Ekonomija (ne)zaupanja: primer bitcoina

Ideja v ozadju delitve obdobij je zelo preprosta: medtem ko naj bi se blagovno in politično utemeljene valute preteklosti navezovale na nekaj drugega od same sebe – prva na blagovno produkcijo, ki je fiksirala svojo vrednost na količino posedovanega zlata, druga na meddržavne dogovore in usklajevanja razmerij moči med centralnimi bankami, naj bi z letom 2008 prešli v obdobje, znotraj katerega zunanja utemeljitev ni več potrebna, saj je vsaka valuta v zadnji instanci utemeljena v nezmotljivosti matematičnih algoritmov – torej sama v sebi. Leto 2008 je prelomno leto, saj smo takrat dobili prvo kriptovaluto, ki je temeljila na do tedaj nepoznani metodi veriženja podatkovnih blokov (“blockchain”). Ravno v času vzpona zadnje velike finančne krize se je tako za trenutek zazdelo, da smo iznašli tehnologijo, ki omogoča decentraliziran, ne-posredno demokratičen in transparenten način delovanja finančnih institucij. Vendar pa je preizkus realnosti kmalu pokazal, da temu (vsaj do sedaj) ni bilo tako. Če pogledamo, kaj se je v zadnjem desetletju s kriptovalutami dejansko dogajalo, vidimo, da so se jih poleg uporabnikov spletnega črnega trga Silk Road, uporabljali predvsem finančni špekulanti, ki so v njih videli priložnost za hiter zaslužek, pranje denarja ali možnost izmika davčnim bremenom.1

V članku bomo z analizo dveh glavnih gesel bitcoina, “v kritpografijo zaupamo” in “tehnologija je prosta politike”, pokazali, da decentralizacija in neposredna demokracija sami po sebi še nista zadostna razloga za temeljito spremembo finančnih institucij znotraj kapitalističnega produkcijskega načina. Kot nazorno pokaže primer bitcoina, se oblastna razmerja znotraj novih tehnologij ne izničijo, temveč zgolj preoblikujejo. Kot bi rekel Brett Scott,2 na mesto centraliziranega Leviatanastopi njegova nova različica, decentralizirani Tehnoleviatan. Pokazali bomo, da je koncept zaupanjaključen tako pri nastanku kot pri legitimaciji teze o progresivnosti novih tehnologij saj deluje kot dopolnitev in nadgradnja ideje o njihovi domnevni apolitičnosti.

Mr. Robot Wallpaper by NextSource on Deviant Art

“V kriptografijo zaupamo …”

Tako kot se je drugo valutno obdobje izoblikovalo glede na kritiko prvega – primarni povod za ukinitev zlatega standarda je bila rigidnost zakonov, ki niso dopuščali zadostne fleksibilnosti monetarnih politik, naj bi tretje valutno obdobje nastalo kot rešitev za težave in pomanjkljivosti drugega. Glavni očitki trenutno obstoječim finančnim institucijam so sledeči: i.) ker so centralizirane, je napad na njih lažji; ii.) milijone ljudi izključijo iz globalnega gospodarstva – npr. ljudi, ki si ne morejo privoščiti odprtja bančnega računa; iii.) nekatere (predvsem mednarodne) denarne transakcije se še vedno opravljajo izredno počasi; iv.) kot posredniki povsem nepotrebno povečajo stroške posameznih transakcij.3. Želja po preseganju trenutne ureditve finančnih institucij potemtakem temelji predvsem na očitku o nepraktičnosti njihovega delovanja. Vendar pa to ni vse. Obstaja še dodatni očitek, ki deluje kot predpostavka in povezovalni element vseh do sedaj naštetih – to je kritika delovanja, ki temelji na zaupanju,da bodo posamezni akterji in institucije resnično delovali tako, kot bi morali delovati.

Da je koncept zaupanja znotraj diskurza kriptovalut in metode veriženja podatkovnih blokov resnično ključen, vidimo že na primeru prebojnega članka Bitcoin: A Peer-to-Peer Electronic Cash System,4 kjer se na osemstranskem tekstu beseda zaupanje ponovikar dvanajstkrat. Elektronsko plačevanje, pravi Satoshi, je danes popolnoma odvisno od finančnih institucij, ki delujejo kot tretje instance, skozi katere se opravljajo elektronska plačevanja. Kljub temu da za večji del transakcij sistem dovolj dobro deluje, pa ta še vedno trpi zaradi inherentne šibkosti, povezane z modelom delovanja, ki temelji na zaupanju. Da bi sistem namreč lahko deloval, nujno potrebuje nekoga, ki jamči, da se bodo narejene transakcije zares opravile. Takšni potrebi po zaupanju, pravi Satoshi, se lahko z gotovinskim plačevanjem do neke mere izognemo, vendar je v času vse hitrejše digitalizacije in vse bolj prisotnega elektronskega poslovanja zanašanje na papirnati denar vse manj verjetno.

Poglejmo si pobližje očitek o nezaupljivosti. Kot pokaže Costas Lapavitsas v Marxist Monetary Theory prevzema denar znotraj današnjega t. i. naprednega kapitalizma dve glavniobliki: Prva oblikaje “fiat denar”, ki ga tiskajo posamezne države zato, da lahko z njim plačujejo lastne izdatke oz. da lahko vzpostavijo lastni davčni sistem. Fiat denar je posledica 200-letnega in čedalje bolj zapletenega kapitalističnega procesa menjave in je sam po sebi brez vrednosti – služi zgolj kot simbolizacija blagovnega denarja. Druga oblikaje kreditni denar, ki ga izdajajo privatne finančne institucije (ponavadi banke) s tem, ko odobrijo kredit. Kreditni denar ni symbol blagovnega denarja, temveč deluje kot privatna obljuba, da bo do poplačila kredita zares prišlo. V primeru plačila se kreditni denar materializira v obliki s centralnimi bankami podprtega “fiat denarja”. Očitki o nezaupljivosti so vezani predvsem na kreditni denar, ki je da-nes prevladujoča oblika denarja v razvitih kapitalističnih državah.5 Če si predstavljamo čisto preprosto: če želimo danes nekomu nakazati denar, se z našo transakcijo denar ne premakne fizično z enega računa na drugega, temveč banka, na kateri svoj denar hra-nimo, zgolj spremeni podatkovni vnos na našem računu in na računu osebe, ki ji želimo denar poslati. Denarno nakazilo se tako ne more zgoditi brez posrednika – če transakcije ne posreduje banka, jo mora kakšna druga internetna plačilna storitev, kot npr. Paypal, Mastercard, Western Union, Visa ipd.. Posrednik je tisti, ki v zadnji instanci jamči, da naš denar zares obstaja, da je zares na mestu, na katerem naj bi bil, in da bo v primeru transakcije poskrbel, da se transakcija tudi pravilno izpelje. Posrednik ima tako določeno avtonomijo, saj lahko transak-cije po potrebi tudi spreminja ali onemogoča.

Inherentna šibkost, o kateri govori Satoshi, se nanaša na to, da nimamo popolnega zagotovila, da bodo banke ali ostale finančne institucije resnično ravnale v skladu z našimi pričakovanji. Da je ta pomislek upravičen, se je med drugim pokazalo ob zlomu finančnih trgov zgolj nekaj mesecev pred Satoshijevim odkritjem. Čedalje večja deregulacija finančnih trgov je v zadnjih desetletjih omogočila oblikovanje čedalje bolj zapletenih finančnih inštrumentov, ki so skupaj z nebrzdanimi naložbami bančnikov leta 2008 povzročili zadnjo večjo finančno krizo. Namesto da bi banke delovale kot zaupanja vreden posrednik, so se pričele obnašati pre-cej nepredvidljivo – med drugim so začele dajati čedalje bolj tvegana posojila (famozni NINJA krediti), nato pa so preko izvedenih finančnih derivatov preprodajale možnost njihovega odplačevanja, kar z drugimi besedami pomeni, da so dobesedno trgovale s krediti. Finančne inovacije, ki naj bi zagotavljale razpršitev tveganja, nastalega zaradi neodgovornega poslovanja, so na koncu vse večje banke pahnile v insolventnost, ki jih je moral na koncu reševati davkoplače-valski denar.6

Koncept zaupanja je potemtakem vezan na preračunljivo teorijo vedenja, na nekakšno exante oceno verjetnosti, da bo oseba oz. institucija, v katero zaupanje polagamo, zares naredilato, kar pravi da bo naredila. Vendar pa se je skupaj s trgi dokončno zlomilo tudi zaupanje v njihovo delovanje. Če se želimo v prihodnosti izogniti podobnim situacijam, potrebujemo temeljito reorganizacijo finančnih institucij – reorganizacijo, ki bo i.) ljudem omogočila, da sami zase jamčijo, da njihov denar resnično obstaja in je nekaj vreden; ii.) da sami posedujejo zagotovilo, da je denar res tam (in zgolj tam), kjer piše, da je; iii.) da v primeru transakcij sami beležijo spremembo njegovega položaja. Rečeno drugače, tisto, kar potrebujemo, je decentraliziran, demokratičen in transparenten finančni sistem, ki za svoje delovanje ne potrebuje nikakršnega posrednika. Kot bi rekel Satoshi, potrebujemo “elektronski plačilni sistem, ki temelji na kriptografskem dokazu namesto na zaupanju”.7 In ravno to je tisto, kar naj bi z nastankom bitcoinaoz. metode veriženja podatkovnih blokov (“Blockchain”) pridobili.8

Bitcoin ne obstaja zato, ker bi določena tretja instanca zanj jamčila, da obstaja, temveč obstaja kot “veriga digitalnih podpisov”.9 Vsak, ki ima dostop do računalnika, se lahko vključi v bitcoinovsko skupnost, znotraj katere lahko pomaga ustvarjati kriptografski dokaz, sestavljen iz zaporedja vseh do takrat narejenih transakcij. Če želimo svoj bitcoin poslati drugi osebi, lahko to storimo neposredno. Transakcije se namreč ne beležijo na centraliziranemu mestu, temveč tvorijo podatkovne bloke, katerim omrežje soležnikov (“peer-to-peer”) omogoča, da postane skupno lastništvo vseh sodelujočih. Poleg tega so transakcije narejene s kombinacijo javnega in zasebnega ključa, kar pomeni, da so hkrati transparentne in netransparentne. Transparentne so zato, ker imajo vsi sodelujoči v vsakem trenutku vpogled v celotno zgodovino transakcij, netransparentne so zato, ker zaradi kriptografskega postopka nihče ne more za nikogar zares vedeti, kdaj in za kakšno vsoto je s kom posloval. Posamezna transakcija je opravljena s tem, da se kot zadnji dodani člen “pripne” na dolgo verigo že obstoječih transakcij. Bitcoin zunanje instance ne potrebuje, saj sta njegov obstoj in delovanje popolnoma nerazdružljiva. Vsak digitalni kovanec obstaja zgolj kot potrdilo preteklih delovanj. Takšna zastavitev tudi onemogoča tvegana delovanja, kot sta npr. dvojno zapravljanje ali špekuliranje s tujim denarjem. Transakcije se namreč nalagajo druga na drugo po kronološkem zaporedju, kar onemogoči, da bi bila ista transakcija večkrat ponovljena. Vsak trenutek je jasno, kje je veriga in kaj se je v njej dogajalo pred tem. Kdor najhitreje preveri celotno verigo predhodnih transakcij oz. preveri, ali je kriptografski dokaz pravilno izpeljan in hkrati reši matematični problem (famozni “SHA-256”, katerega zahtevnost reševanja naj bi progresivno rasla in pri tem porabljala čedalje več energije) je za svoje delo nagrajen z določenim številom bitcoinov. Takšnemu postopku se reče rudarjenje (“mining”).10

Ko rečemo, da kriptovalutam ni treba zaupati, se koncept zaupanja ne nanaša toliko na vrednost kriptovalute kot na njeno delovanje. Kritpovalute so namreč do neke mere še vedno fiat denar, saj služijo zgolj kot simboli za neko vrednost, ki je (najpogosteje) določena s tržnim mehanizmom ponudbe in povpraševanja.11 Reči, da kriptovalutam ni treba zaupati torej ne pomeni reči, da jim ni treba zaupati, ker dejansko posedujejo neko vrednost. Zaupanje se tu nanaša predvsem na gotovost in zanesljivost sistemskega delovanja. Kar naj bi z metodo veriženja podatkovnih blokov pridobili, je nova verzija Hobbsove družbene pogodbe, v kateri se posameznikom v zameno za varnost ni treba odreči delu svojih pravic in le-teh prepustiti centralni instanci, saj omrežje soležnikov omogoča implementacijo skupnih dogovorov na popolnoma horizontalni ravni. Finančno poslovanje je sedaj utemeljeno zgolj na dejavnosti sodelujočih akterjev, s čimer naj bi postalo bolj demokratično, bolj transparentno, bolj predvidljivo in predvsem bolj zaupljivo. Pridobili naj bi svet, kot si ga je zamislil John Perry Barlow v A Declaration of the Independence of Cyberspace (1996), torej “globalni družbeni red brez tiranije”,“svet brez oblasti”, skupnost, ki se oblikuje glede na popolnoma nove družbene zakone.12

Kot med drugim pokaže Rachel Botsman v delu Who Can You Trust?: How Technology Brought Us Together and Why It Might Drive us Apart, želja po večji zanesljivosti v medsebojnem poslovanju ne pripada zgolj navdušencem nad kriptovalutami, na njej namreč temelji tudi večji del novih tehnologij, še posebej družbenih podlag. Botsmanova v knjigi navede nekaj primerov, ki so srhljivo podobni črnim scenarijem serije Black Mirror.Če omenimo zgolj enega: na Kitajskem so pred kratkim uvedli Social Credit System, ki deluje kot mehanizem preverjanja, koliko zaupanja je vrednih njenih 1,3 milijarde prebivalcev. Gre za sistem, ki ljudem omogoča, da na dnevni ravni pregledujejo in ocenjujejo drug drugega. Sistem beleži in vrednoti vsa področja posameznikovega življenja – med drugim beleži, kdo so tvoji prijatelji in kako dobro se z njimi razumeš, kaj si kupil v trgovini in kako dobra stranka si bil, koliko časa na dan preživiš na družbenih omrežjih in kako redno plačuješ položnice. Namen kitajske vlade je z “detektorjem iskrenosti” izmeriti in spodbuditi zaupanje med lastnimi prebivalci. Nekdo, ki več ur na dan igra računalniške igrice, bo tako imel slabšo oceno kot nekdo, ki redno kupuje plenice, saj vedenje drugega velja za bolj odraslo in zanesljivo. Poleg višjega statusnega simbola in kulturnega kapitala višja ocena Kitajcem prisluži tudi ekonomske ugodnosti – od tega, za kolikšen kredit lahko zaprosiš, v kateri soseski lahko živiš in v kateri vrtec lahko hodijo tvoji otroci, do tako “banalnih” stvari, kot kako hitro internetno povezavo lahko zakupiš. Trenutno je članstvo v sistemu prostovoljno, leta 2020 pa bo postalo obvezno za vse prebivalce.13

Težko spregledamo podobnosti med logiko, ki deluje v ozadju utemeljitve podlage Social Credit System, in logiko, ki služi pri utemeljitvi uporabe kriptovalut: centralnih institucij, ki bivrednotile dejanja posameznikov ne potrebujemo več, saj lahko posamezniki to funkcijo opravljajo sami zase. Potrebujemo zgolj dovolj dobro zapisan algoritem in dovolj zmogljivo mašinerijo, ki bosta omogočila prosti pretok informacij med posameznimi uporabniki. To pa ne pomeni samo, da so uporabniki sedaj tisti, ki lahko ocenjujejo sami sebe oz. si neposredno izmenjujejo informacije. Ključna ideja v ozadju je, da na ta način dobljene informacije niso zmotljive. Zaupanjepovsem nadomesti gotovost. Kaj točno to pomeni? Botsmanova definira zaupanje kot “gotovo razmerje z neznanim”.14 Zaupanje je torej subjektivno občutje, ki se ne veže na gotovost delovanja, temveč se pripne na neznano prihodnost. Da bi nekomu zaupali, ne smemo vedeti, kaj bo ta oseba storila, ne smemo predvideti njenih dejanj. Zaupamo lahko zgolj ravnanju drugega, ki ga pred tem ne moremo določiti. To pomeni, da mora biti objekt našega zaupanja postavljen onkraj znanih načinov delovanja osebe oz. institucije, ki ji zaupamo. Postavljen mora biti v tisto nepogojeno, v tisto, česar vzroka ne moremo razložiti na podlagi pričakovanj, ki izhajajo iz normativnega in predvidljivega vedenja. Rečeno drugače, zaupamo lahko zgolj “drugemu” drugega – neznanemu in nepredvidljivemu ravnanju drugega. Popolnoma zaupati nekomu bi potemtakem pomenilo biti v popolni nevednosti glede njegovega delovanja. In obratno, znebiti se zaupanja bi pomenilo imeti popolno gotovost glede tega, kaj bo nekdo storil. Zaupanje torej ne temelji na vednosti glede delovanja, temveč na njenem manjku. Bolj kot smo prepričani, da bo nekdo res deloval v skladu z našimi pričakovanji, manj mu je treba zaupati. In obratno, bolj kot je določeno delovanje nepredvidljivo, več zaupanja je treba vanj vložiti. Gotovost bi potemtakem lahko razumeli kot “razmerje z znanim”, kot zmožnost pripoznanja vnaprej določenih in znanih dejanj.

“… ker je prosta politike”

Nove tehnologije temeljijo na kopici paradoksov – po eni strani naj bi šlo za optimizacijo že obstoječih razmerij, za krpanje lukenj v trenutnem delovanju finančnih institucij temelječih na zaupanju, po drugi strani pa naj bi sama optimizacija ta ista razmerja vselej že presegala. Ta paradoks se prekriva z novim paradoksom, ki se tiče pojmovanja samega preseganja – v družbo naj bi implementirali nekaj novega, vendar zgolj zato, da iz nje odvzamemo nekaj starega. Kaj je tisto, kar naj bi ji odvzeli? Kot pokaže Nigel Dodd v The Social Life of Bitcoin,je te melj omenjenih paradoksov ideja, da bosta bitcoin in metoda veriženja podatkovnih blokov odstranila politiko iz produkcije denarja in njegovega upravljanja. Hierarhične oblike vladanja se avtomatsko enačijo s političnim vladanjem, medtem ko naj bi pri horizontalni organiziranosti ljudstva šlo za nekakšno naravno apolitično stanje, kjer lahko množice svobodno izražajo svojo voljo.15 Nekaj podobnega trdi David Golumbia v knjigi The Politics of BitcoinSoftware as Right-wing Extremism, kjer ugotavlja, da predpostavke o domnevni apolitičnostikriptovalut mnogokrat temeljijo na prevladujoče desnih ideologijah, znotraj katerih svoboda pomeni zgolj negativno svobodov berlinovskem pomenu besede, torej “svobodo od” državne oblasti.16 Tako na primer skupine, kot so kiberlibertaristi (“cyberlibertarian”), kriptoanarhisti(“cryptoanarchists”) inkiberpankerji (“cyberpunks”), vsaka v svoji različici verjamejo, da borazvoj novih tehnologij družbi omogočil vrnitev v nekakšno prvobitno stanje. Sicer ni povsem jasno, kakšno naj bi to prvobitno stanje bilo, je pa gotovo, da je pot do njega tlakovana z vsesplošno decentralizacijo.17

Če si predstavljamo, da bi obstoječa podlaga Social Credit Systempričela delovati po novi metodi veriženja podatkovnih blokov, nimamo nobenega razloga za mišljenje, da bo posledica njene implementacije kaj več kot gola optimizacija že obstoječega sistema. Kot je namreč med drugim ugotovil,18 se z decentralizacijo centrov moči razmerja vladnosti ne izničijo, temveč zgolj spremenijo. V primeru Social Credit System, je to več kot očitno, saj se uporabniki spletne podlage samodejno začnejo vesti na način, ki jim bo prinesel največ točk, kljub temu da navidezno nevtralno beleženje njihovega ravnanja tega ne zapove-duje. Edina sprememba je ta, da ljudje sedaj opravljajo kontrolo sami nad sabo. Kot bi rekel Brett Scott, na mesto starega, centraliziranega Hobbsovega Leviatana sedaj stopi decentralizirani “Tehnoleviatan”.19 Tehnoleviatan na prvi pogled deluje kot mehanizem, ki vrača moč delovanja ljudstvu, vendar pa se v resnici dogaja ravno obratno. Iz Hobbsovega na-ravnega stanja, kjer je “vsak proti vsem”, ne preidemo v popolno družbo, znotraj katere bi vsi živeli v sožitju z vsemi ostalimi, temveč v orwellovsko distopično družbo, kjer vsak stoji pod budnim očesom vseh ostalih. Zunanja centralna instanca, ki bi preverjala legitimnost naših ravnanj, ni potrebna, saj tehnologija poskrbi za to, da bo vsak storil, kar mora storiti, in se bo obnašal na najbolj optimalno možni način. Dovolj zgovoren je že sam primer bitcoinovskih rudarjev. Rekli smo, da rudarji “kopljejo” po zgodovini transakcij in preverjajo, če so vse transakcije legitimno opravljene. Če so pri tem dovolj uspešni, so na koncu poplačani z bitcoini. Vendar pa, in to vprašanje je ključno, zakaj so rudarji plačani? Za nadzor. Njihovo delo ni produktivno v smislu, da ustvarjajo določen presežek znotraj algoritma. Njihovo delo je sestavljeno iz neskončnega preverjanja, ali se je znotraj njihove skupnosti vse zgodilo tako, kot se mora zgoditi. Nihče ne more storiti ničesar, česar ne bi smel storiti, preprosto zato, ker tega dobesedno ne morestoriti. Nelegitimno, nevnaprej predpisano delovanje znotraj metode podatkovnih blokov preprosto ni mogoče. Poleg tega, vsaj v primeru bitcoina, teza o decentralizaciji centrov moči pade že na povsem operativni ravni. Še vedno imamo zakone, le da jih sedaj namesto pravnikov pišejo programerji. Tudi podatkovni bloki, ki naj bi v metodi veriženja podatkovnih blokov veljali za nereverzibilne, se po potrebi lahko izbrišejo in postavijo na novo. Natanko to je npr. storil Ethereum, ki je, potem ko so mu ukradli znaten del valut, izbrisal verigo podatkovnih blokov in jo postavil na novo (famozni “hard fork”). Seveda je bila odločitev demokratično sprejeta z glasovanjem aktivnih članov, vendar že samo dejstvo, da je takšna povratna storitev mogoča (in odvisna od programerja, ki jo opravi), priča o tem, da v nasprotju z zatrjevanim, zgodovina kriptovalut ni nespremenljiva. Podobno je z lastništvom. Za sodelovanje v bitcoinovski skupnosti naj bi bil potreben zgolj dostop do računalnika in internetnega omrežja, vendar pa ima statistično gledano še vedno manjšina ljudi v lasti večji del bitcoinov (podobno je pri ostalih kriptovalutah). Moč odločanja je še vedno pogojena z lastništvom (kar se v primeru 51-odstotnega lastništva lahko sprevrže v centraliziran mehanizem), lastništvo pa je (vsaj v primeru bitcoina) še vedno pogojeno predvsem s tem, ali že imaš denar, s katerim je mogoče valuto kupiti.20

Ni torej povsem jasno, zakaj naj bi moment gotovosti v delovanju finančnih institucij prinesel novo dobo v monetarni zgodovini in zakaj ne zgolj avtomatizacije stare – avtomatizacije, ki v najboljšem primeru upravo (in del menedžmenta) zamenja s programom. Jasno pa je, da diskurz o apolitičnosti novih tehnologij zakriva dejstvo, da se skupaj s centri moči razprši tudi dostop do njih in posledično možnost za njihovo spremembo. Ne samo, da so vzvodi za spremembo v takšni ureditvi težje dostopi, mnogokrat postanejo povsem nepotrebni. Zakaj bi spreminjali sistem, za katerega verjamemo, da prepušča moč neposredno ljudstvu in služi zgolj kot mehanizem za njegovo izražanje? Kot je na nekem mestu pripomnil Althusser: “Če že ni vedno mogoče rešiti problema, ki obstaja, pa nikoli ni mogoče rešiti problema, ki ne obstaja”.21 Na tem mestu tako ne želimo predlagati, da moramo ohraniti trenutni sistem finančnih institucij, ker je hierarhični sistem delovanja boljši od horizontalnega. Niti ne želimo trditi, da moramo ohraniti zaupanje kot temeljni koncept, na katerem družbene institucije gradimo. Poudariti pa želimo, da bo glavni izziv prihajajoče družbe, v kateri bo čedalje hitrejši tehnološki razvoj iznašel praktične rešitve za marsikatere medčloveške nevšečnosti, izpostavljanje težav, ki jih zgolj z zanašanjem na samo-v-sebi-utemeljujočo-se avtoriteto matematični algoritmov vendarle ne bo mogoče rešiti.