Nervoza

Segment slovenske družbe, ki se profesionalno ukvarja s knjigo (avtorji, založniki, knjigotršci in knjižničarji) je v zadnjem desetletju in pol, ki ga imenujemo obdobje tranzicije oz. prehoda, pod stalnim stresom. Ta stres se v zadnjih dveh letih še stopnjuje, povzroča pa ga na eni strani vdor komercializacije in t.i. kulturne industrije na to področje, po drugi strani pa neprestano spreminjanje zakonodaje.

Pred dvajsetimi leti slovenska knjiga, ki ji je bila z administrativno selekcijo priznana umetniška vrednost, ni bila obdavčena. Danes imamo 8,5-odstotni DDV na knjige, v zraku pa je predlog o enotni davčni stopnji in s tem bistveno višje obdavčenje, kar bi pomenilo eno najvišjih obdavčitev knjig v Evropi na hkrati enem najmanjših knjižnih trgov. Zadnja sprememba zakona o dohodnini je povišala obdavčitev avtorskih honorarjev in tako prizadela avtorje. V parlamentu je že bil sprejet nov zakon o medijih, v obravnavi je zakon o obveznem izvodu publikacij, razburjenje pa povzroča tudi nov pravilnik o učbenikih. Vrstijo se polemike, okrogle mize, podpisovanja peticij, seminarji in kongresi, napravljene so bile celo nekatere raziskave in vse to na področju, ki je strokovno sorazmerno ozko in je od nekdaj veljajo za dokaj stabilno.

Res, slovenske založbe iz časa socializma (v t.i. družbeni lasti) so sorazmerno dobro preživele osamosvojitev. Sprivatizirale so se, deloma združile, usmerile v komercialo in ohranile velik tržni delež ter monopol v knjigotrštvu. Po drugi svetovni vojni je država ustanovila štiri založbe, do leta 1990 jih je delovalo slabih 20, z možnostjo ustanavljanja privatnih podjetij pa je število skokovito naraslo. Poleg komercializacije starih založb se je pojavilo mnogo novih privatnih komercialnih podjetij, od katerih so nekatera tako zrasla, da starim založbam že predstavljajo resno konkurenco. Po drugi strani pa je nastalo določeno število t.i. neprofitnih založb v različnih oblikah organiziranosti, ki po izsledkih zadnjih raziskav nosijo skoraj vse breme izdajanja zahtevnega leposlovja ter strokovnih in znanstvenih izdaj. Založništvo je torej razdeljeno na dva izrazita pola, ki delujeta s povsem različnimi interesi.

Neprofitne založbe lahko svoje poslanstvo opravljajo samo ob finančni podpori države. Ta ima zaradi težave, ki jo pomeni majhen trg, že dolgo tradicijo. Leta 1961, ko je začel delovati državni Sklad za pospeševanja založništva, je v Sloveniji izšlo 799 knjig, sklad pa jih je od tega subvencioniral 319 oz. 40%. Leta 2004 je v državi izšlo 4460 knjig, Ministrstvo za kulturo pa jih je subvencioniralo 335 ali 7,5 %. Primerjava podatkov navaja k sklepu, da se je v Sloveniji izjemno razmahnila založniška industrija oz. komercializacija (ob tem, da naklade tako kot povsod na Zahodu neprestano padajo) in ponudba na tržišču, nabor sofinanciranih knjig s področja leposlovja in humanistike ter populacija, ki so jim namenjene, pa očitno ostaja nespremenjena. Ali pa je morda vendarle mogoča drugačna razlaga?

Raziskave so pokazale, da približno polovica Slovencev ne kupuje knjig, 40% pa jih knjig ne bere. Kupovanje stalno pada, močno pa raste izposoja v knjižnicah. Leta 1990 si je Slovenec v knjižnici izposodil 4 knjige, leta 2001 pa že 11. Knjižnice so tako postale izjemno močan element slovenskega knjižnega trga. Zgodba, ki razkriva vso mnogoplastnost in zapletenost položaja se je zgodila v prvi polovici leta 2005. Na začetku tega leta je Gospodarska zbornica uveljavila pravilnik o enotni ceni knjig z argumentom, da je treba na tržišču napraviti red in ponuditi vsem kupcem knjige po enotni ceni. Na osnovi tega pravilnika so velike komercialne založbe splošnim knjižnicam odrekle dotedanje popuste.

Reakcija knjižnic je bila povsem nepričakovana: uprle so se. Tržišče je bilo blokirano. Za knjižnice kot javne zavode, financirane iz proračuna, je bilo ravnanje presenetljivo tržno. Morda pa tudi ne, če ga pogledamo v luči najnovejših raziskav, ki kažejo, da so splošne knjižnice pri nabavi knjig podlegle komercializaciji in v želji po čim večji izposoji kupujejo bistveno več komercialnih naslovov kot subvencioniranih. Na osnovi tega nekateri raziskovalci že napovedujejo tržno liberalizacijo in privatizacijo knjižnic, to pa interpretacijo zgornje zgodbe postavlja v povsem novo luč. Zgodba se je proti koncu leta razpletla tako, da so knjižnice spet dobile svoje popuste, Urad za varstvo konkurence pa je letos pravilnik o enotni ceni razveljavil zaradi omejevanja svobodne konkurence. Razplet je razkril veliko moč knjižnic kot kupcev na majhnem slovenskem tržišču. In čeprav se komercialni založniki pritožujejo, da jim knjižnice na račun izposoje zmanjšujejo prodajo, pa z zanesljivim deležem prodaje svojih naklad v knjižnice tudi sami dobijo svoj del državnega denarja. To je točka, na kateri sta se komerciala in javni interes prepletla do neločljivosti.

Zgoraj smo uporabili rezultate nekaterih raziskav slovenskega knjižnega trga, ki pričajo o nekaterih trendih,1 vendar pogrešamo odgovor na temeljno vprašanje o knjigi kot vrednoti v tranzicijski družbi. Če smo se Slovenci skozi zgodovino kot narod brez države obdržali in utemeljili s knjigo (jezikom, literaturo, kulturo), je danes moraliziranje o ljubezni Slovencev do knjig odveč. V knjižnicah trenutno čaka v vrsti na izposojo Da Vincijeve šifre 1500 ljudi, čeprav je na tržišču že na razpolago žepna izdaja za slabe tri tisočake, kar je zagotovo bistveno manj od mesečnih stroškov povprečnega Slovenca za mobilno telefonijo. Od kod torej ta mentaliteta Slovencev, da mora biti knjiga tako rekoč zastonj: ali morda izvira še iz socializma ali pa je posledica drugačnih vrednost, ki jih je prinesla potrošniška družba, ali pa gre morda za prefinjeno kombinacijo obeh? Če bi naredili vrednotno raziskavo, s katero bi uspeli dobiti odgovor na to in podobna vprašanja, bi morda številne dileme ob predlogih novih zakonov in oblik državne podpore knjigi odpadle.