paranoičnega nezaupanja so lahko strašljive in še krepijo že obstoječe neenakosti. Populacije, ki so najbolj izpostavljene zlorabi moči, so najmanj pripravljene sprejeti roko vlade, kadar se ta iztegne v pomoč – in enkrat za spremembo ne zato, da bi udarila. Romske skupnosti v srednjevzhodni Evropi so najboljši primer.

Tudi ruski državljani imajo zelo dobre razloge, da ne zaupajo svojemu odkrito zatiralskemu predsedniku z osebnim imperijem in pobitimi političnimi nasprotniki v Rusiji in zunaj nje. Manj smiselno pa je, če se to nezaupanje izraža pretežno z zavračanjem cepiv. Čeprav bi bila injekcija Sputnika V gotovo vredna zaupanja, je cepljenih samo 34% Rusov – medtem ko jih po zadnjih anketah dvakrat toliko, 67%, podpira predsednika Putina. Rezultat tega je, da v državi z več kot 1200 zabeleženih smrti dnevno ob koncu novembra 2021 tako okužbe kot smrtnost dosegajo rekordne številke.

2. Populizem

Populistična politika ima največ koristi od nezaupanja do oblasti po vsej zemeljski obli – bodisi v vladi bodisi v opoziciji. Po vsej Evropi in zunaj nje značilno skrajno desne (in včasih skrajno leve) populistične stranke jezdijo na valovih covid skepticizma in obotavljanja pred cepljenjem, ki dejavno pospešujeta rast psevdoznanosti. To je lahka igra: znanost je po naravi elitistična – vsaj s stališča tistih, ki lahko sodelujejo v produkciji znanja. Kakor pravi eden najizvirnejših poznavalcev populizma Rogers Brubaker:

Populizem je v splošnem sovražen do strokovnosti, vendar se je razbohotil prav v trenutku, ko se strokovnost zdi bolj nepogrešljiva kot kadar koli.

Populizem zapolnjuje politično nišo z  artikuliranjem sumničavosti do vlade in Big Pharme celo v državah, kjer je precepljenost sicer visoka, na primer v Italiji, kjer je bilo nekaj zelo velikih protestov proti zaprtju države, na katerih so protestniki vpili Libertá!, ali Franciji, kjer Rassemblement national zavrača digitalno potrdilo.

Raven precepljenosti v Avstriji je bliže vzhodno- kot zahodnoevropski in skrajno desna stranka FPÖ je postala glasna zagovornica “svobodne odločitve” o cepljenju in tudi nasprotuje zaprtjem. Kot vsi njihovi mednarodni kolegi zahtevajo več osebne svobode in več svobode govora. Christian Hafenecker, medijski govorec FPÖ, je avgusta letos načel to vprašanje in kritiziral procepilsko stališče javnega medija: “Kje so poročila in diskusije, kjer imajo besedo nasprotniki politike prisilnega cepljenja in fetišizma mask?” Ko so bila novembra 2021 uvedena nova zaprtja, da bi se pred božičem zmanjšalo število okužb, je vodja stranke odkrito izjavil: “Od danes je Avstrija diktatura.”

Belgijska Vlaams Belang, estonska Konservativna ljudska stranka, grška stranka Grška rešitev in romunska AUR igrajo po notah odpora proti zaprtju in cepilskega skepticizma, četudi v različnem obsegu. Skrajnodesničarski medijski ekosistem v Evropi pogosto promovira alternativna zdravljenja in rešitve ter dviguje povpraševanje po psevdoznanstvenih zdravilih, praksah in razmišljanjih, kot na primer po telesni vadbi in zabavi z drugimi, ki pomagata preprečevati korono. Antikapitalistična sumničavost do Big Pharme je značilna tudi za levico, kritično do globalizacije  – vendar je danes v Evropi veliko šibkejša.

Splošno pravilo je: čim bliže moči so populisti, tem več je skepse do cepiv. V državah, kot sta Romunija in Bolgarija, je populizem razširjen čez ves politični spekter in ustvarja rodovitna tla za gojenje neosnovanih teorij in odklanjanje cepiv. Slovaška beleži najnižjo precepljenost med državami Višegrajske skupine (42%) in veliko dovzetnost za teorije zarot – dva njena bivša ministrska predsednika, Robert Fico in Peter Pellegrini, sta igrala po notah nezaupanja do cepiv.

Vendar pa so pri tem pravilu tudi izjeme: na primer, Viktor Orbán je nepopustljiv in agresiven zagovornik cepiv in precepljenost na Madžarskem (61%) po vzhodnoevropskih standardih ni tragična. Orbán se ponaša z najhitrejšim prvim krogom cepljenja, potem ko je pospešil registracijo ruskih in kitajskih cepiv v času, ko so jih druge države članice EU zavrnile, kar je prineslo nekaj zelo vprašljivih rezultatov, na primer visoko umrljivost med starejšimi, ki so bili cepljeni s Sinopharmom celo v nasprotju s priporočili proizvajalca. Orbán je skepticizem do cepiv in do korone razglasil za greh in prosil ljudi, naj zaupajo znanosti. Pandemijo je izkoristil za divji (in neutemeljen) napad na opozicijo in intelektualce – tudi name; imenoval nas je anticepilce in nas tako predstavil kot grožnjo življenju madžarskih sodržavljanov.

Hkrati je Orbán eden najradikalnejših nacionalističnih politikov v Evropi, ki je podpisal skupno peticijo s  prej imenovanimi skrajnodesnimi strankami ter tako letos poleti v Budimpešto povabil razvpitega skeptika do cepiv in nasprotnika mask Tuckerja Carlsona.

Čeprav se bratenje med madžarsko vlado, zagovornico cepljenja, in skeptičnimi paleokonservativci v ZDA zdi bizarno, bi lahko postalo vedno bolj značilno za čas, v katerem živimo. Medicinski posegi in znanost so lahko tematika, ki vnaša razdor, in to ne le med politične tabore, ampak tudi znotraj njih. Znanost in antiznanost živita skupaj.

3. Polarizacija in politični tribalizem

Politika pogosto skuša poenostavljati ta niansirani odnos. V naravi politične polarizacije (ali, kot rad temu rečem: političnega tribalizma) je, da iz vsakega javnega vprašanja naredi predmet debate  – nobena tema ne ostane nedotaknjena. Če moj politični nasprotnik zavzame neko stališče, se moram jaz postaviti na nasprotno stran, naj stane, kar hoče. Cepljenje in maske niso izjema, kot lepo ponazarja dogajanje v ZDA v zadnjem času.

Raziskava o ZDA je ugotovila, da je bila medijska polarizacija v začetnih fazah covida pomemben dejavnik pri tem, da je kriza sprožila politično delitev. Dejstvo, da so se politiki v časopisnih poročilih pojavljali pogosteje kot znanstveniki, je morda prispevalo k polarizaciji v pogledih na covid in cepiva.

Prej omenjeni prijatelj Viktorja Orbána, Tucker Carlson, še danes širi divje teorije zarote, kakršna je zgodba, da je koronavirus ustvaril doktor Anthony Fauci. Potegnil je vzporednico med sterilizacijo, lobotomijo in cepivi ter ni bil pripravljen promovirati cepiv niti po tem, ko se je njegov televizijski kanal Fox News končno vdal in začel to početi. Carlson je povzemal tvite pop zvezde Nicki Minaj, ko je ta oznanila, da ni cepljena, in je citirala absurdne trditve o nabreklih testisih sestričninega prijatelja. Nazadnje je vlada njene domovine, Trinidada in Tobaga, te trditve preverila in ovrgla ter primer izpostavila mednarodnemu posmehu.

Covid skepticizem in zanikanje zadrtih republikancev se kažeta kot popolnoma zgrešena politična strategija. Podpora Trumpu se je izkazala kot ena najpomembnejših napovedi nepripravljenosti za cepljenje. Republikanski guvernerji so se teže odločali za ukrepe zapiranja in za priporočanje cepljenja. Posledica tega je bila, da so okužbe in smrtni primeri ob vztrajnem naraščanju covida v republikanskih državah dosegali višje številke. To kaže, da so mnogi republikanski politiki pripravljeni tvegati življenja lastnih volivcev.

Nekdanji kandidat za predsedniško nominacijo, teksaški senator Ted Cruz, se je pred kratkim znesel nad Velikim ptičem, likom iz risank o Sezamovi ulici, ker je čivknil nekaj v zagovor cepljenju – na Twitterju, družabnem omrežju, kjer predšolski otroci niso preveč dejavni in tako najverjetneje ni dosegel prave ciljne publike. Po izsledkih študije Ivana Krasteva in Marka Leonarda, temelječe na raziskavi javnega mnenja Evropskega sveta za zunanje odnose, ki pokriva mnogo evropskih držav, so pandemija in zaščitni ukrepi Evropo in njeno družbo jasno razdelili po številnih oseh; tudi politični in generacijski prepad ter razdor med Vzhodom in Zahodom so se poglobili. Kadar se razgrejejo debate okrog znanosti, je to popolno prizorišče za upor in tema se skrajno polarizira. V ZDA se to dogaja že dolgo – in zdaj se dogaja tudi v Evropi.

4. Geopolitični boji in dezinformacije

Pri sodobnih dezinformacijah gre v  glavnem za sprožanje polarizacije. Toda vzročnost je krožna: polarizacija ponuja tudi rodovitna tla za dezinformacije, tako na spletu kot sicer. In to dobro izkoriščajo geopolitični “prodajalci dvoma”, predvsem Rusija in Kitajska.

Rusko dezinformiranje že dolgo uporablja antiznanost in psevdoznanost, da zmede določeno družbo in zaseje seme dvoma. Na primer, ob ameriških predsedniških volitvah leta 2016 so, kot je bilo ugotovljeno v neki znanstveni študiji, tviti, izhajajoči iz Internetne raziskovalne agencije – zloglasne ruske tovarne trolov –, pogosteje kot druge vrste programov širili teorije zarote in dezinformacije o virusih, kot sta ebola in zika, pa tudi skepticizem glede cepljenja in glede podnebnih sprememb.

Pooblaščenci Kremlja so skušali spodkopati tudi zaupanje v zahodna cepiva proti covidu  – preiskava RFE/RL (Radio Free Europe/Radio Liberty  – Radio svobodna Evropa) je ugotovila, da za koordinirano dezinformacijsko kampanjo za uničenje zaupanja v  zahodna cepiva proti koronavirusu, posebno Pfizerjevo, stoji mreža ruskih marketinških družb, ki so prej prodajale dvomljive prehranske dodatke in širile zlonamerno programsko opremo. Širili so laži o smrtonosnih stranskih učinkih cepiv, v kampanjo pa so skušali vplesti tudi zahodne novinarje. Rusija je tudi osumljena, da je pomagala organizirati novembrske proteste proti zaprtju države v Ukrajini. Protestniki v Kijevu so nosili transparent z napisom Jaz sem živo bitje, ne produkt. QR-koda na isti tabli kaže na spletno stran Putinove Združene Rusije.

Tudi kitajski medijski distributerji poskušajo širiti novice zunanjemu občinstvu prek Global Timesa, CGTN in podobnih. Letos poleti so citirali namišljenega švicarskega zdravnika z ne tako švicarsko zvenečim imenom Wilson Edwards in sveže ustvarjeno Facebook stranjo  – o  nevarnostih ameriške politizacije virusa. Švicarsko veleposlaništvo je odgovorilo v slogu: “Sicer cenimo pozornost do naše države, vendar mora veleposlaništvo Švice kitajski javnosti žal sporočiti, da je ta novica lažna.”

Z državo povezani avtorji dezinformacij se pogosto skrivajo vsem na očeh. Tok cepilcev Sputnik V na Twitterju, na primer, redno širi lažne novice o stranskih učinkih in neučinkovitosti zahodnih cepiv. Ta komunikacija je otežila potrditve sicer visokokakovostnih cepiv po svetu. V drugem primeru je govorec kitajskega zunanjega ministrstva Zhao Lijian na svojem uradnem Twitter profilu zatrdil, da so covid-19 ustvarili v ameriških vojaških laboratorijih in da so ga na Kitajsko prinesli ameriški vojaki, ki so sodelovali pri vojaških igrah v Wuhanu, kjer je bil odkrit prvi izbruh.

Zlonamerni poskusi Rusije in Kitajske v Evropski uniji na srečo niso ostali neopaženi. Tako kot EAAS je tudi “zunanje ministrstvo” EU v nekem poročilu zapisalo, da “Rusija in Kitajska izkoriščata od države nadzorovane medije, omrežja posredniških medijskih kanalov in socialna omrežja, vključno z uradnimi diplomatskimi profili, za dosego teh ciljev” – za sejanje nezaupanja.

Zanimiv paradoks je, da so ti prodajalci dvoma obenem agresivni promotorji znanosti. Rusija in Kitajska sta se po najboljših močeh potrudili zmesti zahodno družbo, razširiti nevarne psevdoznanstvene poglede in spodkopati zaupanje do zahodnih cepiv  – z  večjim uspehom v  južni in vzhodni Evropi. Hkrati sta velikanska sredstva namenili tudi razvoju visokokakovostnih cepiv in njihovi uporabi v vlogi diplomatskih orodij, s katerimi so si skušali kupiti lojalnost v svetu, vključno z Evropo (s precejšnjim uspehom na Madžarskem in v Srbiji), ter njihovi distribuciji med lastnim prebivalstvom (z veliko večjim uspehom na Kitajskem kot v Rusiji).

Spreminjanje zanikanja znanosti v orožje se dogaja vzporedno z močnimi stranskimi učinki tekmovanja med Zahodom, Rusijo in Kitajsko. Zato je psevdoznanost deloma stranski učinek geopolitične tekmovalnosti v znanosti. Ta pojav seveda ni povsem nov. Videli smo ga že v času hladne vojne. Toda ta vzporednica je sama po sebi presenetljiva: v luči krepitve nasprotij med Severnoatlantsko zvezo in Rusijo ter Kitajsko brez znamenj popuščanja bo to rivalstvo še dolgo zagotavljalo gorivo za take dezinformacije.

5. Vera

Če se še enkrat ozremo na zemljevid evropskih držav, vidimo tudi jasno versko ločnico: v vseh pretežno pravoslavnih državah se kaže razmeroma nizka raven precepljenosti. Pri tem pravilu ni izjem: Grčija, Bolgarija in Romunija še vedno capljajo za povprečjem EU, še hujši problemi so na primer v Rusiji in Ukrajini.

Pravoslavna cerkev bolj kot katera koli druga prevladujoča krščanska institucionalna vera služi kot gojišče covid skepticizma, antiznanstvenih občutij in psevdoznanstvenih prepričanj. Cerkveni voditelji v Romuniji, na primer, cepiva proti covidu ves čas označujejo kot nevarna in širijo teorije zarote v zvezi z njimi. Politiki se jim ne upajo nasprotovati, ker se bojijo negativnega odziva javnosti. V Grčiji v proticepilskem gibanju, ki ne verjame v covid, vodilno vlogo igrajo duhovniki. Tudi v Združenih državah lahko najdemo nekaj povezave med vero in nezaupanjem do cepiv (ki se prekriva z njihovo politiko) – precepljenost je nižja v državah, kjer je višji odstotek belopoltih evangeličanov.

Drugače je pri Rimskokatoliški cerkvi, kjer ta vpliv ni tako zelo jasen in sistemski. V ZDA se je na primer izkazalo, da so katoliki najbolj precepljena verska skupina. Seveda pa niso vsi v Katoliški cerkvi tako navdušeni nad cepivi kot papež Frančišek.

Nezaupanje do cepiv najdemo tudi daleč od krščanstva: pri pravoslavnih Judih ga je bilo veliko tako v ZDA kot v Izraelu. Iranski verski voditelj ajatola Ali Hamenej je sprva dvomil celo o samem obstoju covida-19, pozneje je citiral teorije zarote o virusu in trdil, da je biološko orožje, “posebej pripravljeno za Iran z uporabo genskih podatkov Irancev”, potem pa pred kratkim popolnoma prepovedal uporabo zahodnih cepiv v državi. Toda odnos med vero in pogledi na znanost postaja zapleten: nedavna študija je na primer pokazala, da je duhovnost močneje povezana s skepticizmom do znanosti kot religioznost.

6. Ničvredna znanost (“junk science”) in pomanjkanje znanosti

“Junk science” so nekvalitetne in/ali goljufive raziskave, ki privzamejo nekatere vidike izvajanja akademskih preiskav zgolj zato, da legitimirajo svoje lažne izsledke. Ta površna in ponarejena produkcija znanja tudi pomaga pri širjenju propagande proti znanosti.

Ustanovni oče sodobnega proticepilskega gibanja Andrew Wakefield to dramatično ilustrira. V Lancetu, eni izmed najprestižnejših medicinskih revij v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je objavil lažni članek o  odnosu med tradicionalnimi cepivi OMR in avtizmom. Wakefield je imel jasen razlog za ponarejanje podatkov: svojemu cepivu, ki ga je ravno razvil in prijavil patent, je hotel pomagati z oslabitvijo renomeja rivalskega proizvoda, učinkovitega tradicionalnega cepiva OMR.

Sleparski članek so mnogo let pozneje umaknili in hkrati izbrisali Wakefielda iz registra zdravnikov, a škoda je bila že storjena – “teorija o avtizmu” se je v  Združenem kraljestvu in zunaj njega močno uveljavila in Wakefield je za proticepilce še vedno junak, še več, njegov članek je po preklicu Big Pharme, kot pravijo, postal še bolj kredibilen.

Podobna tendenca se je krepila ves čas pandemije, vendar na industrijski ravni, z nevarnostjo za mnogo življenj in poudarjanjem odgovornosti znanstvenikov. Tako je na primer medicinska revija z avtentično zvenečim naslovom Vaccines (Cepiva) konec julija objavila članek z naslovom Varnost cepljenj proti covidu-19 – treba bi bilo na novo premisliti pravila. Konec članka se je preselil na splet, na socialnih omrežjih so ga delili stotisoči in širili trditev, da so cepiva proti covidu-19 kriva za smrt dveh ljudi na vsake tri rešene. Potem je bil članek zaradi metodoloških problemov umaknjen, vendar se tako kot pri Wakefieldovem izvirnem prispevku širjenje lažnih trditev seveda še zdaleč ni ustavilo. Emerson Brooking iz DFR Laba (Digital Forensic Research Lab pri Atlantskem svetu) je takole povzel vpliv ničvredne znanosti:

Ko je članek objavljen, je škoda nepopravljiva (…) Pogosto so podvrženi spletni dejavnosti. Njihovi izsledki se naprej filtrirajo skozi pikantne in zavajajoče članke z obstranskih spletnih strani.

Tudi napadi in žalitve ter slaba znanstvena pismenost (in za njo morda nezadostna znanstvena izobrazba) lahko prispevajo k razcvetu psevdoznanosti. V že omenjeni anketi Evrobarometra so morali evropski anketiranci opraviti “kviz” z enajstimi znanstvenimi trditvami o  vprašanjih, kot na primer o učinku antibiotikov na virus v primerjavi z bakterijo, o izvoru globalnega segrevanja, o naravi laserja itd. Potem so raziskovalci izračunali “točke natančnosti” teh odgovorov.

Odgovori kažejo podobne vzorce kot zgoraj omenjene stopnje precepljenosti, le da z veliko globljimi vrzelmi. V Romuniji in Bolgariji – ki sta spet na dnu seznama – je samo 2 do 4 odstotke anketirancev znalo pravilno odgovoriti vsaj na 8 vprašanj, medtem ko je bil rezultat v državah, kot so Belgija, Švedska, Irska in Luksemburg, nad 40 odstotkov. V vseh teh državah so imeli spodobno precepljenost, razen v Luksemburgu. Seveda korelacija ni vzročnost. Ampak tudi če razmerje med znanstveno izobrazbo in psevdoznanostjo ni kristalno jasno, si je težko predstavljati, da izobraževalni sistem ne bi pomembno vplival na te velikanske razlike, tako s skrbjo za znanstveno pismenost kot z neposredno podporo cepivom.

Študij znanosti skozi izkušnje in poskuse namesto zgolj iz dolgočasnih knjig bi lahko pripeljal do bistvene razlike. Razumevanje vzročnih povezav med izobraževalnim sistemom in zaupanjem v dosežke uporabne znanosti, kot so na primer cepiva, zagotovo sodi med najpomembnejše izzive in naloge, ki v prihodnosti čakajo socialne znanstvenike in učitelje.

Ali lahko zatremo psevdoznanstvene upore in ali bi jih morali?

S pandemijo covida-19 so zahodne družbe dobile priložnost brez primere za krepitev položaja znanosti v izobraževanju, javnem diskurzu in političnih odločitvah. Vprašanje je: kako lahko izkoristimo to priložnost za zmanjšanje mikavnosti psevdoznanstvene revolucije?

Preden odgovorimo na to vprašanje, je treba pripomniti, da popolnoma racionalen posameznik ne obstaja, in tudi družba ne, in da tega nikoli ne smemo postavljati kot normo. Če bi to storili, bi padli v past desetih zapovedi: moralne standarde bi postavili tako visoko, da jih nazadnje nihče ne bi mogel doseči.

Zakrknjeni skeptiki, kot je Richard Dawkins, pogosto ne priznajo, da ljudje nikoli ne bodo popolnoma racionalni, pa kakor koli že definiramo racionalnost. Dawkins je nekoč nesramno poimenoval vero kot “veliko zlo sveta, primerljivo z virusom črnih koz, ki pa ga je teže izkoreniniti” – ker za verska prepričanja ni mogoče dokazati, da so napačna. Ta ozkosrčni pogled ni zmožen priznati, da imajo čustva močno evolucijsko vrednost, ne kot nepomembne ostaline preteklosti, ampak kot superpomembni mehanizmi, ki so se razvili za koordinacijo in reševanje zapletenih prilagoditvenih problemov.

Če nam je to všeč ali ne, so kolektivni miti igrali ključno vlogo v preživetju človeštva. Nekatere oblike iracionalnosti – humanistiko, književnost, športno navijaštvo in podobno – bi morali vzeti za svoje, ker nam pomagajo uživati življenje in biti produktivni. Nekaj mitov in fikcije potrebujemo tudi za to, da bomo kos realnosti. Popolnoma normalno je, da so v naših življenjih tako znanstvene kot neznanstvene, “iracionalne” prakse, medicinski raziskovalec lahko po delu v laboratoriju obiskuje tečaj mandala joge, akupunkture ali verske prakse in nekateri zdravniki verjamejo, da hoče Bog s cepivi prinesti rešitev človeštvu.

Problem nastane, ko se znanost, neznanost in antiznanost neločljivo prepletejo, če naj bi verska praksa ali tečaj joge nadomestila samo znanstveno prakso. Problem s psevdoznanostjo ni v tem, da je “iracionalna”, ampak v tem, da se izdaja za znanost.

Na nekaterih neškodljivih področjih bi morali dovoliti določene oblike iracionalnosti in svobodo posameznika do izbire osebnih prepričanj. To bi tudi omogočilo določitev trdnejših meja, kadar gre za vprašanja življenja in smrti, kot na primer pri cepljenjih in drugih ukrepih, kjer lahko vedenje ene osebe pomeni hudo tveganje za življenje drugih.

Kalejdoskop postresnice

Če status znanosti kot najvišjega vira znanja v zahodni družbi slabi in se meša z miti, so lahko posledice katastrofičen psevdoznanstveni upor.

V vseh sferah evropske medijske pozornosti najdemo nevaren vzorec  – čeprav v  različnih stopnjah. To je močno zaupanje v  znanost in znanstvenike, ki ga spremlja šibko razumevanje znanosti in skromno poznavanje znanstvenih dejstev. Psevdoznanstvenim podjetnikom daje imenitno priložnost, da si z  uporabo nebistvenih atributov znanosti  – laboratorijskih halj, očal in lažnih (ali včasih celo pravih) medicinskih diplom ter nakladaške terminologije – prislužijo občudovanje občinstva in lahko prodajajo svoje pogosto nevarne terapije, knjige in prakse. Kot se je v svojem eseju briljantno izrazila Marci Shore: narava postresnice je, da nadomesti epistemološko negotovost o dejstvih v svetu z ontološko. Prva pomeni priznanje, da ne zmoremo v celoti razločevati dejstev od nedejstev, kar je absolutno v redu, saj je temelj znanja sposobnost potegniti črto. Pri drugi pa gre za spraševanje, ali dejstva sploh obstajajo in ali jih je mogoče vsaj teoretično ločiti od nedejstev in fikcije. Ta negotovost glede obstoja dejstev je najnevarnejša posledica postresnice ali psevdoznanstvena revolucija, ki lahko pripelje do pogleda na svet, v katerem ni nič res in je vse mogoče, vsa dejstva je mogoče soočiti z “alternativnimi dejstvi”, vsa strokovna in znanstvena dognanja se soočajo z alternativo protiargumentov in izbira je zgolj stvar okusa. To je sicer videti zelo demokratično, vendar vodi v fragmentacijo znanja, kjer ni dejstev, samo neskončen kalejdoskop subjektivnih resničnosti.

Kako se postaviti po robu antiznanstvenim kontrarevolucijam?

Znanstvene skupnosti ne bi smele jemati zaupanja in občudovanja za samoumevni, ampak bi se morale dan za dnem boriti zanju. Naomi Oreskes v  knjigi Why Trust Science? (Zakaj zaupati znanosti?) zagovarja tri pomembne vrline znanstvene skupnosti: poštenost, raznolikost in skromnost.

Prvič, znanstveniki morajo biti glede svojih vrednot odprti, transparentni in pošteni, posebno pri humanistiki. Drugič, znanstveniki morajo sprejeti, da raznolikost lahko prepozna in izloči ničvredne znanstvenike:

… skupnost z raznolikimi vrednotami bo z večjo verjetnostjo prepoznala in zavrnila prepričanja, ki so vraščena v znanstveno teorijo ali se predstavljajo kot znanstvena teorija.

Tretjič, znanstveniki morajo biti skromni, da lahko revidirajo svoje znanje na podlagi novih dokazov, saj “tudi najboljši znanstveniki ne smejo pozabiti, da je popolno razumevanje celotne resnice še daleč zunaj našega dosega”. Zato, kot pravi Naomi Oreskes, si znanost zasluži zaupanje javnosti, “kadar znanstvena skupnost, ki je raznolika, ima obilo priložnosti za medsebojno preverjanje in je odprta za kritiko, doseže strokovni konsenz”. Dodamo lahko, da vrlina skromnosti pomeni tudi to, da mora produkcija znanja vsebovati deljenje rezultatov s širšo javnostjo in dajati prednost komunikaciji na dostopen in manj ezoteričen način – kolikor pač znanstvena natančnost to omogoča.

Skromnost in velikodušnost bi se obrestovali tudi v geopolitiki cepiv: medtem ko zahodni politiki silijo svoje državljane k tretjemu in četrtemu odmerku, so cepiva v tretjem svetu redkost. Enakomernejša razporeditev cepiv po svetu bi zmanjšala verjetnost pojavljanja novih in novih smrtonosnih različic na obrobjih, ki vodijo v višjo smrtnost na Zahodu.

Poštenost pomeni, da se znanstveniki ne bi smeli obnašati, kot da zmerom poznajo vso resnico. Napačne napovedi na začetku so resno zmanjšale zaupanje javnosti v znanost in spodbudile teorije zarote. Enako so delovala nasprotujoča si priporočila – na primer začetno odsvetovanje obraznih mask s strani WHO/Svetovne zdravstvene organizacije.

Znanstveniki in odločevalci bi se morali vzdržati taktičnih, paternalističnih zavajanj javnosti, saj se to vedno vrne kot bumerang. Znanstveniki se tudi ne bi smeli bati priznati, da nečesa “v tem trenutku še ne vejo”, ali dodati, da svetujejo “v skladu s svojim vedenjem”.

Od predstavnikov znanosti so ljudje dolgo pričakovali, da bodo govorili s popolno gotovostjo, vendar bi ti morali odkrito in zavestno zavrniti ta nerealna pričakovanja, ki so v nasprotju z naravo znanosti, pri kateri evolucija znanja ni linearna, kjer so napake naravne in popravki neizogibni. Thomas Kuhn v svoji dobesedno paradigmatični knjigi Struktura znanstvenih revolucij citira Francisa Bacona:

Resnica se prej izvije iz zmote kot iz zmede.

Izobrazba lahko veliko pripomore k ločevanju dejstev in nedejstev – z zanimivimi osebnimi izkušnjami z znanostjo in z igrifikacijo. Ta se je izkazala kot zelo učinkovita pri ločevanju pravih novic od lažnih in sklepamo lahko, da pomaga tudi ločiti med pravo znanostjo in psevdoznanostjo, tako da prepozna lastnosti psevdoznanosti (npr. prepričanje o zarotah, ki je neločljivo povezano z njo). Znanstveno izobraževanje bi lahko močneje poudarjalo definicijo znanosti v primerjavi s psevdoznanostjo – saj je zanimivejša in privlačnejša kot zgolj učenje abstraktnih principov in metod učenih raziskav.

V končni fazi se bodo morali posamezniki naučiti kritičnosti do virov, torej prepoznavanja goljufov in nenasedanja videzu. Dejstvo, da ima nekdo diplomo iz medicine ali da uporablja zapleteno terminologijo, še ne pomeni, da ga je treba jemati resno. Zavedati se je treba tudi, da ni nič narobe, če česa ne veš, pa tudi tega, da je o stvareh, ki jih ne poznaš, bolje molčati. Slavni Dunning-Krugerjev učinek je kognitivna pristranskost, pri kateri ljudje s slabim razumevanjem določenega področja ne prepoznajo svoje nevednosti ravno zaradi pomanjkanja znanja, s katerim bi lahko ocenili svojo nesposobnost – in se zato samozavestno opredeljujejo in razpravljajo o vprašanjih, o katerih nimajo pojma. Toda ta učinek je mogoče premagati ali vsaj zmanjšati, če vcepimo ljudem zavest o neprijetni resnici, da je naše znanje omejeno.

Robert Merton je pred pol stoletja odlično povzel izziv prenašanja znanja:

Ob vedno večji zapletenosti znanstvenih raziskav je potreben dolg program doslednega učenja, da bi lahko preverjali ali celo razumeli nova znanstvena odkritja. Sodobni znanstvenik je nujno zapisan čaščenju nerazumljivosti. Od tod izhaja vedno širši prepad med znanstvenikom in laiki.

Če ne bomo premostili tega prepada, temelji naših “modernih” in “razsvetljenih” družb, ki so nekoč veljali za trdne kot kamen, ne bodo vzdržali psevdoznanstvenih revolucij.