Ljubezen iz daljave: O Trubadurskem kultu ljubezni

Boris A. Novak

Izraz trubadur – izvorno trobadór – izhaja iz staroprovansalskega glagola trobár – najti. Enako zveneči glagolnik je označeval pesnjenje. Sama oznaka torej opozarja na način, kako so trubadurji razumeli svojo umetnost: kot iznajdljivost, ustvarjalnost, inventivnost. Bolj konkretno: trubadurji so ustvarjalni proces razumeli tako, da je treba najti oziroma iz-najti prave besede in k njim prave melodije. Sestavna, organska razsežnost umetnosti trubadurjev je bila namreč glasba. Trubadurska umetnost sodi v tisto izvorno obdobje, ko je bila pesniška beseda še tesno povezana z glasbo, pogosto pa tudi s plesom. Mimogrede: današnje razširjeno mnenje, ki ga povzema tudi geslo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, da je trubadur sam izvajal svoje pesmi, je zgrešeno; trubadur je bil avtor, njegove pesmi pa je pred občinstvom pel izvajalec, ki se je imenoval joglar (izg.: žoglár) – francosko jongleur (izg.: žonglör), od koder izvira tudi današnja beseda za cirkuškega žonglerja.