Ah, Evropa

Evropskata transnacionalna razmena e daleku od procut, tvrdi Bernhard Piters: Nacionalnata javna sfera se pokaža i kako otporna prema sozdavanjeto na evropskiot javen prostor. Osven toa transatlantskata komunikacija medju Severna Amerika i poedinecni evropski državi i ponatamu preovladuva vo kulturološkoto i medimsko opkružuvanje. Što toa znaci za idninata na evropskiot javen prostor za koj tolku se rasprava?

Dali go sledime razvitokot na Evropskiot javen ili pak kulturen prostor? Ucestvuvame li vo toa? Treba li da go izbegnuvame?

Prašanjeto se cini možebi mnogu cudno. Zarem ne treba da obrnuvame vnimanie na drugite evropski javnosti i kulturi? Treba li da razgovarame so našite sosedi? Bi trebalo sekako. Zarem nemame spisanija i ostanati evropski nasoceni izdanija? Zarem nemame brojni konferencii, sredbi, festivalite za zaednickata evropska kultura, vo minatoto i denes. Se razbira deka imame.

No, da se osvrneme na docnite 60-ti godini od XX vek, period na moeto sozrevanje, koga ne porasnav vo evropskiot javen prostor. Porasnav vsušnost vo zapadnoto, transatlantskoto javno i kulturno opkružuvanje. Ja minav sekako, svojata francuska faza kako mnogute intelektualno ambiciozni mladi Germanci vo tekot na 50-i i 60-tite godini. Beše toa vreme na Sartr i Kami, Žak Brel i Žuliet Greko, nouvelle vague. Nešto podocna vo Velika Britanija se pojavuva vitalnata kultura na mladite, Popot i Rokot. Nešto veke gi nasocuvaše i menuvaše amerikanskite vlijanija, no postoeše i znacaen mesecnik namenet za intelektualcite, Der Monat, vo koe se objavuvaa prilozi na amerikanski intelektualci i kriticari. Beše toa vreme na Xezot, Folkner, Dos Passos i Beat generacijata. Potoa vreme na gradjanskite dviženja za covekovi prava i protiv vojnata vo Vietnam, isto taka vreme na javni raspravi za spornite opštestveno-politickite problemi i doba na gradjanskata neposlušnost, a nešto podocna vreme na feminizmot i ekološkata svesnost. Amerikahduser ovomožuvaše uvid vo New Yorker i ostanatite mali spisanija. Beše toa doba na Amerika, na noviot svet. Možno e toa da bilo samo preodna pojava, ogranicena na Germanija posle vojnata, kako i na pokolenieto koe se raduvaše na noviot pocetok, i koe begaše od užasnoto minato i zagušlivata segašnost. Sepak vo toa ne sum sosema siguren.

Što e javna sfera?

Da gi razmotrime javnite prostori ili sferi, poveke od teorisko gledište. Istražuvanjeto na javnata sfera, donekade pottiknata od odrednicata na Jurgen Habermas za trasiranje na patekata, ne ja dodirnaa baš sekoja vrsta na kulturno proizvodstvo i razmena. Niv ne gi interesira recepcijata na kniževnite dela ili bilo koja druga umetnicka forma, ili, pak popularnata kultura. Vo prv red ne gi interesira javnata distribucija na informacii. Namesto toa, poglavjata se posveteni na javnata diskusija i rasprava, kako i na oblikuvanje na stavovite.

Raspravata se povrzuva so iznesuvanje na pricinite, pretstavuvanje na tolkuvanjata, opravduvanje na procenite i kritickite osvrti itn. Pobarame li javni raspravi, delumno ke gi pronajdeme vo diskusiite vo tekot na neobvrzuvacki sostanoci i na javnite mesta. Vo sredstvata za javno informiranje, mislenjeto e gotovo preplaveno so razni oblici na zabava od edna, i samata informacija ili izvestuvanjeto za “Novoto slucuvanje” od druga strana. Elektronskite mediumi, medjutoa, nudat razni oblici na komentar na nekoe slucuvanje, spisanija koi sodržat vesti, dokumentarna gradja so oblici na analiza, komentar, a ponekogaš i odbrana, diskusii i govorni emisii (od koi pak mnogu služat za zabava i samo-izrazuvanje). Koga stanuva zbor za pecatenite mediumi, publicistikata i perodicnite izdanija nudat mnoštvo na sovetodavni sodržini voobliceni vo novinarski komentari, statii vo koi se iznesuvaat mislenja, analiticko ili vtemeleno na zagovaranje na odredeni stavovi, eseji ili ostanati žanrovi no so posodržan ton. Vo Germanija osobeno postoi t.n “Feljtonski” prostor baš kako što cesto naogame i drugi posebni rubriki vo dnevnite ili nedelnite listovi-ili vo intelektualnite ili kulturološkite spisanija. Toj medijski diskurs e sekako najvažen i najvlijatelen del na javniot diskurs voopšto.

Pod javna rasprava, podrazbiram samo politicka debata vo poširoka smisla. Postojat znacajni raspravi vo mnogu podracja, koi ne se odnesuvaat samo na nerešenite politicki odluki, tuku i na poširokite vo smisla kulturološki pretpostavki, individualni i kolektivni samopoimanja, opštestvenata kulturna kritika, tolkuvanje na minatoto, i težneenje ili zagriženost za idninata “Dijagnoza na našeto vreme” i slicno.

Mestoto na javnite diskursi voglavnom se povrzuva so ogranicenite sferi, razdvoeni, voglavnom vo nacionalni “Javni sferi” ili “Sferi na javniot diskurs” Nacionalnite zakoni i propisi, kako i nacionalnite jazici ja obeležuvaat sekoja javna sfera. Nacionalnite politiki, vladi, politicki partii, posrednicki organizacii i združenija pružaat temi i startni podatoci. Nacionalnite sredstva za informiranje deluvaat kako kanali ili nositeli na javniot diskurs. Medjutoa ovoj opis e nedostaten. Poveke se elementi na kohezija i ogranicuvanja od voglavnom nadvorešnite uslovi. Postojat bitni formi ili oblici na vnatrešna diferencijacija i ocigledno medjusebna razmena i medjusebno preslušuvanje pomedju razlicnite “nacionalni javnosti” ili javni sferi.

Da pocneme so diferencijata. Javniot diskurs ne se slucuva vo vnatrešnosta na homogenata javnost. Opštata javnost se razlikuva na nekolku nacini. Javnoto mislenje, koe možeme da go nareceme i nacionalna javnost, se razlikuva zavisno od politickite i ideološki podracja, regionalnata javnost ili tematskata javnost so posebni interesi vrzani so odredeni prašanja ili tematski podracja.

Javnosta e isto taka mnogu sloevita. Vo javnata sfera postoi struktura na neednednakvost ili hiearhija. Se na se, struktura na sloevitost postoi i medju govornicite (pisatelite) i publikata. Javnite govornici imaat razlicen stepen na vlijanie. Nekoi sloevi na publikata možat da bidat pomalku ili poveke vnimatelni i izvesteni. Mediumskiot plasman može da se razlikuva po tiražot, no i po intelektualniot ugled. Poimot na javnoto vlijanie na odreden nacin blizok na intelektualniot ugled, iako ne i istoveten, tuka se teško primenuva zašto morame da gi razlikuvame kratkorocnite od dolgorocnite vlijanie ili efekti. Ke se vratam na ova podocna.

Možebi e malku polesno da se primeni poimot na ugledot, no toa se ušte e vo prilicna mera rizicno. Kako primer na ugledot na koj mislam da go razgledame fenomenot na kvalitetni nacionalni vesnici. Široko se prifateni kako vodecki tvorci na javnoto mislenje (nasproti politickite, opštestvenite ili kulturnite eliti ili nasproti drugite sredstva za javno informiranje) iako voglavnom nemaat golema uloga sporeduvajki gi so popularnite ili regionalnite pecateni mediumi. Vtoriot vid na ugledot donekade e tesno ogranicen na kulturnata ili intelektualnata sfera. Ovde se pojavuvaat, medju drugite, kulturološkite spisanija so tesen krug na citateli, neodredeno vlijanie na sekojdnevnoto mislenje, ili na momentalnite prioriteti na javnosta, no so golem ugled medju obrazovanite sloevi i verojatno dolgorocno vlijanie na poširokiot kulturen razvoj koj e mnogu teško empiriski da se oceni.

Za potrebata za našata rasprava da gi poednostavime rabotite i da razlikuvame samo sloevi na javna rasprava ili debata; imeno, pomedju opštiot diskurs namenet da kažeme, na prosecen citatel na kvaliteten nacionalen pecat (poseben segment na nacionalnata populacija, sekako) i visok, intelektualen diskurs namenet na kulturnite, intelektualnite, a vo druga situacija i na tehnickite, ekonomskite ili politickite eliti.

Ja naveduvam ovaa poednostavena pretpostavka bidejki e bitna za našata rasprava za pojavata na transnacionalnite ili evropskite javni prostori. Spisanijata za kulturološka rasprava vo toj smisol ke pripagaat na sferata na visokiot diskurs.

Kako se ušte možeme da tvrdime da e nekoja ogranicena javna sfera, so site vrsti na diferencijacii ili segmentacii, integrirana?

Prvo: sekoja ogranicena i integrirana sfera na javniot diskurs (nacionalna sfera na javnost) se odlikuva so mnogu gust komunikaciski protok-vnatrešniot protok e pogust od medjugranicniot protok, kako što istaknuva pokojniot politikolog Karl Deutsch. Javnite sferi isto taka se integrirani vo preovladuvackata problematika, nizata na problemi ili prašanja koi istovremeno se pojavuvaat vo razlicni sredstva za izvestuvanje i ostanatite oblici na javniot diskurs. Osven toa postoi znacaen stepen na zaednicko razbiranje za toa za koe se rasprava, kako da se sfatat i tolkuvaat razlicnite stavovi, koi se znacajni i osporuvani gledišta, pa toa poveke ili pomalku se prifaka kako samo po sebe razbirlivo.

Zatoa i se pstavuva prašanjeto vo koja smisla možeme da zboruvame za transnacionalizacija na javniot diskurs i poodredeno za razvojot na transnacionalnite javni sferi ili javni prostori, na primer, kako pojavata na evropskiot javen prostor.

Samo ako postoi komunikaciski protok, protok na idei i argumenti, protok na knigi, periodicni izdanija, statii, filmovi i ostanati kulturni artefakti od kraj nacioanlnite granici, nadolži popreku preku celata evropska javna sfera, možeme da zboruvame za zaedniciot univerzum, diskurs vnatre vo nekoe geografsko podracje, na primer vnatre vo Evropa.

Vo golema merka tie procesi na kulturna difuzija i razmena se slucvaat pomegu mnogu nacionalni javnosti vo celiot svet. Da možeme da govorime za evropski javen prostor, mora da ispolnime najmalku dva uslova: prvo- Komunikaciski protok vnatre vo Evropa ili potocno pomegu zemjite clenki na Evropskata unija i nivnite javnosti (pogusta e komunikaciskiskata razmena medju zemjite na EU i SAD) Zatoa verojatno ke ima potreba od stopuvanje na javnite kulturi na zemjite clenki zaradi polesno megusebno razbiranje i uskladuvanje.

Drugo, vo pozadina na spomenatite raspravi treba da postoi nešto kako zaednicki javen identitet. Vo slucajot na nacionalnite javni raspravi ne naodjame samo upatuvanje na nekoj sopstven nacionalno-politicki entitet i politicka institucija tuku i implicitntno ili eksplicitno samoodreduvanje za nacionalno javno težneenje za oblikuvanje na mislenjeto. Kriticki uslov za vistinska evropeizacija na javnite raspravi bi bila proširuvanje na zamislenoto kolektivno “Nie”, nadvor od nacionalnite granici (kako primer na “Evropa” ili na “Zapadna zaednica”), a verojatno i se poznacajnite razdvojuvanja (Istokot, Azija ili Amerika kako važen primer).

Kakva e idninata na evropskata javna sfera?

Se razviva li vistinski evropski komunikaciski prostor?

Ako e taka na koj stepen i so koja brzina?

Što se odnesuva do empiriskite fakti “Porotata” e se ušte nadvor od rabotite. Objaveni se empirijski rezultati, siromašni i neuverlivi. Se cini deka našeto istražuvanje (vo seucilišteto vo Bremen) pokažuva deka transgranicniot komunikaciski protok, vo najdobar slucaj e se pospor i deka zaednickoto evropsko “Nie”, kako trajna pozadina ili referentna tocka na javnite raspravi voopšto ne ni postoi. Medjutoa postoi segmentirana evropeizacija vo nekoi podracja koi gi narekov Viš Diskurs. Taka medjunarodniot finansiski pecat, na primer, so izgledot stana prilicno transnacionalen. Vo elitnite kulturni i intelektualni mediumi, kako spisanijata za kulturološki temi, na delo e kulturnata razmena i vistinska medjunarodna rasprava. Ne e jasno dali ova vrsta na “visoka” kulturna razmena e porazviena vo sporedba so stepenot na komunikaciskiot protok vnatre nacionalnite javni prostori vo vtorata polovina na 19-tiot vek.

Što možeme da ocekuvame vo idninanata? Koi se pricinite za vakvata sostojba i dali za toa treba da se žali?

Pretpostavuvam da evropeizacijata na javniot diskurs vo skora idnina, da kažeme za narednite 20 godini, ke ostane sosema ogranicena i voglavnom stesneta na poedini eliti ili segmentirana transnacionalizacija i na nitu bilo koj nacin nema da bide sporedliva so gustinata i jacinata na nacionalnite diskursi. Vo pozadinata na ovie ocekuvawa postojat nekoi teoretski pretpostavki za pricinite za razvojot ili ne-razvojot.

Dopuštete mi poširoko obrazloženie. Razgovorot za evropskata javna sfera cesto se vodi vnatre vo odreden sklop koj možeme da go nareceme – Sklop na kulturni zaostanuvanja: transnacionalizacijata ili evropeizacijata, osobeno, taka se pretpostavuva, e najnapredna vo podracjata na ekonomijata, i vo službenata ili regulativna politika (politikata odozgora, taka da kažeme), od sferata na kulturnata razmena i javniot diskurs ili politika odozdolu. Seto toa sozdava demokratski deficit vo podracjeto na demokratijata ili deficit vo zakonitosta na Evropskata Unija. Neosporno, ovaa tolkuvanje e vo dobar del vistinito. Medjutoa opšto zemeno, ovaa predodzba, se povikuva na prilicno prašalni konstatacii za prirodata i izgledite na Evropskata Unija. Ne sakam da odam do poedinosti, no dopuštete mi da napomenam deka politickoto soedinuvanje ili centralizacijata odnatre EU e poogranicena otkolku što cesto se pretpostavuva, a pak ulogata na nacionalnite državi ostanuva poznacajna otkolku što se tvrdi, i se cini neverojatno toa skoro da se promeni, i prašanje voopšto e dali vo toj pogled treba ponaglaseno da se tešime na promenata. Bi dal objasnenie na tie tvrdenja: dopuštete mi da ja spomenam neodamnešnata statija na profesorot po politikologija od Harvard i ekspert za EU, Endrju Moravcik, koj tvrdi deka EU vo osnova se ušte e ekonomska zaednica ili slobodna trgovska zona vo koja se donesuvaat ili ukinuvaat uredbi što odgovaraat na odredena situacija. Toj pišuva: Mnogu od toa e iskluceno od programata na EU. Nedostasuva zagriženost za odanocuvanje i odreduvanje na fiskalnite prioriteti, pružanje na socijalna pomoš, silite na odbranata i policijskite sili, obrazovna politika, nestopansko grdjansko parnicenje, kulturna regulativa, finansiranje na civilnata infrastruktura i ostanatite regulativni politiki nepovrzani so prekugranicnata ekonomska aktivnost. Pri prvoto približuvanje, EU ne odanocuva, ne troši, ne sproveduva niti nametnuva, a vo mnogu podracja i nema legalen monopol na javniot avtoritet “(Moravcsik, A.M. /2002 “Vo odbrana na demokratskiot deficit- povtorno vrednuvanje na zakonitosta vo EU” spisanie za istražuvanje na zaednickiot pazar 40 /4/: 607). Što znaci toa za zakonitosta, demokratijata, ulogata na javnosta ili javniot diskurs? Povtorno rabotata e premnogu zamrsena da možeme ovde vo potpolnost da ja razgledame, zatoa ke ukažam samo na edna posledica povikuvajki se pak na Moravcik koj tvrdi deka prašanjata ili tematskite podracja so koi se zanimava Evropskata Unija se onie podracja koi ne privlekuvaat osobeno vnimanie na nacionalno nivo. Kako što toj naveduva “Medju pette najvažni prašanja vo pogolemiot broj zapadni demokratiji- pružanje na zdravstvena zaštita, obrazovanie, zakon i red, penziskata politika i politikata na socijalna sigurnost i odanocuvanje- nitu edno ne e prvenstveno ovlastuvanje na EU, nitu toa e, možam slobodno da dodadam: slucaj so nadvorešnata i bezbednosnata politika, odnosno prašanjeto na vojnata i politikata. Moravcik zaklucuva: “Nedostatokot na znacenje, a ne nedostatok na možnosti, može da nametne obvrzuvacko ogranicuvanje na evropskoto politicko deluvanje”, sega možeme, sekako, da žalime za nedostatok na znacenje, no zemajki go vo predvid našeto ograniceno vnimanie, ogranicenite kognitivni (a možebi i afektivni) resursi, toa bi moželo samo da bide šansa za obrnuvanje vnimanie na voglavno tehnickite i tehnicki složenite prašanja na regulacijata so koi EU se zanimava.

Sekako, možeme da tvrdime deka nadležnostite na EU treba znacajno da se zgolemat, dopuštajki porast na znacenjeto na politikata na EU. Toa, medjutoa, otvara nova rasprava: Koi se vistinskite pricini za pružanje na potpora na ponatamošnata politicka integracija vo sklop na Evropskata unija? Iako ovde ne možam da zapocnam takva rasprava, sepak mora da istaknam deka iznenaduvacki skromna, no vistinska, politicka debata i polemika za tie prašanja se vodi na napredno intelektualno nivo. Nagolemo se cini deka evroskepticizmot, kako se narekuva, treba da se posmatra kako nešto intelektualno ozoglaseno, kako rabota na neprosvetenite masi koi se zavedeni od populisti i poedinecni tesnogradi britanski konzervativci predvodeni od Lejdi Tacer, i nekoi ednakvo tesnogradi francuski državocentricni levicari, koi ušte se vo potraga po socijalizmot vo edna zemja.

Intelektualnite krugovi na levicata, centarot, pa i umerenata desnica kako vo toa ednostavno da ne gledaat problem. Ne e, medjutoa vo najmala raka iznenaduvacko toa da mnogu levi i liberalno usmereni intelektualci i publicisti navistina zagovaraat centralizacija poveke vo politicka smisla? Postoeše, barem, vreme kade levicarite vo znacitelna mera zagovaraa decentralizacija, ni malku kako reakcija na državniot socijalizam.

No, ovde ke zastanam i samo ke istaknam deka go cuvstvuvam problematicno zatvaranjeto na javnite debati, nekritickata potpora na evropskata politika, a možebi i kulturniot projekt, na koj zasigurno bi bilo potrebno otvoreno i pokriticno da se osvetli.

Otpornost na nacionalnata sfera

Što ja objasnuva inercijata ili intenzitetot na otpornosta na javnite sferi? Tipicnata politika na EU nema dovolno seksepilnost, da bi stanala predmet na necie javno vnimanie, no postojat pricini za toa, koi bi sakal da gi prikažam vo prodolženieto.

Nacionalnite javni sferi se odlikuvaat so specificni komunikaciski infrastrukturi kako i kulturološki posebnosti koi se pocituvaat vo tolkuvanjeto na obrazcite, važni strukturi, kolektivni sekavanja i drugi kulturni resursi, itn. No, tie razliki ne postojat nezavisno od ostanatite posebnosti na odredeni nacionalni društva. Vo mnogu slucai tie se povrzani so opštestvenata praksa i institucionalnite strukturi koi vlijaat na karakterot na javnata sfera i nacinot na kulturnata reprodukcija.

So drugi zborovi, javnite sferi imaat opštestveni i kulturološki temeli koi daleku go pominuvaat sklopot na mediumskite pazari i mediumskite organizacii. Mnogu drugi strukturi koi vlijaat na intelektualnoto proizvodstvo i nejzinata recepcija, kolektivnite zanimanja i odreduvanje na problemot-ovde igraat svoja uloga. Tie strukturi opfakaat obrazovni i istražuvacki možnosti, novinarstvoto i ostanatite profesii, mreži, proizvodstvo na kulturna i intelektualna sopstvenost, strukturite na interesno izrazuvanje kako što se: politicki partii, združenija po interesi, opštestveni organizacii i miljei. Edna od pricinite na razmerna priemlivost na intelektualniot ili visokiot diskurs na nacionalno nivo može da se povrze so faktot kako vo golema mera stanal predmet govornikot? Od nacionalnite akademski ili medijski institucii.

Deneska voopšto ne e lesno na evropsko nivo da se reproduciraat site medjusebno povrzani infrastrukturni uslovi. Sekako, toa ne e nikakov argument protiv kulturnata razmena, dijalogot i sorabotkata. Toa samo znaci, što e neverojatno, deka naskoro ke dobieme razmerno cvrsta povrzana javna sfera, na evropsko nivo.

Evropskiot nasproti transatlantskite komunikaciski protoci

Najposle, morame da razmotrime ušte eden zanimliv aspekt na transnacionalizacija na javniot diskurs. Koga bi gi nacrtale transgranicnite komunikaciski protoci, osobeno komunikaciskite protoci na javniot diskurs ili debata (iako ne se cini deka opštata slika za komunikaciskite protoci e bitno razlicna) se cini deka se pojavuva tipicen obrazec-obrazec razmerno konstanten vo tekot na vremeto.

Vsušnost, ne se pojavuva evropskata tuku, ušte ponaglaseno transatlantskata sfera za zajaknati transgranicni protoci na komunikacii i idei. Toa znaci deka kulturnata razmena, protokot na idei i argumenti, knigi, statii objaveni vo spisanija, novinskite natpisi kako i novinskite izvestija, referentnite podatoci za statiite itn. e znacitelno pogust medju evropskite zemji i Severna Amerika, ili potocno so SAD, nasproti protokot pomedju evropskite državi. Ovde se povikuvam na vovednoto sobiranje na podatoci što go sprovedovme na seucilišteto vo Bremen-osobeno podatocite za “uvoz” na statii ili referenci od drugi državi, a vo tekstovite objaveni vo kvalitetnite nacionalni vesnici. Podatocite ušte ne se sosema precizni, no se cini deka celokupniot obrazec e jasen i deka isto taka odgovara na našeto sopstveno iskustvo. Navistina postoi mreža na komunikaciski protoci niz celiot Zapad, vklucuvajki ja Severna Amerika i Evropa (po 1989. tuka se i srednoevropskite postkomunisticki državi).

Sekako, postoi znacajna asimetrija. Poedini evropski državi ili nivnite javni sferi kako i onie od SAD gi povrzuvaat posebni sklonosti; Germanija i Britanija se primeri na takva silna kulturna povrzanost so SAD. Dodatno znacenje na ova celosna slika e toa da komunikaciskiot protok vnatre vo transatlantskiot region e mnogu posilen, blagodarejki na nekolku magnitudi, otkolku što se slicni komunikaciskite protoci nadvor od granicite na toj region.

Osven toa, postojat asimetrii poradi koi se cini deka SAD beležat stalen trgovski višok, što ne se odnesuva samo na proizvodite na masovnata kultura, kako što ponekogaš se tvrdi, tuku i na seriozni knigi, seriozni politicki i intelektualni spisanija i magazini, kako i seriozni intelektualni prilozi vo druga forma. Dojdovme do tamu da ja osuduvame amerikanskata prevlast vo poveketo podracja na masovnata kultura (od dobri i od loši pricini). No koga ke ja pogledneme visokata kultura, osobeno akademskata i naucnata kultura, i go pogledneme visokiot diskurs, SAD pak ja igraat glavnata uloga, ako ne i podednakvo nadmok na kako vo podracjeto na masovnata kultura.

Da zaklucime: barame li transnacionalni javni prostori, prostori na javniot diskurs vo gore navedenata smisla, koi se sostaveni od prekugranicni protoci na javna komunikacija ili diskurs, togaš pobrzo ke ja najdeme onaa transatlanska javna sfera od onaa evropskata. Moeto biografsko pametenje voopšto ne e taka celovito. I što sega da napravime? Može li ottuka da se izvlece pouka? Bi možele da se šeguvame i da zboruvame za kulturniot imperijalzam, za potrebata da ja preispitame amerikanskata prevlast i da osnovame kulturen blok kako protivteža na amerikanskata hegemonija. No. nezavisno koi ke bidat prednostite na takvite opservacii na podracjeto na Realpolitik ili opštata kulturna, vklucuvajki ja tuka i masovnata kultura, razmena vo sklop na kulturniot diskurs, a zemajki gi vo predvid intelektualnite raspravi i razmena na idei, se cini deka tie nemaat mnogu smisla. Možebi ne ja sfakam poentata, no navistina ne mi se cini razumno natprevaruvanjeto za udel na intelektualniot Pazar so sozdavanje na nacionalen sojuz ili sobiranje na nekakov transnacionalen, možebi evropski kulturen i intelektualen blok.

Intelektualnoto i kulturnoto natprevaruvanje, ako toj naslov voopšto ima nekakva smisla, ne funkcionira so sozdavanje ili izgradba na trgovski blokovi, ili nešto slicno. Intelektualnata i kulturnata kreativnost mora da se podobri, pokraj ostanatoto, i so kulturna razmena. No, toa ne vodi do posebna prednost na prvenstveno regionalna intelektualna sorabotka i razmena. Interesiranjeto za kulturnoto proizvodstvo i inovacija bi trebalo da trasiraat pat kon otvorenosta kon site možni vlijanija i intelektualni vložuvanja koi možat da gi zbogatat našite raspravi. Od druga strana, toa nužno ne znaci deka ne treba da gi zememe vo predvid kulturnite posebnosti. Sekojdnevnata kulturna razmena e mnogu poednostavna i vo prosek pokorisna ako postoi zaednicko razbiranje na kulturata, zaednicki kulturen repertoar, potoa uskladeni opštetveni i institutcionalni infrastrukturi na javnata rasprava i kulturna razmena. Zatoa, treba da se stremime kon toa da staneme kosmopoliti, da se otvorime na svetot vo celina, no i ponatamu da gi citame kvalitetnite evropski i severnoamerikanski vesnici, spisanija, magazini i ostanato-i toa so dobra pricina. Nie sme veke izgradena zaednica i diskurs. Treba ponatamu da se razvivaat izgradenite temeli koi se veke tuka, a što ne e nužno považno od izgradba na kulturnite mostovi prema drugite delovi na svetot. No, toa e poinakva zadaca. Sepak, imame li, dobri pricini za prodolžuvanje na zaednickiot kulturen proekt na Evropa, proekt na zaednickiot evropski javen ili kulturen prostor, sfatena kako sakanata alternativa na ponatamošniot razvoj na veke postoeckiot transatlantski javen i kulturen prostor? Sekako, možeme da imame mnogu dobri pragmaticni pricini da možeme da napravime nešto za specificnata evropska intelektualna sorabotka i razmena. Tie pragmaticni pricini možat da se dvižat od raspon na ednostavniot fakt što se odnesuva na geografskata blizina do izrazena zainterresiranost za poedinecni prašanja i problemi, specificni za toj region ili specificni znacenja- nasledstvoto na komunistickoto minato vo poedini delovi na Evropa, na primer.

Eden možen argument se odnesuva na sprotistavuvanjeto na amerikanskata prevlast ili na specificnata amerikanska politika. Denes možeme da vidime deka može da postoi dobra pricina za sprotistavuvanje na ocajnata politika na segašnata amerikanska administracija. No, ottuka ponatamu sum somnicav. Go ostavam na strana prašanjeto, vo koja smisla bi bilo razumno da se sprotistavime na amerikanskata ekonomska i vojna nadmok so sozdavanje evropski blok. Medjutoa, ne gledam jasno zošto takvo sprotistavuvanje na vladinata politika bi vodelo kon nešto kako što e intelektualen ili kulturen oblik na sozdavanjeto na blokot. Da go razgledame povikot za sobiranje na naprednite kulturni sili na Evropa poradi sozdavanje na protivteža na Soedinetite državi, ne samo na politicki no i na kulturni temeli. Nešto slicno veke napomenaa Jurgen Habermas i Žak Derida. Iako se cini deka tie povikuvaat na odbrana na edinstveniot evropski politicki i kulturen model nasproti onaa što tie go opišuvaat kako hegemoniski, neoliberalni i unilateralen model povrzan so SAD. Tie mislat na razliki vo vrednosnite obrazci, koi se odnesuvaat na opštestvenite programi, prifakanje na neednakvosta, ulogata i mandatot na državata, oblikuvanje na kaznenata politika i multilateralnata nadvorešna politika. Denes može da postoi malo somnevanje za toa kako razlikite vo vrednosnite obrazci i politickite nasoki navistina postojat pomedju bilo koja evropska zemja i SAD. No tie verojatno ne se pogolemi od razlikite vnatre vo evropskoto podracje i treba na golemo da se sovladaat so osnovnite zaednicki pogledi, orientacii, politickite obvrski, pa duri i istoriskite iskustva. Ako i postoi se pogolem raskol-ne samo po prašanjata na medjunarodnata ili vnatrešnata politika, vo podracjata na javnata potrošuvacka ili kaznenoto pravo, tuku i vo seopfatnoto kulturno podracje- i ako (edno golemo “ako”) toj raskol ne vklucuva samo politicki i ekonomski eliti vo SAD tuku i intelektualci, akademici, novinari, pisateli i urednicite na spisanija koi bi trebalo da ni bidat glavni partneri za razgovor- zarem toa ne bi trebalo da ne pottikne da se obideme da vospostavime podobar kulturen i intelektualen dijalog i razmena, otkolku isklucivo da se svrtime na našite evropski sosedi? (Mislam deka i Habermas sekako bi ja podržal prvata možnost).

Zaklucok: ulogata na spisanijata za kulturološki temi vo evropskata javna sfera

Dopušete mi da završam so edna pomalku protivrecna tema: javnata ili opštestvenata uloga na intelektualnite i kulturnite spisanija. Sozdavanjeto i citanjeto na takva publikacija, pa i uživanjeto vo niv, ne nametnuva nekakvo javno ili opštestveno opravdanie, nitu pak e dovolno za zaklucok za poširokite opštestveni ili kulturni efekti. Držam do toa deka tie aktivnosti se sami po sebe vredni i deka vo niv može da se uživa. Kako sociolog ušte poveke sum ljubopiten vo pogled na poširokite kulturni i intelektualni funkcii i rezultati. Osobeno bi sakal da gi sledam pretpostavkite za nužnoto širenje na kulturnata ili intelektualnata blagosostojba odozgora nadolu. Malite i požrtvuvani družini na ljubitelite na kulturnoto ili intelektualnoto nemaat mnogu politicko ili kulturno vlijanie na poširokata opštestvena, kulturna i politicka scena, kako što i obicno i verojatno se tocno pretpostavuva (a, ponekogaš, možebi i nepotrebno se osuduva). Ako pogledneme od nekoj poinakov agol, rabotite bi možele da izgledaat donekade poinaku. Gledajki gi dlabokite kulturni promeni i inovacii, napredokot na vlijatelnite javni idei, i vistinskite prakticni posledici na takvoto napreduvanje na politickite zbidnuvanja i sekojdnevniot privaten život, slikata bi možela da se promeni. Vsušnost, imaše takvi bitni promeni vo spomenatite podracja vo tekot na poslednite dva veka ili nešto poveke i mislam deka tie navistina bile pod vlijanie na minornite diskursi vo kulturnite ili intelektualnite podracja. Identicno e koga ke gi razgledame samo poslednite desetletija, i promenite na javnoto mislenje za vojnata i mirot, siromaštijata vo svetot, covekovite prava, polnite i roditelskite odnosi, našiot odnos prema svetot na prirodata, našiot odnos prema sopstvenoto telo ili potomstvoto, za ulogata na opštestvenite i kulturni malcinstva, site elementi za našiot kulturološki repertoar. Ne se otsekogaš slucuvale tolku promeni vo mislenjata na mnozinstvoto, a nie ne gi namaluvame raspraviite i neslaganjata, tuku promenite vo spektarot na javno iznesenite i braneti ideji, razvojot na novi nasoki i argumenti, nakratko: drug oblik na kulturološkata i konecno intelektualnata okolina. Seto toa ne beše pod vlijanie na t.n visoko društvo. Promenite se slucuvale pod vlijanie na kolektivni iskustva i opštetsvenite sudiri ili, drugi obrazoci . No, navedenite promeni ne se možni bez nastanuvanje i ispituvanje na ideite i argumentite, vnatre vo malite i donekade, elitisticki javni sferi. Tie idei mora da se od nekade dojdeni. Tolku možeme da pretpostavime. Ponatamu od toa mnogu malku znaeme za procesite na kulturnoto proizvodstvo, širenjeto i promenite.

Isto taka ne znaeme mnogu za vidovite na vmrežuvanje i formalnite i poluformalnite dogovori koi ja umrežuvaat kulturnata i intelektualnata razmena preku granicite, ovozmožuvajki sozdavanje na kulturni i intelektuani spisanija i magazini. Navistina, bi sakal da vidam podobra sorabotka medju sociolozite i, da gi nareceme prizvoditelite na kulturata i publicistite vo zaednickoto nastojuvanje da gi rasvetlat spomenatite procesi. Eurozine i negovite partnerski spisanija bi možele da stanat forum i za takov vid na razmena.