Filozofski temelji Marine Le Pen

»Iskati novega Marinettija, Jüngerja ali Carla Schmitta – estete nasilja in teoretike totalne države – v sodobni Evropi, bi bilo enako anahronistično kot obžalovati odsotnost filozofa komunikacijske akcije, kakršen je Jürgen Habermas, ali liberalnega misleca pravičnosti, kot je John Rawls, v Italiji leta 1922 ali Nemčiji leta 1933«, pravi zgodovinar Enzo Traverso. Vsako obdobje ima svoj tip filozofa. Dialogi in epistole antike so drugačne od traktatov in sum srednjega veka in te so različne od razprav in esejev moderne dobe. Lahko bi rekli, da je naš čas naklonjen filozofom, ki se izražajo v oblikah, skladnih z logiko družabnih omrežij: Slavoj Žižek je bolj znan po svojih posnetkih na youtubu kot po svojih knjigah. Ko torej govorimo o filozofskih temeljih Marine Le Pen, ne mislimo na razdelan miselni sistem, temveč na ideološki okvir, ki se izrisuje v njenih nastopih, volilnih govorih in propagandnih prijemih.

Septembra 2010 je golistični funkcionar in esejist Paul-Marie Coûteaux Le Penovi priporočal seznam literature, ki je vsebovala »sovražnike odprte družbe«, kot sta Platon in Chateaubriand, a tudi »angažirane levičarske intelektualce« kot Zola – zlasti ji je priporočil njegova romana Pri ženski sreči kot priročnik za razumevanje male buržoazije – in Germinal kot knjigo za razumevanje delavskega sloja, tega bazena, iz katerega Nacionalna fronta črpa večji del svojih glasov. Kar 56 % glasov za Le Penovo v drugem krogu letošnjih predsedniških volitev je prišlo iz delavskega razreda. Izmed sodobnih del je Coûteaux Le Penovi predlagal Osnovne delce Michela Houellebecqa, ki po njegovem opisuje »najbolj sluzasti vidik modernosti, plehkost enostavnega užitka, smrt poželenja, relativizem, sivino, splošno prostaškost (beaufitude)«, in dnevnike Renauda Camusa, avtorja ideje o »véliki nadomestitvi«, teorije zarote, po kateri naj bi si svetovne elite prizadevale za nadomestitev avtohtonega evropskega prebivalstva s priseljenci iz drugih celin.

Ne vemo, katera od teh del je Le Pen dejansko prebrala. Vemo pa, da je voditeljica Nacionalne fronte v govoru v Châteaurouxju 12. februarja 2012 orisala podobo francoske prihodnosti, ki spominja na najbolj temne distopije Houellebecqovih romanov:

Nočem, da se Francija spremeni v turistični park za nekajtedensko letovanje. Nočem, da naša domovina postane velikanski Disneyland za kratkočasenje otrok v “ohranjeni” naravi. Nočem, da postane indijanski rezervat, kjer bodo zadnji kmetje delali kot krajinski vrtnarji za razvajene horde zdolgočasenih obiskovalcev. Plodna gruda, ki so jo trdim delom obdelovali naši predniki, vasi, ki so zrasle v stoletjih truda, si zaslužijo boljše usode, kot da se spremenijo v hladne, zamrznjene, okamnele muzeje.

Ko se jabolko skotali proč od drevesa

»Filozofija« Marine Le Pen zelo očitno ni enaka »filozofiji« njenega očeta. Jean-Marie Le Pen je svoj pogled na svet povzel z besedami: »Verjamem v filozofijo preživetja. Življenje je boj, igra z neprijazno usodo, v kateri lahko imamo bolj ali manj srečno roko. Udobneje je obležati v naslonjaču kot korakati pod soncem, toda edino poroštvo za naše preživetje je, da se dvignemo iz naslonjača. V bistvu lahko povzamem svojo filozofijo s padalskim geslom: “Obstajati in obstati” (Être et durer).« Citat nas spomni na izvore Nacionalne Fronte, ki je nastala po porazu skrajne desnice v alžirski vojni za neodvisnost, v kateri je odločilno vlogo odigralo francosko letalstvo. Ne pozabimo, da sta maja 1958, sredi alžirske vojne, dve uporni letalski enoti zagrozili, da bosta vzpostavili vojaško diktaturo v Franciji tako, da bosta na Pariz spustili padalce. Marine Le Pen se je oddaljila od te pučistične tradicije in prevzela republikansko retoriko, predvsem njene centralistične poudarke, ljube tako jakobincem kot monarhistom: »Možna država je tista, ki je skozi stoletja uspela zediniti francosko nacijo, ukrotiti fevde in mala občestva, uničiti plemenske identitete, razviti naše ozemlje in postopoma vsakomur omogočiti izobrazbo, zdravje, varnost in kakovostne javne storitve.«

Toda glavna razlika med Jean-Marie in Marine Le Pen je glede »judovskega vprašanja«. Jean-Marie ima dolgo zgodovino antisemitskih izpadov. Oktobra 1985 je objavil seznam »lažnivih novinarjev, ki preganjajo domoljube«; vsi do zadnjega so bili judovskega izvora (Jean-François Kahn, Jean Daniel, Jean Levaï, Jean-Pierre Elkabbach). Septembra 1987, med sojenjem zanikovalcu holokavsta Henriju Roquesu in sredi nemške Historikerstreit je izjavil, da so bile plinske celice »obrobno vprašanje«; januarja 2005, ob 60-letnici zavezniške zmage v drugi svetovni vojni, je rekel, da »nemška okupacija Francije ni bila pretirano nehumana«. Marine je po drugi strani takoj po izvolitvi za predsednico Nacionalne fronte dala intervju za izraelski dnevnik Haaretz, v katerem se je razglasila za zagovornico sionizma, in spričo provokacij svojega očeta objavila uradno izjavo, v katerem je zatrdila, da stranka »odločno in nedvoumno obsoja vsakršno obliko antisemitizma, ne glede na to, od kod prihaja«.

Druga velika razlika je vprašanje odnosov med spoloma in spolnih manjšin. Jean-Marie je zatrjeval, da so »moški in ženske globoko različni«, da je »narava žensko programirala za nadaljevanje vrste in to je njena glavna naloga«, da je »feminizacija družbe spodbudila družbeno samostojnost ženske in s jo s tem oddaljila od njene življenjske funkcije reprodukcije«. Ni paradoksno, da je mačist prepustil stranko, ki jo je ustanovil in vodil skozi tri desetletja, v roke ženski (svoje hčere), druga ženska (njena nečakinja Marion Maréchal-Le Pen) pa je postala voditeljica notranje opozicije? Znano je, da je Marinin odnos do katoliškega integralizma napet in vse prej kot prisrčen, distanco ohranja pa tudi do bolj sredinskih katoliških pozicij. V intervjuju za katoliški tednik La Vie se je označila za catholique de parvie, ki obišče mašo le »ob pomembnih dogodkih: za poroke, krste, na veliko noč in za božič«. Ko je bila sklicana »manifestacija za vse« proti uzakonitvi homoseksualnih porok, ki so se je udeležili predstavniki širokega spektra francoske konservativne družbe, je bila Marine vidno odsotna. Le Pen se ima za predstavnico »realističnega feminizma«. Svoje vzornice vidi v Ivani Orleanski, Genovefi Pariški, sveti Klotildi, Olympe de Gouges, Camille Claudel in Marie Courie. Kaj imajo skupnega vojskovodja, svetnica, gotska kraljica, feministka prvega vala, kiparka, ki so jo zaprli v psihiatrično ustanovo, in Nobelova nagrajenka za fiziko in kemijo? Po Le Penovi so realistične feministke tiste ženske, ki »delamo neprestane akrobacije s službo, kariero, izobrazbo, otroci in tistim prekletim občutkom krivde, vsajenim v srce sleherne matere, ki mora vsako jutro rešiti nemogočo enačbo: da bi jih vzgojila, moram zaslužiti; da bi zaslužila, moram delati; če delam, jih bo moral vzgajati nekdo drug.« Strategija, s katero je povezala islamofobni politični program z zaščito pravic žensk in spolnih manjšin, je rodila uspehe: na regionalnih volitvah leta 2015 je 32 % homoseksualnih parov glasovalo za Nacionalno fronto, 2 odstotni točki več kot heteroseksualni pari.

Source: Wikimedia

Tretja razlika: za razliko od retorike konfrontacije, ki je zaznamovala slog Jean-Marie Le Pena, si je Marine skušala prisvojiti intelektualne reference svojih nasprotnikov. Njeni govori so napolnjeni s citati antitotalitarnih judovskih intelektualcev, kot sta bila Albert Einstein ali Hannah Arendt, odprto gejevskih umetnikov kot Jean Cocteau ali Luchino Visconti, nekonformističnih mislecev kot Albert Camus ali Marc Bloch in levičarskih politikov kot Jules Ferry, Georges Clemenceau in Jean Jaurès – Jaurès je avtor citata, ki je Le Penovi še posebno ljub: »Malo internacionalizma te oddalji od domovine, veliko internacionalizma te vrne k njej«. V svojem programskem pamfletu Pour que vive la France Le Pen citira Marxove in Orwellove misli o »ponižanih, razžaljenih in obsojenih na smetišče zgodovine« – David proti Goljatu, zdrava pamet malega človeka proti odtujenemu napuhu močnih in velikih – in trdi, da je levica izdala svoj program po maju 1968, ko je zavrnila vse vrednote (narod, Cerkev, vojska, šola, družina, tradicije).

V ozadju njenega prevzema referenc iz leve intelektualne tradicije je pojmovanje francoske zgodovine kot niza posameznikov in skupin, ki so morda bili v zmoti glede nekaterih političnih stališč, a so se kljub temu bojevali za dobrobit nacije. Pret à penser citati, ki se jih poslužuje Le Penova, tako izrisujejo podobo »večne Francije«, ki gre v ravni črti od Ivane Orleanske, prek Delacroixove Svobode, ki vodi ljudstvo, do zavrnitve evropske ustave na referendumu leta 2005.

Postmoderni nacionalizem

Ena od intelektualnih referenc, ki jih je prevzela Le Pen, je poststrukturalizem – to, kar anglosaški svet, ki vedno kronično zamuja s prevodi iz drugih jezikov, še vedno ima za zadnjo modo sodobne francoske misli, čeprav je večina njenih avtorjev že mrtvih: znamenita French theory. V govoru, ki ga je imela 12. decembra 2011 v Metzu, je Le Pen izjavila: »Bom predsednica vrnitve k realnemu! Kasta, zaprta v svojem balončku, ki se bo prej ali slej razpočil tako kot finančni balončki, je izgubila vsakršen stik z realnim. Svet, ki nam ga vsiljuje, je njen svet in nima ničesar skupnega z našim, realnim svetom.« Stavki, ki kipijo od namigov na teorije Jeana Baudrillarda ali Jacquesa Lacana in ki bi jih lahko zapisal Íñigo Errejón, glavni ideolog španskega Podemosa, učenec Ernesta Laclaua in Chantal Mouffe, ki je populariziral termin »kasta« za španski politični razred in je v Španiji znan po pedantnih tvitih kot: »Hegemonija se giblje v napetosti med žarečim jedrom in robnimi zavezniškimi sektorji. Afirmacija – odpiranje.«

V nasprotju z Nacionalno fronto v 80. letih, ki je skušala svoj svetovni nazor nasloniti na »znanstveno soglasje«, se Nacionalna fronta desetletja 2010 zanaša na ideologijo postresničnosti, ki sloni na identitetah, prepričanjih in čustvih. Brez strahu pred protislovjem Le Pen poudarja »pravico do različnosti«, ki izhaja iz teorij »nove desnice« (nouvelle droite) Alaina de Benoista in ki jih je nadavno za svoje vzel neokonservativni avtor Alain Finkelkraut v svoji knjigi L’identité malhereuse, v kateri trdi, da so zaradi nizke rodnosti v razvitih deželah in visoke rodnosti v tretjem svetu Evropejci postali »zamenljivi« s priseljenci (različica Camusove teorije o nadomestitvi). Teorija ima seveda le malo skupnega z dejstvi: Francija ima vse od začetkov 20. stoletja stabilno stopnjo priseljevanja na 0,3 %, vsaj polovica priseljencev pa je iz drugih evropskih držav. Kljub temu pa tovrstne teorije podžigajo demografske tesnobe, predsodke in travme potomcev belopoltih Alžircev in nudijo priročen, čeprav lažen okvir za politizacijo vsakodnevnih izkušenj prebivalcev multietničnih delavskih naselij, ki skupaj tvorijo dve tretjini njene volilne koalicije.

Le Pen je povezala program radikalnega preloma – izstop iz evra, Frexit, zaprtje meja – z medijsko kampanjo »razdemonizacije« Nacionalne fronte s pomočjo nečesa tako francoskega, kot so -izmi. Če se je Jean-Marie imel za privrženca »filozofije preživetja«, se Marine ne zoperstavlja muslimanom in globalizaciji – verski skupnosti in konkretnemu ekonomskemu sistemu – temveč njunim totalitarnim ekscesom: globalizmu (»vse za trgovino«) in islamizmu (»vse za religijo«). Marine Le Pen tu popači teze, ki jih je postavila Hannah Arendt v Izvorih totalitaritizma, češ da razlogov za totalitarizem ne gre iskati toliko v romantičnem nacionalizmu, iz katerega se napaja Nacionalna fronta, temveč v ekonomski krizi, družbeni anomiji in kulturni toleranci weimarske republike: Hitler kot odgovor na »razčaranje sveta« in razkroj tradicije. Kar je pri Arendt bila diagnoza, pri Le Pen postane obtožnica: vi, neoliberalci in multikulturniki – vi ste pravi totalitarci!

Ta vizija družbe sloni na kupih slabe sociologije in še slabše filozofije. Le Pen na deleuzovski način opiše globalizem kot »načrt za uniformiranje kultur, spodbujanje k nomadizmu in neprestanemu kroženju izkoreninjenih ljudi iz ene celine na drugo, tako da bi postali zamenljivi in anonimni«. Le Pen prevzema republikansko besedišče, ko »globalizem« označuje kot »novi ancien régime«, davčne oaze kot »finančne fevde« ali ko napada komunitarizem, češ da vnaša »vmesne ravni« med državljana in nacijo. Sklicujoč se na Kratko zgodovino prihodnosti Jacquesa Attalija, Le Pen trdi, da »evropeistična pošast, ki jo gradijo v Bruslju in nam jo prek besedne prevare predstavljajo kot “Evropo”, ni nič drugega kot konglomerat pod ameriškim protektoratom, predsoba totalne države svetovnega globalizma«. Znova lahko vidimo, kako Le Pen z drobci resnice – v tem primeru jedrski dežnik, ki ga, prek NATA, Združene države dejansko držijo nad Staro celino – gradi postmoderni kolaž laži, polresnic, nostalgije in tesnobe spričo nejasne bodočnosti.

Vprašanje islama – Nacionalna fronta kot ščit pred verskim totalitarizmom

Tudi glede islama Le Pen povezuje demografsko tesnobo z elementi republikanskega sekularizma. V skladu s tradicijo francoskega antiklerikalizma Le Pen svoje kritike islama predstavi v luči spopada idej – politika kot nadaljevanje filozofije z drugimi sredstvi. Le Pen raje kot o islamu govori o islamizmu, ki pa ga ne definira v skladu z njegovimi doktrinami, temveč tako, da igra na strune zdravorazumske morale francoskega srednjega sloja: »prepoved dekletom in ženam, da bi zapustile svoje domove brez naglavne rute, pritisk na muslimane, naj upoštevajo ramadan, nasprotovanje ponudbi svinjskega mesa v menzah, zavračanje hrane, ki ni halal, poskus očetov, da bi hčeram preprečili obiskovanje športne vzgoje, nasprotovanje temu, da bi moški in ženske plavali v istem bazenu in da bi zdravniki pregledovali pacientke, siljenje deklet v domenjene poroke«. Islamizem, kakor ga razume Le Pen, ni toliko politična ideologija, kolikor predvsem togost pri interpretaciji verskih praks, predvsem kjer prihajajo v spor s prevladujočimi zadržanji v francoski družbi.

Toda islamizem ni pojem, ki bi ga Le Pen uporabljala, da bi zamejila nazadnjaške in nepopustljive oblike islama od veliko širšega spektra praks francoskih muslimanov, temveč način, kako svojo politično strategijo, ki izkorišča identitetna trenja med družbenimi skupinami, prikazati kot spopad idej. Po Le Penovi je krščanstvo edina religija, skladna z ločitvijo Cerkve in države (»Dajte Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega«). Kljub temu Le Pen zavrača Huntingtonovo teorijo »trka civilizacij«, saj ne verjame, da sta krščanstvo in islam trčila sama po sebi (takšna teza bi najbrž terjala revizijo francoskih posegov v islamski svet, od nasilne kolonizacije Alžirije dalje), temveč sta prišla v spor zaradi »divje globalizacije, ki ji je trk civilizacij v interesu in ki prek ekstremističnih in fundamentalističnih ideologij izmaliči posameznike, da opustijo svojo politično vest in pozabijo svoj humanizem«.

Če povzamemo, bi lahko rekli, da je »filozofija« Marine Le Pen izrazito evfemistična. Sloni na zamenjavi polnopomenskih pojmov s konceptualnimi namigovanji, ki gredo v dovolj različne smeri, da pri potencialnih volivcih vzbudijo občutek, da Nacionalna fronta zagovarja vse, kar je v francoski miselni krajini znanega in domačega proti vdoru tujega, nevarnega in neželenega. Tako je Le Pen nadomestila evfemizem »nacionalna prednost« (préférence nationale), ki sta ga v osemdesetih letih skovala Bruno Mégret in Jean-Yves Le Gallou kot izraz za deportacijo priseljencev, s še bolj evfemistično besedno zvezo »nacionalna prioriteta«. Govori celo o »domoljubni ekologiji«, ki jo uteleša lik lovca (»Kdo bolje pozna favno in floro kot lovec?«). V vseh teh primerih se kaže določen politični dar za izgradnjo besedišča, ki premošča običajne pregrade, ne more pa skriti rokohitrstva, izza katerega se kaže mešanica zagrizenosti in plehkosti. Ali kot bi rekel Descartes: larvatus prodeo – z masko napredujem.