Biedrzycka v pogovoru z Meto Kuša

Katarina Šalamun

Zanikanje duha v govorjenju o umetnosti se mi zdi popolnoma nemogoče. Ravnokar sem dobila v roke knjigo Andreja Brvarja Odzivi in v njej me je spet veselo presenetil citat iz nekega pisma Srečka Kosovela, kjer ta pravi: “Lepota ni nič druzega nego neka sveta vsebina, ki jo ima vsako bitje, vsako žitje, vsaka trava, vsaka bilka, vsak kamen. Vse je kakor godba – bi rekel Tagore – pesem, ki jo poje pevec večnosti. In do tega ima priti danes človek-umetnik, zato estetika ni več veda o predmetih, ki so lepi ali nelepi, ampak veda o intenzivnosti zveze, ki jo čutimo mi s temi predmeti.” Prav za to intenzivnost gre in če je v nekem delu ni, nima smisla ukvarjati se z njim – zadosti je, če se to pove, pa čeprav je taka izjava kruta do pišočega, ali pa da se pač nič ne reče. Pritlehnost in površnost je prav to, da se sovraži duhovnost, iz tega pa izhaja surovost v odnosu do ljudi, česar je v slovenskih medijih v novejših časih res vse polno. Sama sem jih zato nehala brati.