Koj se plashi od Evropa?

Jas zhiveam vo Shvedska, Hrvatska i Avstrija. Evropa e mojot dom. Se sekavam, pred nekolku godini, prijavnicata na granicniot premin pomegu Avstrija i Italija beshe prazna, a nie ja pominuvavme granicata vo blizina na Klagenfurt, edvaj veruvajki deka nema da bideme sopreni od policijata. No, nemahe policija, samo prazni kabini. Kakvo chuvstvo na olesnuvanje! Osobeno bidejki se sekavav na cudnoto chuvstvo koga ja pominuvav novo izbrisanata granica pomegu Slovenija i Hrvatska vo 1991 po prv pat. Bidejki sum od Istochna Evropa, jas isto taka znam kakvo e chuvstvoto da se stoi vo redica na prijavnicite po aerodromite kade sto pishuva Za gragjani koi ne se del od EU, ili ponekogas samo grubo Drugite.

Zhiveejki na dvete strani od realnite i zamislenite evropski granici i pominuvajki gi postojano navamu natamu, moram da recham deka samo pred edna godina veruvav vo proektot na sozdavanje obedineta Evropa mnogu poveke odosto veruvam vo toa denes. Se razbira, toa beshe pred izborite vo Avstrija, vo Norveska i vo Shvajcarija, ili vo gradot Antverpen, pred referendumot za evroto vo Danska – ili incidenti kako onoj vo Malaga, kade shto tolpa, mobilizirana od eden neo-nacisticki veb sajt, brkala marokanski rabotnici celi tri dena. Listata na zagrizuvacki nastani niz cela Evropa e mnogu podolga. Kako nebare naednash da izleguva eden model za razlichna Evropa pred moite oci, i koga ke go poglednam, me polazuvaat mornici. Ne se raboti za deja vu, bidejki jas pripagam na generacija koja go nema iskuseno fashizmot, no mozam da ja vidam rastechkata ksenofobija, nacionalizam i rasizam nasekade. Zgora na toa, zaradi mestoto od kade shto doagam, mozam da zaklucham deka stravot od Drugite stanuva neshto shto mora da se zeme vo predvid. I se prashuvam samo dali ovie izolirani incidenti se veke znaci deka proektot na evropskata integracija e vo opasnost da go izgubi svojot momentum?

Rodena sum posle Vtorata Svetska Vojna i izrasnav na zaspaniot kontinent podelen od zheleznata zavesa, egzistirajki vo senkata na mozna nuklearna vojna. Kako deca uste, vezbavme shto bi napravile vo slucaj na takov napad. Napamet nauchivme da gi prepoznavame negovite karakteristiki: prvo oblakot vo vid na pechurka ke se pojavi na horizontot, prosleden od toploten bran i pepel. Treba da se skriete pozadi kakva bilo bariera, da ja navlechete gas maskata preku lice i pod nitu edni uslovi da ne piete voda (delot so vodata ni beshe osobeno silno vtisnata i otsekogas se prashuvav zosto). Iako samo deca, sfakavme deka ovie podgotovki ke ni obezbedat samo mala zashtita ako vakov uzhas kakov shto beshe opishan vo prirachnicite bi se sluchil. Sepak, vezbavme so golema odgovornost. Ne ni pomogna. Koga slednata vojna, vojnata na Balkanot izbuvna mnogu podocna, ne fati nepodgotveni. Ne ni pretpostavuvavme vo docnite pedesetti godini deka vojnata na koja sto ke bideme svedoci ke bide lokalna, ogranichena i so mal intenzitet – vojnata shto ke ne fati celosno nepodgotveni.

Mojata generacija izrasna so idejata deka takva vojna so genocid, koncentraciski logori i prisilno raseluvanje na celi populacii e ednostavno nevozmozna posle Vtorata Svetska Vojna. Evropa si ja nauchi svojata lekcija, ni velea ucitelite po istorija, i takvi uzasi nema poveke da se sluchuvaat. Denes, posle vojnata vo mojata zemja i vo Bosna i Kosovo, poveke ne veruvam deka Evropa ja ima naucheno ovaa lekcija. No, mozebi i gresham. Sepak, poslednata vojna ne se sluci bas vo Evropa tuku na Balkanot. Dali Balkanot e Evropa? Denes se chini deka e taka, iako utre moze da bide odlucheno poinaku. No ako e toa taka, sto e togas Evropa i kade taa zavrshuva?

Togas, vo moite uchilisni denovi, duri i toa izgledase nekako pojasno. Evropa beshe tamu kade sto ne beshe Sovetskiot Sojuz. Golemite politichki promeni vo tekot na poslednite deset godini ja zamatija ovaa detska sigurnost. Deneshna Evropa poveke ne e prashanje na geopolitika i definirani granici so Istokot, duri nitu na ekonomska zaednica – tuku poveke na stavovi, definicii, institucii, od odreden mentalen sklop. Poveke ne postoi zheleznata zavesa za da gi napravi definiciite polesni. Vo tekot na poslednite deset godini lugeto na Evropa bea svedoci na kolapsot na komunizmot i ischeznuvanjeto na zaednickiot neprijatel, zabrzuvanjeto na integraciskiot proces vo ramkite na EU, nejzinoto planirano proshiruvanje na Istok, kako i vojnata na Balkanot. Istovremeno procesot na globalizacija se chini deka go obvitkuva celiot svet. No ovie promeni se sluchija premnogu brzo za lugeto da gi razberat celosno. Tie reagiraa kako lugeto sekogash shto reagiraat na nepoznatoto, so chuvstvo na nesigurnost i strav. I dodeka stariot poznat svet im se topi pred ochi, noviot koj shto se ushte se oformuva ne e celosno razbran. shto e Evropa vo sustina i kolku moze da se proshiruva nakaj Istok, sepak ostanuvajki Evropa? Dali Turcija e Evropa? Vo toj sluchaj shto e so Rusija?

Ovie ne se abstraktni prashanja. Poentata ovde e kako ovie promeni ke vlijaat na zivotot na Evropejcite, nivnata rabota, prihodi, obrazovanie, jazik i t.n. Se poveke i poveke luge go imaat chuvstvoto deka ja gubat mozhnosta da imaat kontrola vrz svoite zhivoti. Chuvstvo na neprijatnost im ja potkopuva nivnata doverba vo svetot okolu niv i nivnoto chuvstvo za sigurnost. Da se razbereme, ovaa neprijatnost se javuva samo kako bledo, nejasno chuvstvo. No, iako ne e celosno identifikuvano ili precizirano, chestopati duri ni prepoznaeno kako takvo, toa e tamu, opiplivo, izmerlivo vo anketni mislenja, referendumi, izborni rezultati, artikulirano vo somnezhite vo vrska so neophodnosta za zaednicka valuta, za integracija i proshiruvanje, ili za slobodna cirkulacija na rabotnata sila. sto ke rece, ova chuvstvo na neprijatnost, kolku i da e nejasno, veke gi pokazhuva svoite vlijanija na politickiot zhivot na nekoi zemji i naskoro mozhebi ke donese znachitelna promena vo politichkiot pejsazh na Evropa.

Mehanizmot na eksploatiranjeto na stravot e ednostaven i dobro poznat. Kako individua, mozhe da se pochuvstvuvate izgubeni i zbuneti, zameteni od brzinata i goleminata na istoriskite nastani. Naednash, se pojavuva nekoj shto vi nudi zasolnishte, chuvstvo na pripaganje, garancija za sigurnost. Nie sme ista krv, pripagame na ista teritorija, nashite luge na prvo mesto, taka otprilika odi retorikata. Za isplashenite ushi deluva kako melem slushanjeto na zastarenite zborovi kako krv, pochva, teritorija, nie, tie. Koga ke go chuete toa se chuvstvuvate posilni, ne ste veke sami, soocheni so Drugite – so premnogu imigranti, Muslimani, Turci, begalci, Afrikanci, azilanti, Cigani ili premnogu birokratija koja saka da upravuva so vasite zhivoti od Brisel. Ednash koga veke ste go pronashle zadovolstvoto da se pripaga nekade, Drugite veke ne ve plashat tolku mnogu. Od stravot od nepoznatoto do sozdavanjeto na poznat neprijatel, ponekogash e potreben samo mal chekor. Ne treba mnogu poveke od toa nejasno chuvstvo na neprijatnost, plus politicki lider koj ke znae kako da go iskoristi toa. Mediumite ke go storat ostanatoto.

Se chini deka novata, potemna idnina na Evropa zapocna da isplivuva na povrshina so pobedata na Osloboditelnata Partija na Jorg Haider vo Avstrija pred edna godina. Vistinata, megutoa, e deka negovata izborna pobeda samo go napravi toa chuvstvo na neprijatnost povidlivo. Hajder e najuspeshen, no drugite kako Umberto Bosi, Kristof Bloher, Karl Hagen, Edmund Stoiber, Filip Devinter, Pia Kjersgard ili Jan Mari Le Pen go stignuvaat. Vo skoro vreme, ultra-nacionalistichkata Flamanska Blok partija vo Belgija ja proslavi najgolemata pobeda za ekstremnata desnica vo Evropa otkako Osloboditelnata partija vleze vo avstriskata koaliciona vlada. Dobi 10% od glasovite na ophtite izbori. Vo Antverpen si gi zgolemija svoite glasovi od 18% na 33% vo tekot na izminatite dvanaeset godini eksploatirajki gi nivnite chuvstva na ksenofobija. Nivniot vozbuden mlad lider, Filip Devinter, prizna deka Duri ni jas ne se osmeluvav da go sonuvam ova. Severnata Liga vo Italija dobi 10% vo 1996 na opstite izbori, ushte eden uspeh baziran na ksenofobicna imigrantska politika. Danskata Narodna Partija dobi 18% na poslednite anketni istrazuvanja blagodarejki na mnogu agresivnata ksenofobicna propaganda. Pia Kjersgard otvoreno izjavuva deka imigrantite, osobeno Muslimanite, pretstavuvaat zakana za familijarnite vrednosti i hristijanskite vrednosti na pravite Danci, nivnata Danskost, kako sto se izrazi taa. Taa otide tolku daleku shto gi sporedi kulturniot pluralizam so Holokaustot. Zatoa, neodmaneshniot referendum za odbivanje na evroto vo Danska ne dojde kako golemo iznenaduvanje. Nacionalniot Front vo Francija ne e tolku silen kako shto bese, no sepak e tamu nekade so svoite 15% glasachi. Od druga strana, germanskiot premier Gerhard Shreder pretrpe poraz vo anketnite istrazuvanja minatata prolet otkako predlozhi da se uvezat 10.000 kompjuterski eksperti, glavno od Indija. Iako bese proceneto deka na Germanija i se potrebni 70.000 kompjuterski eksperti za da bide vo tek so megunarodnite razvoi na poleto na informaciskata tehnologija, 56% od populacijata se sprotivstavija na ovoj plan. Vo edno drugo anketno istrazuvanje samo 4 % od Germancite izrazija entuzijazam vo vrska so slobodnata cirkulacija na rabotnata sila vo ramkite na EU. Zgolemuvanjeto na popularnosta na Norveskata Progresivna Partija e del od istata tendencija na zatvoranje na granicite i postavuvanje na novi zidovi. Takov e i Bloher so Shvajcarskata Narodna Partija, koja skokna na 22,6% na federalnite izbori minatiot oktomvri (od 14.95% vo 1995). Ushte eden Shvajcarski primer e isto taka mnogu indikativen: glasasite vo Emen, industrisko predgradie vo Lucern, ja iskoristija glasackata kutija za da gi odbijat aplikaciite za zitelstvo od stranci. Samo chetiri italijanski familii bea prifateni. Bloher sega predlaga naroden glas za zitelstvo kako model za celata zemja. “Lugeto se cuvstvuvaat nesigurni vo eden nov globaliziran svet i mislat deka izolacijata ke gi napravi da se chuvstvuvaat posigurni”, objasni eden sluzhbenik od Shvajcarskata Komisija za stranci.

Duri i ovoj povrshen pregled go pokazuva rasteckiot uspeh na ultra desnicarskite partii vo cela Evropa. Ona sto proizleguva ne mora da znaci deka e povtorno eden model na kafeavi i crni kosuli – tuku eden nov model na rastechkoto cuvstvo na neprijatnost kaj lugeto. Megutoa, vistinata e taa deka desnicarskite partii se edinstvenite koi go pipaat pulsot na narodot, koi go priznavaat toa chuvstvo na neprijatnost. Se razbira, tie go koristat toa za sopstveni celi – da dojdat do vlast. Sepak ne bi bilo vo red da se kaze deka chuvstvoto na neprijatnost e proizvedeno ili izmisleno od strana na ovie partii. Koga bi se reklo toa bi znachelo deka se otfrla ova chuvstvo na neprijatnost na najlesniot nacin. Ovie partii, so velikodushnata pomok od mediumite, samo mu davaat na toa nejasno chuvstvo na nezadovolstvo forma. Nosejki go toa vo nasoka na ksenofobija e lesno, postojat Drugi vo sekoe opshtestvo. Se dodeka ovaa ksenofobija doaga do izraz na nivo na polemika vo vrska so ovoj ili onoj predlozen zakon vo pogled na zitelstvoto za imigrantite (kako vo Germanija vo 1998) covek moze da kaze deka ne e alarmantna. No, ona shto e alarmantno e deka edno anketno istrazhuvanje objaveno vo Der Spiegel ova leto pokazhuva deka mnozinstvoto Germanci se soglasuva so nekoi od mislenjata na ekstremnata desnica, osobeno onie koi gi zasegaat imigrantite. I alarmantno e shto ovoj vid na retorika proizvede konkretni politichki rezultati vo izborite – osobeno vo tekot na poslednata godina. Posle se ova, teshko e da se otfrli toa cuvstvo, i arogantno bi bilo da se gleda na nego kako na marginalen fenomen.

Chuvstvoto na neprijatnost ja trese i post-komunistichka Evropa isto taka. entuzijazmot na prvite godini po padot na komunizmot beshe zamenet so razocharuvanje. Ushte ednash obedineta Evropa izgleda dalechno, sega postojat zidovi razlichni od berlinskiot zid, uslovite za pridruzhuvanje kon EU se teshki za ispolnuvanje i datumot se turka se podaleku i podaleku vo idninata. Ova otvora prostor za nacionalistite i anti-Evropejcite koi tvrdat deka od novozdobieniot suverenitet ne treba se otkazhuvame tolku lesno. Tie go shirat stravot od multinacionalnite kompanii koi ke ja kupat nivnata zemja, od amerikanizacijata na nivnata kultura, od globalizacijata. Ne e za iznenaduvanje koga nekoj kako Slobodan Miloshevic koristi vakov jazik. Sepak, demokrati kako Vaclav Klaus, poraneshniot premier na Cheshkata Republika, zboruvaat protiv EU isto taka: “Evropa sega vo osnova gi zatresuva temelite na edna nacionalna drzhava, osobeno nejziniot suverenitet:” reche toj, zboruvajki vo Avstrija ovoj juni. Toj e vo pravo – no ova e samata srzh na idejata za integrirana Evropa. Klaus, isto taka zboruva za asimilacijata i zagubata na nacionalniot identitet: “Nie ne sakame da staneme Evrochesi!” Ungarskiot premier e isto taka skeptichen vo vrska so EU, da ne go spomnuvame slovachkiot populist Vladimir Mesiar ili ungarskiot nacionalist i antisemitist Ishtvan Churka. Post-komunistichka Evropa e daleku od obedineta Evropa i vo edna druga smisla: 67% od Poljacite, na primer, veruvaat deka koga nivnata zemja ke stane chlenka na EU tie ke stanat gragani od vtor red.

Uspehot na desno orientiranite, ksenofobi i anti-evropski partii i populistichki lideri se chini deka pretstavuva zakana i vo Zapadna i vo Istochna Evropa. Preku shirenjeto na nivnoto vlijanie duri i podaleku preku eksploatacijata na chuvstvoto na neprijatnost i stravovi na koi nikoj drug ne saka da im obrati vnimanie, tie navistina mozhat da go potkopaat integraciskiot proces. Nivnite lideri im kazhuvaat na lugeto deka ke go izgubat nivniot nacionalen suverenitet, nivnata kultura, nivniot jazik i t.n. Nivniot nacionalen, kulturen i socijalen identitet se vo opasnost. Ne samo shto strancite ke im gi zemat site raboti, tuku isto taka – i ova se chini povazhno – samoto opshtestvo ke se transformira do stepen na neprepoznatlivost. So jazikot na desnicharite, multikulturno opshtestvo znachi i kulturna dezintegracija. Ova navistina im zvuchi zastrashuvachki na lugeto. Ne e vazhno dali preferirame da go narekuvame ova politichki egocentrizam, regionalen nacionalizam ili nov regionalizam, rezultatot e ist nasekade: homogenizacija, mobilizacija na odbranbenite mehanizmi i izolacionistichka politika.

Vo edno istrazhuvanje napraveno vo Mart (na Institute fur Demoskopje Allensbach) vo vrska so stravot od gubenjeto na svojot identitet vo obedineta Evropa, preku 50% od Germnacite odgovorile da, mislat deka germnaskiot identitet ke bide izguben – sporedeno so 35% vo 1994. No koj e toj identitet shto tolku mnogu bi sakale da go zachuvaat? Obichno, chovek ne se naoga vo pozicija da go postavi ova prashanje bidejki nema potreba od toa se dodeka ovoj identitet ne e predizvikan ili zagrozen na nekoj nachin. Od gledna tochka na poedinecot, nacionalniot identitet se chini kako neshto dadeno i konechno, neshto koeshto e isto tolku prirodno kako i bojata na ochite. Kulturata, istorijata, jazikot, mitologijata, memorijata, mentalitetot, vrednostite, navikite, ishranata… Seto ova e del od nacionalniot identitet, i toj silno vladee so nasheto chuvstvo za lichen identitet. Neodamna, vo maloto francusko gratche Milo, eden chovek beshe odnesen vo zatvor zaradi unishtuvanje na eden lokalen restoran na McDonald’s. No, procesot se pretvori vo izrazuvanje na poddrshka za Joze Bove. Toj stana nacionalen heroj bidejki mu pojde od raka da go artikulira stravot na Francuzite od amerikanskata dominacija. Ovoj pat lugeto protestiraa protiv globalizacijata na vkusot, a Francuzite se protiv brzata hrana vo McDonald’s, isto tolku kolku shto go branat nivnoto pravo da pravat sirenje od nepasterizirano mleko. Shto i da e drugo bi go zagrozilo nivniot nacionalen identitet. Ne mozhete da barate od Germancite da prestanat da go pijat nivnoto pivo, ili od Holanganite da ne odgleduvaat lalinja. Koga pregovaraa za nivnoto pridruzhuvanje kon EU, na Shveganite im beshe osobeno vazhno deka dzvakanjeto tutun nema da im bide zabraneto – toa e prashanje na nivniot nacionalen identitet.

Od druga strana, vo novo formiranite drzhavi kako Hrvatska, na primer, mozhe bukvalno da se zabelezhi kako se konstruira nacionalniot identitet i se izmisluvaat simboli za nacionalniot identitet – najchesto od mitovite i reinterpretacija na istorijata. Toa samo go dokazhuva ona shto go tvrdi sovremenata antropologija, deka nacionalnite identiteti ne pretstavuvaat eden komplet od vechni, odnapred podgotveni kulturni, istoriski ili socijalni karakteristiki. So drugi zborovi, ona za koe shto veruvame deka fundamentalna poddrshka za poedinecot ne e nishto drugo tuku kulturen konstrukt – t.e., izmislen, a ne priroden. No, arhaichnata, populistichka retorika na Franjo Tugman ne sakashe da priznae deka identitetot sekogash se konstruira vo odnos na Drugite, taa sakashe samo da gi iskluchi tie Drugite, odnosno Srbite. Sepak, vrz primerite na emigrantite, meshanite brakovi i lugeto koi zhiveat vo bliznina na granicite, antropolozite dokazhuvaat deka e vozmozhno poedinecot da se identifikuva so poveke od edna nacija i edna kultura.

Koga se sretnav so eden turski gasterbajter vo voz vo Germanija, toj se zhaleshe deka Koga sum vo Germanija, me smetaat za Turchin, no koga sum vo Turcija, ne me gledaat kako eden od niv, me smetaat za stranec, za Germanec. Sekogash chuvstvuvam deka treba da odberam pomegu dvata, a mene ne mi se dopaga toa. Pa, kako se chuvstvuvate, sto mislite vie deka ste? go prashav jas. Mi odgovori, Jas sum dvete. Samiot toj nemashe nikakov problem so svojot identitet – drugite imaa. Navistina, vo kultura na nacionalizam, identitetot se sostoi od granici, teritorija i krv i chovek e primoran da izbere edna nacija. No, prisilnoto izbiranje ponekogash donesuva neochekuvani rezultati. Pred nekolku godini, dve mali sela vo Istra bea fateni vo raspravija pomegu dvete novo formirani drzhavi, Hrvatska i Slovenija. Koga slovenechkite novinari ke gi prashaa lugeto dali se chuvstvuvaat kako Slovenci, nivniot odgovor beshe pozitiven. No, koga hrvatskite novinari ke gi prashaa dali se chuvstvuvaat kako Hrvati, nivniot odgovor povtorno beshe pozitiven. Ova, se razbira, beshe zbunuvachki i novinarite pobaraa objasnuvanje. Najposle, nekoj im objasni deka ili/ili ednostavno e pogreshno prashanje shto im go postavuvaat. Tie silno go chuvstvuvaat svojot identitet, megutoa ne go definiraat vo nacionalni tuku vo regionalni ramki, tie se Istrani. I navistina, vo popisot od 1991 okolu 20% od lugeto vo toj region se izjasnija kako Istrani; spored propisite, tie bi trebalo da se izjasnat kako drugi. Ova beshe eden vid na anti-nacionalistichka demonstracija protiv vladata na Franjo Tugman i porakata beshe jasna: za Istranite, nivnata nacionalnost i nivniot identitet ne mora da znachi deka se preklopuvaat. Nacijata, kako politichka kategorija, e samo eden aspekt na nivniot identitet. Za niv transnacionalniot regionalen identitet beshe posilen od nacionalniot. Istranite ne bea spremni da izberat edna nacionalnost za smetka na drugata, tuku da go doschiveat svojot identitet kako zbir na kulturni, nacionalni, politichki i dr. Identiteti pretstaveni vo toj region. Evropskata Unija edinstveno ce postigne solidna osnova na legitimnost koga Evropejcite ke pochnat da go poimaat konceptot za evropski politichki identitet. Ova ne znachi deka tie povece nema da se chuvstvuvaat kako Shvegani, Finci, Francuzi, Portugalci, Chesi, Poljaci ili Ungarci, tuku deka ce se dodade chuvstvoto za zaednichka evropska idnina kon ovie identiteti, pishuva Ingmar Karlson.

Se sekavam na eden poraneshen popis od 1981 vo Jugoslavija, koga rechisi 10% od populacijata se izjasnija kako Jugosloveni. Dopolnitelna analiza dokazha deka ova beshe glasot na povoenata generacija, mladata urbana populacija. Dali ova beshe pochetokot na jugoslovenskata nacija? Jas ne mislam taka. Mislam deka lugeto i togash bea i toa kako svesni za nivnite etnichki identiteti. Po moeto iskustvo, ova beshe ednostavno sluchaj na dodavanje eden identitet kon drug, eden zaednichki jugoslovenski identitet beshe dodaden na srpskiot, hrvatskiot ili pak bosanskiot.

Ako naciite ne se vechni, a nacionalnite i lichnite identiteti se konstruirani, togash tie isto taka mozhat da bidat i rekonstruirani. Eden poinakov vid na zamislena zaednica mozhe da bide sozdaden. Mozhebi ova e vistinskoto vreme da se razmisluva za edna nova paradigma na poimanje na identitetot so cel da se uramnotezi rastechkoto chuvstvo na neprijatnost vo Evropa. Namesto da se koristat kulturni mehanizmi na iskluchuvanje, dali e vozmozno e da se sozdadat identiteti preku sumiranje na etnichkite, regionalnite, nacionalnite i transnacionalnite elementi na identitetot? Ako identitetot mozhe da bide rekonstruiran vo pogled na povekeznachen identitet, dali e ova patot koj vodi do vospostavuvanje na evropskiot identitet? Ne kako standardizirana i globalizirana zaednica, tuku kako ne-hierarhiska zaednica sostavena od razlichni kulturi. Lugeto bi se chuvstvuvale kako da pripagaat na specifichna kultura no ne i na drzhava – isto kako Istranite. Dali transregionalizmot mozhe da pomogne vo nadminuvanjeto na ova neprijatno chuvstvo shto lugeto go chuvstvuvaat sprema integracijata?

Zaradi nachinot na koj jas zhiveam, obedineta no razlichna Evropa pretstavuva mozhnost koja me zbogatuva i mi dava poveke sloboda. No, za da se sozdade takva Evropa, lugeto treba da bidat ubedeni deka i tie dobivaat, a ne deka gubat neshto. Nie sme dojdeni do tochka koga gubenjeto se chini poochigledno, koga stravot ja nadvladejuva nadezhta so koja se soochuvame so nashata idnina. Koj se plashi od Evropa? Bronislav Geremek, poraneshniot polski minister za nadvoreshni raboti veke ima dadeno odlichen odgovor na ova prashanje, Evropa se plashi od samata sebesi!